fotografija / Podobe iz zapora

Celjski Piskr, dež, edini zapor za mladoletnike v Karantaniji, uradna otvoritev razstave, kjer so na vpogled postavljeni končni izdelki na slike ujetih trenutkov iz zaporniškega vsakdanjika. Siva in v presenetljivi julijski popoldanski temi slabo razsvetljena soba. Upravnica pove, kako zelo je ponosna, mladim fotografom se izročijo preproste diplome, fantje se sramežljivo spogledujejo, si natakajo Fruc in pravzaprav ne vejo najbolje, kaj bi sami s sabo: pestra kombinacija sramežljivih dolginov z narobe obrnjenimi baseballskimi čepicami in nabildanih korenjakov z napočenimi arkadami in majicami, na katerih piše recimo RAD TE IMAM. Poglede sicer najprej upirajo bolj v tla kakor kam drugam, a ko izpričaš uvodno zanimanje za komunikacijo, jih ne ustaviš več.

Sprva zadržani in s ciničnim ščitom v roki si kaj kmalu ne morejo kaj, da se ne bi strastno razgovorili o tem, kako veliko jim taki projekti v resnici pomenijo, toliko bolj zato, ker so jih deležni tako malo. Zapor je zapor in v njem se preprosto nič ne dogaja: na voljo imajo sicer obrabljeno telovadnico in LEGO kocke ("Ne hecamo te, LEGO kocke."), nekaj malega sprehodov, če odštejemo to, pa lahko cele dneve predvsem kadijo in si razbijajo glavo.

Slikanje samo je bilo super, pravijo, a so imeli zanj bistveno premalo časa; aprila so imeli najprej fotografsko delavnico, kjer so se osnovnih fotografskih tehnik naučili tudi tisti, ki jih niso poznali že od prej, nakar so morali tako rekoč ves razstavljeni material posneti v enem samem dnevu. "Pa še ena stvar je, veš. Hudo je to, da se skoraj vedno, ko fotkaš, na sliki vidijo tudi rešetke." Najbolj bi jih veselilo ovekovečati ženske, ker pa jim prisilni milje tovrstnih motivov ponuja bore malo, se je bilo treba osredotočiti na druge podobe. Same slike so sila zgovorne: sive strukture, sajaste kocke in z žico prepredeni balkoni, čez dan v sivem mraku ob stenah sloneče sive postave, zvečer črni obrisi v temi. Z nagimi babami polepljene spalnice, tatuji in napihnjeni bicepsi ob težkih kvihtih, na vratih slika Slobodana Miloševića in ob njem ponosno vzdignjeni neznani trije prsti. Fotografija zgodovinske marmorne plošče, na kateri piše TUKAJ JE BIL NEKOČ VHOD V MUČILNICO. Čeprav mračna in na trenutke brutalna, bi težko zanikali, da je to vseeno estetika.

Ko se še malo bolj sprostijo, mi zaupajo, da so posneli še veliko več slik, a da se nekaterih nekomu ni zdelo pametno razstavljati. Kakšno naključje, da so to ravno tiste podobe, za katere čutijo, da najbolje ponazarjajo življenje v njihovih čevljih, recimo podobe pretepov in inhaliranja svetlikajočega se belega praška, ki ga je za potrebe fotoobjektiva nadomestil sladkor. Kljub temu so nad samim projektom navdušeni, za Klavdija pa žareče oči in najtoplejše besede: "Prva liga. Kakšen človek ... Takega redko srečaš."

Klavdij se je staršema Slovencema rodil v Parizu, otroštvo je preživel na Dolenjskem, potem se je vrnil v Francijo. Čeprav je drugače doštudiral angleščino, ga je že od zgodnje adolescence kot primarna strast spremljala ljubezen do fotografije. Status priznanega fotografa si je priboril kot popoln samouk, od leta 1995 pa se ukvarja s projektom fotodelavnic, ki jih prireja med mladoletnimi zaporniki po Franciji, Rusiji in Sloveniji. Pri nas je skupaj z jetniškimi varovanci letos ustvarjal drugič in - kot obljublja - še zdaleč ne zadnjič. Klavdija so vedno zanimali najtežavnejši mladoletni prestopniki, najproblematičnejši učenci, saj je prepričan, da je problematičnost pogosto znak povečane inteligence in hkrati nezmožnosti ter zavračanja vsakega ukalupljanja. Po njegovih izkušnjah so prisilni rezidenti zaporov v povprečju nadpovprečno inteligentna bitja, kar dokazuje že naglica, s katero osvojijo najprej osnovne in potem še kompleksnejše postavke fotografske obrti.

Kaj vas je napeljalo na projekt zaporniških fotodelavnic?

Veliko sem slišal o zaporih, par šokantnih stvari mi je povedala tudi žena, ki je v enem izmed njih delala kot zdravnica. Začutil sem potrebo, da te reči vidim in posnamem skozi svoj objektiv, vendar tega res nisem želel narediti na tisti običajni način, ko te za rešetke spustijo za dve reportažni urici, da jih lahko potem fotografiraš kot v živalskem vrtu. Od leta 1995 sem imel v Franciji vsako leto po eno delavnico, v sklopu katere ostanem notri po tri tedne, domov hodim samo spat. To je v resnici izjemno, saj tovrstne delavnice ponavadi potekajo ravno toliko, da malce pozabavaš jetnike.

Je bilo na začetku težko dobiti potrebna dovoljenja?

Z ministrstvom za pravosodje smo se dogovarjali več kot leto dni. Zapor je izjemno afektivna zadeva: človek misli, da tam veljajo zelo stroga pravila, a v resnici je tako, da pravila so, potem pa jih vsak krši po svoje, drugače ne bi šlo. Ključno je bilo to, da sem nazadnje na ministrstvu srečal nekega dovolj simpatetičnega in vplivnega človeka, ki je dejal: pa poskusimo! Ko je enkrat steklo, je steklo. Najprej so mi dali najproblematičnejše zapornike, ki so na delavnico prihajali naravnost iz samic, a so se za projekt tako ogreli, da vsi tisti socialni delavci sploh niso mogli verjeti.

Kako to?

Nikoli nočem vedeti, zakaj so se znašli v zaporu, niti približno ne brskam po njihovi preteklosti, saj so že tako ali tako neprestano v defenzivi. Zelo se bojijo, da jih boš v nekem trenutku vprašal, zakaj so tam, jaz pa sem prepričan, da so jih glede tega že povsem dovolj spraševali in kaznovali. Ko doumejo, kako strogo sem omejen izključno na fotografijo, se ji toliko lažje prepustijo tudi sami. Potem niso več morilci, roparji in posiljevalci, temveč posamezniki, ki lahko zelo hitro razumejo, kako zelo drugače je mogoče z nekaj osnovnimi prijemi uzreti svet skozi fotoaparat. Po eni strani se v času, preživetem za zapahi, v njih nabere toliko čustev, po drugi pa je način življenja tam notri tako pasiven, da postanejo navzven cucumbers, kumare. Saj veš, dober zapornik je tisti, o katerem se čim manj sliši. Ko vsa tista čustva potem zaživijo skozi objektiv, takrat nastanejo podobe, ki zame povejo vse.

Kako je bila zamisel sprejeta v naših zaporih?

Sprejeta je bila tako dobro, da se še danes čudim. Za primer: v Franciji so prišli pazniki v naš prostor, ko nas ni bilo tam, in nam z nožem razrezali negative. Njihovi sindikati so po stenah limali plakate v stilu: mamila v zaporu še nekako toleriramo, fotografij pa ne bomo ...

Hecate se ...

Ne ne, sindikati so tam neverjetno močni. Bil sem totalno presenečen, ko so v Celju na otvoritev čisto mirno prišli tudi pazniki: v Franciji je v vsem tem času prišel en sam, kolegi pa so mu potem za kazen na avtu razparali gume in podrajsali karoserijo. Ko ti ljudje vidijo tako konkretne dokumente, kot je pričevanje fotoaparata, jih to tako neznansko pretrese ... V zaporu so območja gibanja ostro zamejena: nimaš se kaj preveč sprehajati z enega konca na drugega, potem pa zaporniki kar naenkrat, tudi če za eno samo popoldne, dobijo v roke fotoaparat in dostop praktično kamorkoli. Vse to gre neposredno na račun paznikove prvotne moči. Že samo to, da ostane kakršnakoli sled tega sivega prostora - zapor, to je zanje prav tabu, neka fantazma, za katero čutijo, da bi bilo najboljše, če bi ostala samo v glavah, tako virtualno. Zdaj ko je spet prišla na oblast bolj desna opcija, so se začeli na vse pretege truditi, da bi to našo dejavnost čim bolj omejili, samo čakajo, kdaj bodo lahko vse to zbrisali ...

Pri nas torej ni tako?

S pazniki ni bilo enega samega problema. V Celju je struktura veliko manjša in je vse skupaj veliko bolj človeško. Projekt je bil res sprejet neverjetno dobro, včeraj smo šli dejansko gledat, kje bi lahko postavili trajno temnico. Vsemu, kar je v osnovi konstruktivno, rečejo ja. To je sicer super, po drugi strani pa tudi dokaz, kako se v tem zaporu v resnici malo dogaja, kako slabo je izkoriščen tisti čas. Zaporniki po ves dan vegetirajo, nimajo nič nič nič. Opazil sem še eno reč: pri nas je na eni ravni vse že zelo evropsko, nekateri vidiki - recimo, da imajo jetniki prej sobe kot celice - so celo nekoliko podobni skandinavskim modelom, hkrati pa nekatere mentalne strukture ostajajo fascinantno komunistične, podobno kot v nekdanji Sovjetski zvezi. Že to, da ti torbo pregledajo samo prvič, potem te imajo pa za bolj ali manj "svojega človeka", že samo to pove marsikaj. V Franciji se tudi triinštiridesetič povsem mirno znajdeš v samih gatah; če piska, ne bo šel skozi detektor niti sam upravnik.

Če sem prav razumel, je bil vaš prvotni cilj predvsem omogočiti si dostop do nekoliko bolj

Aha, hočeš reči, da sem oportunist, ki je kasneje ... Hahaha, saj se res raje opišem kot oportunista, kakor da bi se opisal kot nekega kristjana ali socialnega delavca, ki gre v zapor delat dobro. Vedno delam v daljših ciklih, po več let. V enem popoldnevu lahko sicer posnameš tudi po tisoč slik, a mene neprimerno bolj veseli, da delam štiri leta in jih imam potem na koncu osemdeset. Vse, kar je prišlo kasneje z zaporniki, je bil samo plus. Ogromen plus.

Ste se zaradi jetnikov kdaj počutili ogroženi?

Nikoli, nikjer. Ti ljudje so razvili neki šesti ali sedmi čut, s katerim zelo hitro precenijo, ali si na njihovi strani ali ne. Ogroženega sem se počutil od paznikov, saj imajo ti kar nekaj načinov, da ti posredno zelo jasno pokažejo, da jim nisi všeč. Pri zapornikih je veliko večji problem, da se ti uspe v odnosih z njimi primerno zadržati, da ne padeš preveč noter, saj nazadnje ti vedno greš, oni pa ostanejo. Ključno je, da vso to potencialno moč odnosa usmeriš v fotografijo, da vse tiste reči o svoji preteklosti, za katere jim preprosto ne dovolim, da bi mi jih povedali, povejo skozi fotografijo. In da dobijo potem za to ustrezno priznanje. Končne izdelke pridejo večkrat pogledat različni svetovno znani fotografi in so vsi po vrsti navdušeni. Po mojem so tri četrtine vseh slik, ki nastanejo tako, neverjetno dobre, vsak pa naredi vsaj po eno dobro. Čustva govorijo. V Franciji je eden izmed zapornikov slikal nebo. Samo nebo, postavil se je na dvorišče in slikal samo nebo, to je počel tri tedne. To so bile resnično močne fotografije, oblaki in nebo. Ko je to počel, se je počutil tako dobro.

Obstaja v tem sklopu kakšna fotografija, ki vam je najbolj segla do srca?

Seveda ni samo ena, kup jih je. Posebej bi morda omenil tisto v Franciji ... Veš, tam zaradi rešetk ne morejo dati glave skozi okno, a želijo sogovornika vseeno gledati v oči, zato skozi okno oba hkrati molita ogledalce in prek odsevov zreta drug v drugega. Fant iz nekega senegalskega plemena je posnel sliko, kjer se je pogovarjalo celo nadstropje, kjer portreti odmevajo z enega ogledala na drugega. Tega se z besedami ne da izraziti.