godba / Meu Brasil

7. avgusta jih bo odštel šestdeset. Na odru, ki ga obvladuje kot malokdo, je deška tečnoba, srborit pripovedovalec štorij, stari sentimentalnež, rocker tropikalist, osvajalec ženskih src, prefinjen poet, raper, intelektualno odmaknjeni boem, patriot, nikakor nacionalist. Je ikona MPB, musica popular brasileira. Doma v Braziliji in zunaj nje. Caetano Veloso ne da miru. Leta 1996 je brazilska izpostava Polygrama izdala boks tridesetih cedejev z njegovo muziko. Do včeraj jih je napravil še šest. To je od prvenca leta 1968 več kot en album na leto.

Dve nedelji nazaj je igral v Trbižu na "festivalu brez meja", ki se širi na večji trg pod šotor za dva tisoč ljudi. Bahijčan, ki živi v Riu, nikdar ni bil bližje tukajšnjim koncertnim odrom. Pred dobrim letom je bil v Vidmu. Tole se že kar ponavlja. Vzemimo, tudi Manu Chao je bil lani prej v Trbižu kakor v Ljubljani, ki počasi in vztrajno vsaj pri posebnežih (ne)popularne godbe izgublja priključek na račun purgarsko naphanih festivalskih programov. Spet je bilo kaj videti in slišati. Za začetek vsaj primero, koliko je od Velosove zamisli o dramaturgiji koncerta, v načinu gibanja, petja pobiral David Byrne, ki je sicer eden najzaslužnejših za dodatno odpiranje vrat Velosu s svojo založbo Luaka Bop in z javno izraženim občudovanjem. Vsaj za osvežitev spomina. Prva med Byrnovimi brazilskimi kompilacijami, ki jih je pripravljal skupaj z Newyorčanom Artom Lindsayem, je bila leta 1989 Beleza tropical, kompilacija tropikalistov. Po zaslugi Jugotonove licence se je vinil takojci znašel na policah naših ploščarnah.

Velosova muzika se je šele od konca osemdesetih let zares začela prebijati izven brazilskih in specialističnih poslušalskih občestev po svetu. Kanala sta bili newyorški in "romanski", Španija, Portugalska in predvsem Italija. Veloso se je že približeval petdesetim. Ena izmed niš za "tropsko" generacijo MPB je bil trg world music, drugi stalni kanal je bil še ožji jazzovski trg. Po zaslugi slednjega je prvi dinstiktivni brazilski popularnogodbeni slog, bossa nova z Joaom Gilbertom in Tomom Jobimom na čelu, skorajda istočasno kot v Braziliji na začetku šestdesetih let začel osvajati mednarodno občinstvo in je postal del obče glasbeniške kulture.

Med koncertom je lilo, a ni motilo. Bila je domišljena velosovska predstavitev leto in pol starega abuma Noites do Norte (Noči severa), s katerim se vrača v brazilsko zgodovino, v konstitucijo brazilske nacije na plečih suženjstva. Naslov albuma je vzet iz odlomka besedila brazilskega abolicionista Joaquima Nabuca. Po letih spet trd, rockovski kitarski bend, ki mu igrivo parira bahijska četverica na tolkalih, je podlaga za pesmi o prisilni poti Afričanov na brazilska tla, na nasade sladkornega trsa, na radost ob 13. maju 1888, ko je Brazilija kot zadnja v Amerikah uradno odpravila suženjstvo in se konstituirala kot republika. Zaradi bojazni obeh iberskih metropol in militantnih reakcij na abolicijska gibanja in suženjske upore sta bili Kuba in Brazilija suženjski ozemlji Amerik 19. stoletja par excellence. Njim je posvečena slavilna Velosova interpretacija starega komada sotrudnika MPB Bena Jora o vodji suženjskega upora Zumbiju, ki je v 17. stoletju vodil avtonomno državo svobodnih sužnjev. Z brazilske zgodovine Veloso prehaja v njeno sedanjost, v moderne čase, ki jih nič manj ni zaznamovala trdovratnost stare družbene-ekonomske strukture, socialnih položajev, kopičenja novih problemov in iskanja drobnih intimnih trenutkov, ki se odvijajo pod globalnim pokrivalom. Velosova drža je značilen premislek in zadrega brazilskega intelektualca srednjega razreda, ki je razcepljen med svojim položajem in položajem afrobrazilske skupnosti. Išče povezave med njima. Če je kaj skupna vez, je godba, popularne umetnosti v Braziliji.

Pred štirimi leti je v Perugii ekskluzivno predstavljal Livro, ki je pospremila izid njegove dolgo pričakovane knjige o "tropski resnici", Verdade tropical s podnaslovom Pripoved o godbi in revoluciji v Braziliji. Vzburkala je brazilsko intelektualno in glasbeniško srenjo. Za september je napovedan ponatis angleške različice Velosovih refleksij o kratkotrajnem vplivnem avantpop gibanju ob koncu šestdesetih let - tropikalizmu, katerega del je bil. Zanj je prispeval manifestni komad Tropicalia. Artist je v naš mikrofon vzrojil, da zahod o Braziliji nima pojma, ne pozna njene zgodovine, ne dohaja dinamične brazilske kulture, novih muzik in zaradi tega krepi stereotipe o brazilski družbi in kulturi. Označbo tropikalizem za moderno muziko je povsem zavračal. Danes jo sprejema in je celo ponosen nanjo, na "tropskost brazilskih kulturnih značilnosti, na ritmično glasbo, način igranja nogometa, na karneval."

Prostrana Brazilija je za tujca eksotični predmet, ki se ga bežno dotakneš s srebanjem sambe, karnevala in nogometa. In potem popiješ skodelico kave, s sladkorjem ali brez njega. Še posebej če mondial gledaš zjutraj na TV. Zgodovinsko vzročno je zaporedje obrnjeno. Brez kave in sladkorja ne bi bilo brazilskega karnevala, sambe in dovršeno lepe igre Brazilcev.

Prvi dve kulturi je v tropskih plantažnih nasadih proizvajala razredna in rasna družba s prisilnim služnim delom. Danes ju s "svobodnim" dajanjem presežnega dela.

Mestni karneval, prava "obdelava sanj" s pisanimi procesijami, maskami, rajanjem na prostem, na ulicah, na trgih ni tako starodaven. V Novem svetu ni evropske kulturne manifestacije, ki je potomci Afričanov ne bi sčasoma posvojili in preoblikovali. Karneval, od severnih "črnih" do južnih atlantskih in pacifiških obronkov Amerik, je najbolj spektakularna med njimi. Na njem je na dan prišla vsa potlačena, prepovedana raznolična črnska kultura z institucijami, ki kar niso mogle odmreti. Praznovanje je bilo njena niša. A obenem se je na karnevalskem trgu Onze-Juin v Riu vse bolj brisala meja med črnsko in belo evropsko kulturo. Samba, daljni odjek angolskega (bantujskega) plesa semba ob tolkalih, se je v javnosti "omehčala". Plesalci so jenjali plesati njen dotik s popki. Po vladajočih normah je bil preveč obscen. Postajala je ples s pesmijo, ki so ga mesece negovali v šolah sambe. Poenostavljeno, evropska kultura se je vse bolj afrikanizirala, črnske pa so se evropeizirale. Proces "kreolizacije" in oblikovanja nove ameriške kulture se je začel od prvega stika Evropejca, domačina Indijanca in Afričana, čeprav so med njimi spočetka vladala razmerja gospostva.

Samba-can*ao je postajala prevladujoča sentimentalna popevka. Še več, samba je bila del ideološkega projekta nacionalne homogenizacije različnih brazilskih vlad, posebej med prvim predsedovanjem pučista, generala Getulia Vargasa od leta 1930 do 1945. Vargas je s prevzemom oblasti prepovedal delovanje vsem delavskim združenjem in sindikatom. Toda sesul je tudi napredno politično združenje Črnska fronta, ki ji je uspelo mobilizirati pavperizirano črnsko populacijo v obrambi ekonomskih in socialnih pravic, v boju zoper rasno segregacijo. To je bilo daleč od optimizma in modernosti prve posnete sambe Pelo telefone o govoru prek telefona, ki jo je leta 1916 posnel Donga Santos ali od tekmovalnega in novatorskega kolektivizma šol sambe v favelah večjih industrijskih mest. Na Santosa se danes v svojem udarnem komadu Pela internet zgodovinsko navezuje veteran MBP Gilberto Gil, ko v sodobnem kiberprostoru išče možnosti za občevanje, svoboden pretok idej in godb.

Zadnji vstopa nogomet. Brazilija je petič po II. vojni zmagala. Ko so carioce v četrtfinalu naklestili Angleže, je ponižanemu angleškemu TV komentatorju ob pomisli na davno slavo izvorne domovine žogobrca ušlo: "Pa kaj mislijo tile Brazilci. Da je finale njihova dedna pravica?" Pozabil je, da je nogomet zaradi vseprisotnosti nekdanje britanske ekonomske moči postal prva globalna, najbolj množična športna igra. Prvo nogometno moštvo so v Braziliji ustanovili v Sao Paolu v atletskem klubu angleških priseljencev. Številni klubi so se imenovali po britanskih podjetjih. Brazilski nogomet se je zavihtel na prestol šele, ko se je demokratiziral in je med vratnici prepustil tisti najširši segment populacije, nižje socialne razrede, ki ga je gojil na improviziranih igriščih in po božje častil na Marakani. Vzorec se v Amerikah ponavlja: popularna kultura s športom vred ostaja eno redkih pribežališč za "taspodnje", še posebej odkar je šport v vseh porah zalila kapitalistična ekonomija. Zgodba o Rivaldu, ki je kot deček iz revne vasi vsak dan pešačil 20 km na trening in nazaj, je globalni vsakdanjik. Modusi so različni.

Tudi Brazilija Caetana Velosa je dežela sambe, karnevala in nogometa. A ni zgolj to. Že v muziki je šel čez. V univezitetnem miljeju, kjer je študiral filozofijo z osupljivo naraščajočo množico študentov v Braziliji v časih njenega odpiranja, prosperitete na začetku šestdesetih let, se je na ravni kulture zoperstavljal lokalni provincialnosti in je iskal svetovljanski priklop s svetom. Zavračal je večno iskanje brasilidade, avtentične brazilskosti. Izhod je s sotrudniki našel v Beatlih, v Godardovih filmih, tudi v bossa novi, ki so jo tako na levi kot na desni obtoževali odtujevanja od korenin sambe in približevanja ameriškemu jazzu.

Na začetku devetdesetih let, ko je kazalo, da se je Brazilija izvila iz ekonomskega kraha, je iskanje brasilidade zamrlo. Kljub krizi je razvejana glasbena industrija sedma najmočnejša na svetu. Vročične debate med glasbeniki, kritiko in publiko, ali je primerno posvajati "uvožene sloge", ni več. Lokalno intonirane muzike se novatorsko mešajo z mednarodnimi. Še leta 1982, ko je Veloso nadaljeval z eksperimentiranjem z muziko in skrbno rokoval z besedili, ga je kritik Merquior ozmerjal s psevdo-intelektualcem. Veloso mu je odgovoril z vprašanjem: "Čemu ustvarjalci in ne misleci postavljajo kar najširša vprašanja? O tem se povprašajmo z največjo strogostjo in občutljivostjo."

Na trbiškem Noites do Norte je historičnem sprehodu po usodi Brazilije pristavil trd socialni rap komad Haiti, ki sta ga za časa ameriškega miniranja Aristidove vlade posnela z Gilom. Zarezali so verzi: "In ko greš počitnikovat na Karibe, ko seksaš brez kondoma in kunštno sodeluješ pri blokadi Kube, misli na Haiti, moli za Haiti. Haiti je tukaj, Haitija ni tam." Ravnokar je socialni center v Sao Paulu priredil tedenski seminar z razstavo, koncerti, videi ob osemnajstletnici rapa v Braziliji. Med mladci se je zaslišalo, da je hip hop kultura mladih urbanih Brazilcev, ki so pretos - pripadniki najnižjega, brezpravnega sloja, ki so povečini črnci. V moči izbire med Velosovim rapom, raperji iz Ria in Sao Paola, sambo, bosso, canzonami ter starimi popularnimi pesmimi, ki jih Veloso in drugi brazilski muziki igrajo zahodnim in domačim publikam, se odpirajo nove poti dinamične ekspresivne kulture, ki je ne gre iskati v stereotipijah fuzbalskih komentatorjev in skrbnikov za nacionalne embleme.