kultura / Omrtvičena Ljubljana

Ljubljana ima sicer ogromno prireditev, festivalov, koncertov, kafičev, klubov in drugih prostorov, vendar je večerno-nočni utrip Ljubljane, razen redkih izjem, pa še tam prevladujejo žurerji iz bolj ali manj okoliških predelov Ljubljane, dobesedno beden. K temu so poleg gradnje obmestnih poslovno-družabnih središč pripomogli tudi različni mestni odloki o prezgodnjem zapiranju lokalov, slaba večerna avtobusna povezava med mestnim središčem in drugimi bivšimi občinami ter poplava lokalnih bifejev. Ljubljana je imela v začetku devetdesetih promenado. Od Marca Pola na Gornjem trgu mimo Škuca na Starem trgu, pa tja do Rotovža in sredine Trubarjeve in Petkovškovega nabrežja. Danes so center družabnega večernega dogajanja, nočnega tako ali tako ni, Cankarjevo nabrežje in Knafljev prehod ter redki obljudeni kafiči in klubi.

Oplemenitenje človeka

Eden izmed glavnih arhitektov ljubljanskega kulturno-družabnega življenja je Primož Lorenz, ki že 16 let skrbi za oživljanje Stare Ljubljane. Glasbenik, pianist in profesor za komorno glasbo. Ko s svojim triom ne koncertira ali ne uči igranja klavirja, večino časa poseda po lokalih v Stari Ljubljani in razmišlja, kaj bo ponudil Ljubljančanom, da se bodo v svojem mestu lahko zabavali. Na svojstven način, s komornimi prireditvami.

Leta 1986 je - potem ko se je peljal s kolesom po Ljubljani in opazoval nekega Japonca, ki je s kamero snemal takratni mestni utrip - ustanovil Društvo za oživljanje kulturne podobe starega mestnega jedra. Lorenz se rad pohvali, da bi bila Ljubljana brez njega še vedno pusta, brez plemenite zabave, razen masovk s pivom in čevapčiči, ki jih sicer tudi sam organizira. "Ko sem opazoval tistega Japonca, kako je pedantno s kamero snemal svinjarijo, sem ugotovil, da moram nekaj storiti. Ugotovil sem, da je ljubljansko mestno jedro med najlepšimi v Evropi, plemenitili pa so ga smeti zraven kontejnerjev, zanemarjene izložbe in propadli atriji. Po letu 1945 je bil narejen največji zločin, ki ga je ta sistem naredil, da se je iz učbenikov od šestega leta starosti vrglo ven vse, kar je dišalo po lastni zgodovini in identiteti Slovencev. Mislim, da je nekje okrog leta 1962 ljubljanski župan Tepina celo predlagal, da se Stara Ljubljana poruši in da se naredi bloke, kot v Trnovem," vehementno razlaga na enem izmed vrtov v Stari Ljubljani. Kot kulturnik je takrat konec osemdesetih začutil svoje poslanstvo, da iz Ljubljane naredi mesto po vzoru srednjeevropskih prestolnic s peš cono, vrtovi po mestu in trgovinicami ter prireditvami na prostem. Prej, po Lorenzevem skromnem mnenju, Stara Ljubljana sploh ni živela. "Po Ljubljani so se sprehajali le trije pijanci. Ljubljana je bila takrat mesto strahov, obupa in socialnih problemov Slovencev in tistih z juga. Največja farsa pa je bila, ko so začel oživljati staro Ljubljano, to je bilo v času županovanja Marjana Rožiča, tako da so ljudje razbili nekaj tisoč flaš in kozarcev pred Rotovžem in da so prodali pet milijonov čevapčičev. To se je imenovalo večeri Skadarlije v Ljubljani. Nekateri so rekli: Saj Rožič je pa začel z oživljanjem Ljubljane, tako da smo ga lahko žingali do treh ponoči," se spominja akter prenove kulturnega življenja Ljubljančanov, ki je skupaj z arhitektom in urbanistom Juretom Lenardom ter režiserjem Grego Tozonom poskrbel, da so se stvari bistveno spremenile.

Lorenz je bil prvi, ki je pri mestnih oblasteh zlobiral, da se je za promet zaprl Stari trg, ter s tem omogočil, da je Ljubljana konec osemdesetih zaživela in se zabavala. ŠKUC ter lokali po Stari Ljubljani so bili takrat, konec osemdesetih ter začetku devetdesetih, center družabnega življenja v Ljubljani. Vendar ta zabava ni sodila v Lorenzev mestno-komorni koncept. "To je bila tako imenovana kvazi alternativa, ki se je pri nas kot v edini državi na svetu začela institucionalizirati. ŠKUC je res vodil paralelno sceno. Ampak takrat je bila velika averzija na ŠKUC, ker je imel pač šank in alkohol, in na tako imenovano alternativo, med katere sodijo tisti, ki radi kadijo in še kaj drugega. Ampak problem je bil v tem, da so bili v večini tisti, ki niso nič vedeli in razumeli, kaj se v ŠKUCU dogaja, kakšna kultura je notri. Zanimalo jih je samo to, da bodo prijazno postreženi in da bodo dobili svoje pivo. Potem so ga začeli pa srati. Pivo, pa trava, pa konjak in žurke po haustorjih. Ti ljudje so povzročili negodovanje. Podobno je bilo tudi v Kudu France Prešeren. Ta obroč od zunaj, kvazi alternativa, je povzročala cirkus, ne tisti, ki so znotraj debatirali in poslušali glasbo," je prepričan Lorenz. Sam je s svojim društvom zabave lačnim in žejnim Ljubljančanom ponudil svoj koncept zabave.

Od leta 1986 do danes je zagovarjal prireditve na cesti, recitacije, klasične koncerte na prostem in cerkvah, slovensko kulinariko. “Na začetku smo imeli za svetlobne efekte sveče in bakle, vse se je dogajalo pod milim nebom. Na prireditve so hodili vsi, od študentov do meščanov, ki so prej poniknili. Imeli smo in še imamo ogromno lokacij, po atrijih, na dvoriščih, pod Gradom, tudi po stanovanjih. Res pa je, da smo imeli kratke, običajno 50-minutne prireditve. Vnaprej smo se opravičevali, da ne bomo preveč motili, kdaj bomo končali,” se spominja Lorenz. Ljudje so po njegovem njegov smisel za žur dobro sprejeli, razen gostincev, za katere pa obenem trdi, da se jim je prav zaradi njega dobiček v centru petkrat povečal. Lorenz o lastnikih lokalov nima preveč dobrega mnenja. Največji problem v začetku svoje preobrazbe Ljubljane je imel prav z gostinci. ”Včasih je bil lokal Julija v rokah hotela Lev in vanj so pošiljali enega potetoviranega kelnerja kazensko..V bivšem sistemu je vsak, ki je opravil gostinski izpit v Opatiji, z aktovko polno denarja, dobil svoj barček v srcu prestolnice, v srcu Evrope, na najlepši lokaciji. Njemu je bilo vseeno kaj je identiteta, kaj je barok, zanimala ga je samo blagajna, da bo imel v petek zvečer čim več dobička,” je prepričan Lorenz.

MED Lorenz je zakon

Lorenz je svoj koncept kulturne prenove in svoje prireditve vseskozi tudi uspešno tržil. Še najbolj pa svoje ime. Postal je sinonim za Staro Ljubljano. Stare gospe ga na cesti vljudno pozdravljajo, ljudje, ki živijo v mestu, ga cukajo za rokav, ko kaj potrebujejo, saj je znano, "da če kaj rabiš, pokličeš Lorenza". Kljub temu ga mnogi ne marajo, saj se brez njegovega privoljenja v Stari Ljubljani ne more zgoditi prav nič. “Res je, da brez njega ne gre. Vedno ga rabiš za kakšno stvar, ali da ti pomaga urediti kakšne papirje ali dovoljenje, da lahko mizo premakneš malo na pločnik. Tako je ukoreninjen v to mestno oblast, da se brez njega ne da nič. Veliko premalo je alternativ temu njegovemu konceptu, ker če si karkoli zamisliš, mora vsaka stvar najprej skozi njegove roke," razmišlja eden izmed lastnikov lokalov v Stari Ljubljani. Lorenz je v svojem desetletje in pol trajajočem obvladovanju kulturne in žurerske podobe Stare Ljubljane okrog sebe zbral kopico simpatizerjev, od mestnih oblastnikov do kulturnikov, lastnikov lokalov, urbanistov in drugih, ki so bolj ali manj vpleteni v življenjski utrip Ljubljane. Vseeno pa Lorenz nobene dosedanje mestne oblasti ne more posebej pohvaliti. Tudi današnje ne, čeprav z njo dobro sodeluje in ga obilno zalaga z denarjem. Kakšne posebne ljubezni do njegovega društva pa tudi ni zaslediti pri mestnih oblastnikih, ki so na vprašanje, kakšno je sodelovanje z Lorenzom in njegovim oživljanjem Stare Ljubljane, skopo odgovorili, "da dobro".

Društvo za oživljanje kulturne podobe starega mestnega jedra se financira prek mesta, ministrstva za kulturo, različnih sponzorjev in donatorjev. Koliko vsega skupaj se nakaplja na žiro račun njegovega društva, ne ve niti sam.

Od proračunskih porabnikov ga najbolj zvesto že vsa leta podpira mesto Ljubljana. "Vseskozi so vse generacije oblasti pazile, da so mi dali sto tolarjev, nikakor ne dvesto. Če bi mi jih dali dvesto, bi že lahko naredil kaj več in ogrožal sistem. Na to še danes pazijo. Letos smo res dobili 11 milijonov od mesta Ljubljana. Za vse, za administracijo, za prireditve, skratka za celotno delovanje in organizacijo. Brez sponzorjev ne bi mogli narediti takšnih prireditev. Letos smo se tudi odpovedali ognjemetu, da smo privarčevali dva milijona," pravi Lorenz. Kljub temu podatki, ki so nam jih posredovali na mestu, ne kažejo preveč mačehovskega odnosa do njegovih projektov, predvsem pa do društva samega. Leta 2000 je mestna občina iz kulturne postavke za veselico Poletje v Stari Ljubljani namenila 4 milijone tolarjev, za "tako imenovane stalne neprogramske stroške društva, s čimer omogoča njegovo nemoteno delovanje," kot so obrazložili na mestni upravi, pa podporo v višini 2,7 milijona, poleg tega pa še dodatnih 2,5 milijona iz sredstev javnega razpisa za sofinanciranje turističnih prireditev, spet za Noč v Stari Ljubljani, ter še dodaten milijon za prireditev Otvoritev poletja v Stari Ljubljani, pol milijona pa je namenil Oddelek za gospodarske dejavnosti in turizem za nastop pevskih zborov na božični večer v Ljubljani. Samo leta 2000 - ministrstvo za kulturo, tudi proračunski sponzor njegovih žurk, je bilo tisto leto bolj škrto in ni prispevalo nič - je društvo iz različnih postavk prejelo torej 10,7 milijona tolarjev. Zato pa je bilo naslednje leto ministrstvo za kulturo bolj radodarno in je Lorenzu v okviru društva za oživljanje podobe Ljubljane namenilo 350.000 tolarjev za gostovanje Tria Lorenz v Ukrajini, mesto pa ga je obdarilo iz sredstev javnega razpisa z 2,2 milijona, oddelek za kulturo je prispeval 6,2 milijona, delovanje društva pa je mesto stalo še 4,4 milijona. Letos je Lorenz dobil 6,6 milijona za Poletje v Stari Ljubljani, kar je tradicionalno prispeval oddelek za kulturo, 4,2 mio je stalo vzdrževanje, novoustanovljeni Zavod za turizem pa je financiral Noč v Stari Ljubljani z milijonom in pol, 304.000 tolarjev so primaknili za prireditev Pozdrav pomladi (Gregorčki po Gradaščici) ter 200.000 tolarjev za prireditev Majsko trnovsko poletje. Skupaj torej skoraj trinajst milijonov, poleg tega pa še neznan znesek sponzorskih sredstev kar 29 raznih največjih slovenskih podjetij, katerih imena so bila natisnjena na letakih za največjo prireditev leta, Noč v Stari Ljubljani. Ministrstvo za kulturo se ga letos ni usmililo.

Zajčja dobrava

Čeprav Lorenz zagovarja "kulturni" način zabavljaštva, pa vseeno skrbi tudi za največji ljubljanski žurki, Noč v Stari Ljubljani in Poletje v Stari Ljubljani, ki sta daleč od njegovega komornega koncepta. Množični veselici s štanti, pivom, ozvočenimi koncerti in maso ljudi, od katerih večina razen na to prireditev v mesto hodi le še na Mačkovo urejat kakšne papirje. "Trideset let so bile v Ljubljani prireditve, kot so Kmečka ohcet, za katero sem se zelo trudil, da bi jo ukinili. Takšne prireditve sodijo v Zajčjo dobravo, na deželo, z dolžnim spoštovanjem. Noč na Ljubljanici je bila socrealistična prireditev, ki je trajala trideset let. Turistični delavci so postavili lampijončke, okrog Ljubljanice so bili samo čevapčiči in pivo. Leta 1994 smo uvedli Noč v stari Ljubljani. Na začetku je bilo še boljše kot zdaj. Pekli smo vola, diplomatski zbor smo sprejeli na ladjico, bili so orgelski koncerti," pravi prvi mož Stare Ljubljane.

To, da je Ljubljana zaspano mesto, po Lorenzevem mnenju nikakor ne drži. Takšno paranojo naj bi širili novinarji. Muzika v mestu, didžeji in vse ostalo, kar je priklopljeno na feršterkeraj, po njegovem sodi v njemu priljubljeno Zajčjo dobravo. "Dokler je tukaj tisoč stanovanj, ne moreš navijati muzike do treh zjutraj, postaviti ojačevalcev na elektriko, da se vse trese. To je absurd. Infrastrukturo, avtobuse, proti Savi, pa naj se tam raja do šestih, sedmih zjutraj. V mestu nima goveja muzika kaj početi. V Zajčjo dobravo pa, tja bi tudi sam prišel. Harmonika, klobase, to tam gre. V mestu glasbo določa arhitektura, zato v mesto sodita baročna in renesančna glasba. Tudi Pavarotti in Placido Domingo sta v mestu prostitucija umetnosti V mesto sodi intima in iz tega rastejo stvari. Vse ostalo je alienacija. Razni didžeji, in to v mestu, to je kriza, blef in stiska generacije in teh ljudi, ki bi to radi imeli v mestu. Lahko tudi dokažem, da muzika poneumlja. Najhujše za neki narod pa je to, da začne zniževati kriterije," je še prepričan Lorenz. In še njegova prognoza, kakšno kulturno-žurersko življenje čaka Ljubljančane? "Promenade ne bo nikdar več. Ukinila se je s Cankarjevo cesto, tako kot kavarne. Najbližja promenada Ljubljani, ki funkcionira kot klasična promenada, je v Podgorici, v Črni gori. Punce se sprehajajo in gledajo gor in dol. V mestnem jedru, to je tudi trend v Evropi, bo 80 odstotkov tujcev, dvajset pa domicilov, ki gremo na kakšno kavo. Evropska jedra imajo ponudbo za tujce, ki si ogledajo programe prireditev, kupijo kakšno pipo, tobak, razglednice, spominke."