zabava / Pop mazohizem

Jane Fonda je leta 1972 postala “Hanoi Jane”. Hanojska Jane. Tisto poletje je namreč nepričakovano odpotovala v Hanoi, metropolo Severne Koreje, ortodoksno komunistične dežele, ki je bila v vojni z Ameriko - šla je na prijateljski obisk. Ameriški ultradesničarji, republikanski ortodoksi in drugi vojni hujskači so takoj ponoreli in njeno dejanje razglasili za izdajo, še toliko bolj, ker je imela v Hanoiju kopico radijskih oddaj, v katerih je poudarila, da ameriška vojska bombardira civiliste, da uporablja ilegalno kemično orožje, da svoje vojake sili v vojne zločine, in da hoče Vietnam spremeniti v ameriško kolonijo. Jasno, histeričnemu vreščanju ni bilo ne konca ne kraja. Po hitrem postopku so ji očitali, da je stopila na vietnamsko stran, da je humanizirala sovražnika, da se je obrnila proti Ameriki, da je ameriške vojake z nagovarjanjem k dezerterstvu demoralizirala in da je ogrozila življenja mnogih ameriških vojnih ujetnikov, ko je rekla, da Vietnamci z njimi - v razvpitem taborišču “Hanoi Hilton” - ravnajo lepo, da so vsi zdravi in da so ji celo povedali, da se jim vojna gnusi. Izdaja! Ubijte prasico! Komunistična kurba! Prebrala je to, kar ji je napisal agit-prop vietnamskega režima!

No, leta 1972 nisi več potreboval propagandnega oddelka severno-vietnamske vlade, da si vedel, koliko je ura - da je ameriška vojaška intervencija v Vietnamu napačna, nepravična in nemoralna. Ameriško protivojno gibanje je imelo tedaj za sabo že bajno in prepričljivo kilometrino, pa tudi vse večjo podporo javnosti, toda mnogi jastrebi so kljub temu vztrajali, da je treba Jane Fonda postaviti pred sodnika, ker da je “stopila v vojno z Ameriko, se vdala sovražniku ter mu nudila pomoč in uteho.” Ne, brez skrbi, pravosodno ministrstvo obtožnice proti “Hanoi Jane” ni vložilo. Iz več razlogov. Prvič, protivojno gibanje je bilo tedaj že preveč močno. Drugič, Jane Fonda je bila filmska zvezda, tako rekoč ameriška ikona, zato so se celo najbolj divji antikomunisti ustrašili, da bi se lahko sojenje prelevilo v kontraproduktivno farso in da bi lahko kak levičarski odvetnik tožilce preprosto osmešil. In tretjič, Amerika in Vietnam tehnično sploh nista bila v vojni - Amerika ni namreč Vietnamu nikoli napovedala vojne. Kar pomeni, da Jane Fonda ni nikogar izdala - prej narobe, izkoristila je le svojo ustavno pravico do svobodnega izražanja.

Balada o Talibanu

Med najnovejšo vojno, “vojno proti terorju”, so za izdajalca razglasili Johna Walkerja Lindha, “ameriškega Talibana”, kalifornijskega mladca, ki so ga enote Severnega zavezništva lani novembra zajele v Afganistanu - na drugi strani. Jastrebi so spet blazneli, zahtevali celo smrtno kazen, na koncu pa so se morali sprijazniti z obtožnico, ki ni vključevala niti eksekucije niti izdaje. Jasno, John Walker Lindh ni Joe Hill, likvidirani sindikalni lider, ki ga opevala Joan Baez, niti ni po krivem zaprti boksar Rubin “Hurricane” Carter, ki ga je opeval Bob Dylan, toda ko je vstopil v pop, so jastrebi spet lahko kriknili: “Izdaja!” Za “izdajo” je poskrbel levičarski country-rock pevec Steve Earle, ki je zložil John Walker's Blues, hja, Blues Johna Walkerja - ker je blues napisal “skozi oči” Johna Walkerja, s perspektive “narodnega izdajalca” potemtakem, in ker samega Walkerja ni demoniziral, ampak je skušal sebi in Ameriki pojasniti, zakaj je John Walker prešaltal na islamski fundamentalizem, zakaj ni bil impresioniran nad Ameriko in zakaj je padel na jihad, je čez noč postal čarovnica najhujše sorte. Izdajalsko besedilo o izdajalcu gre takole:

“Sem le ameriški fant - vzgojil me je MTV

in videl sem vse tiste otroke v reklamah za kolo

toda noben ni izgledal kot jaz

pa sem začel okrog sebe iskati svetlobo

in prva smiselna beseda, ki sem jo slišal, je bila Mohamedova

naj počiva v miru - šadu la ilaha ila Alah

ni Boga razen Boga

če bi me zdaj videl oče - uklenjenega

ne razume, da se mora človek včasih

boriti za to, v kar verjame

in jaz verjamem, da je Bog velik

vsa slava mu

in če bom umrl, se bom dvignil do neba

tako kot Jezus - naj počiva v miru

prišli smo se borit na Sveto vojno

in naša srca so bila čista in močna

ko je smrt napolnila zrak, smo molili

in se pripravljali na mučeništvo

toda Alah je imel drugačen načrt

in skrivnosti ni razkril

zdaj me z glavo v vreči vlečejo nazaj

v deželo nevernikov.”

Če dodate še 30-sekundni finale, v katerem mulahi žgolijo koranske stihe, lažje razumete, zakaj so “patriotski” di-džeji in kritiki, republikanski ultrasi in desni mediji, od TV mreže Fox do New York Posta in Wall Street Journala, k bojkotu njegovega albuma Jerusalem, ki izide 24. septembra in ki vključuje še nekaj trubadurskih kritik Busheve “vojne proti terorju” (in Ashcroftove “protiteroristične”, “patriotske” zakonodaje), pozvali že pred nekaj meseci. Lažje razumete, zakaj so vsi vpili: To ni patriotsko! To je glorifikacija izdajalca! Izkrivljena balada o talibanski podgani! Talibana ima za Jezusa! To je politična norost! In seveda: “Steve Earle je kot Jane Fonda, John Walker in vsi tisti, ki sovražijo Ameriko!” Tip v Wall Street Journalu je šel celo tako daleč, da je zapisal, da je Earle diskreditiral “oporečniško tradicijo popa”, v katero po njegovem sodi Band-Aid popevka We Are the World. Naj počiva v miru. Šadu la ilaha ila Alah! In lažje razumete, zakaj je Earle na koncertu v Kanadi dahnil: “Zaradi te pesmi me bodo iz Amerike verjetno izgnali!” Da so vsi ti patrioti tako besno in užaljeno ponoreli, ne preseneča - Steve Earle prihaja naravnost iz ameriškega srca, iz Nashvillea. Hja, če bi ga zdaj videl oče, “uklenjenega”, bi lažje razumel, zakaj se proti Bushevi ali-si-z-nami-ali-pa-si-proti-nam norosti ne moreš več boriti le s pismi bralcev in utajevanjem davkov. To preprosto ni več “the best that we can do”.

Ne da je bil Earle kdaj nashvillski angel. Za sabo ima resda osem nominacij za nagrado Grammy, toda tudi skoraj ubito kariero (kokain-cum-heroin, ječa, rehabilitacija), “marksistični” naklon (“stojim levo od maoizma”), mračne, robate, hreščeče pesmi ter kronične spore z založbami in nashvillskim establišmentom, tudi zaradi svojega non-stop disidentskega angažmaja in svojih agitiranj, recimo proti smrtni kazni. Ena izmed njegovih prejšnjih pesmi je bila zapeta oz. “pripovedovana” skozi oči Jonathana Waynea Noblesa, ki ga je leta 1998 usmrtil Bushev ekspres smrti, napisal pa je tudi dramo o - prav tako pod Bushem leta 1998 - usmrčeni Karli Faye Tucker, ki bo premiero doživela letos. V Nashvilleu. Srce srcu, huh.

Impersonacije

Steve Earle je skočil na protivojni, protestni vlak, ki pa je v glavnem vozil prazen. Junaki estrade, muzikanti, katerih glas se sliši daleč, recimo do MTV-ja in podobnih wunsch-boxov, se niso pretegnili. Tudi Patti Smith je napisala pesem o Walkerju, a se je ni slišalo. Drugi so svoj imidž za vsak primer raje pustili doma. Niso hoteli pod nož. Vsaj ne še enkrat. Ali pa na grmado. Kot Earle. Ali pa kot George Michael, ki je nekaj obrvi - in nekaj džonov - dvignil s svojim videospotom Shoot the Dog, v katerem je bril norca iz promiskuitetne naveze Bush-Blair. V Britaniji ga je tabloid Sun razglasil za strahopetca, v Ameriki so pozvali k bojkotu. Še huje: Pop perverznež! Simpatizer al-Kajde! Insinuira, da sta Bush in Blair geja! Tip ima izprane možgane! Z njim je konec! George Michael, ki ni skrival, da se s svojo politično satiro giblje “na nevarnem terenu”, a da “molk ni več opcija”, je svojo obrambo zgradil na dveh točkah: prvič, spot ni protiameriško nastrojen, in drugič, spot sploh ni bil narejen za ameriški trg, ker smo vedeli, da bo tam narobe razumljen. Podton je bil na dlani: Shoot the Dog - zajebavanje servilnega, pudljastega tango-Tončka, ki povsem nekritično leze za teksaškim Bilkom - je lokalni britanski štos, razumljiv le nam, Britancem. “Tony, Tony, Tony, vem, da si potreben, toda s tistim Bushem je nekaj narobe.” Brit-pop. Šur, tako kot je Blues Johna Walkerja razumljiv le tistim, ki jih v času vojne - katerekoli vojne - zgrabi nostalgija po šestdesetih in sedemdesetih, ko so masivni in masovni protivojni vlak vlekle pop lokomotive a la Eve of Destruction (Barry McGuire), Bad Moon Rising (Creedence Clearwater Revival), Wars of Armageddon (Funkadelic), War (Edwin Starr), All Along the Watchtower (Jimi Hendrix) in Fixing to Die Rag (Country Joe and the Fish).

Ironično, druge stare pop korifeje niso dobile napada šestdesetih. Ne, niso se trubadursko zgrozile nad izginjanjem tega, kar so priborila šestdeseta. Sir Paul McCartney je pel Freedom, toda tako narcisoidno profetsko, tako panično konformistično in tako smrtno ogroženo (“Govorim o svobodi, govorim o svobodi, boril sem bom za pravico, da živim v svobodi”), kot da ga je navdihnil Bushev slogan “Sovražijo nas zaradi naše svobode”. Ne, Give Peace a Chance sir Paul ni zapel. Neil Young, legenda zase, je takoj po 11-9 ekspresno zložil in ekspresno posnel Let's Roll, himno junaškim potnikom četrtega ugrabljenega letala (Flight 93), ki je strmoglavilo v Pensilvaniji: vsekakor, njegova gesta je bila na mestu, četudi se očitno ni mogel izogniti verzu “Let's roll for freedom”, toda kasneje protesta proti vojni ni vložil. Niti zložil. Leta 1970 je prav tako ekspresno zložil in posnel Ohio, udarno himno pobitim protivojnim aktivistom z univerze Kent, ki je postala takojšnja klasika protivojnega gibanja in razlog več, da “Hanoi Jane” dve leti kasneje ni bila tožljiva. Nič, kot je sam rekel, se mu je s pesmijo Let's Roll mudilo, ker je mislil, “da bo v naslednji uri nastalo 10 pesmi s tem naslovom”. Niso. Let's Roll so bile namreč zadnje besede Todda Beamerja na letu 93 - in tudi Youngova Let's Roll je zapeta skozi Beamerjeve oči. Young = Beamer. Brez harema, brez devic, brez mučeništva. Earle = Walker. S haremom, z devicami, z mučeništvom.

Bruce Springsteen, Boss užaljenih, ponižanih, odpuščenih, zatiranih, preganjanih, brezdomnih in usmrčenih, ki je leta 1982 na albumu Nebraska zapel skozi oči množičnega morilca Charlieja Starkweatherja (leta 1958 je pobil kopico ljudi in končal na električnem stolu), je v pesmi Paradise zapel skozi oči anonimnega palestinskega samomorilca, ki bo večnost preživel v mučeniškem raju, hja, s svojo izgubljeno devico. Za razliko od Earlea, ki so ga pričakali z mečem, so Bossov album The Rising, na katerem je tudi Paradise, pričakali s himnami in ga razglasili za “kulturni dogodek”. Mediji - NY Times, LA Times, USA Today itd. - so mu jedli iz roke, tudi Leno, Letterman & Saturday Night Live. Ni čudno: to, kar je njegov album Born in USA storil za obdobje Reaganove Amerikane, je album The Rising storil za obdobje Busheve Amerikane - prišel je kot šaman, kot katarzična uteha za nerazrešene, kofliktne, agonične dileme ameriške duše, za mentalni kaos Amerikane. Kot je zapisala revija Time, je “ameriško tesnobo spremenil v umetnost”. Spet je povezal Ameriko - konsenzualno. In spet je zapolnil praznino, huh. Če bi ga srečali na samem, bi rekel: 11-9 sem vzel Bushu in ga vrnil ljudem!

Bomb Da World!

Young = Beamer. Earle = Walker. Boss = anonimni mučenik. In heh: Eminem = Osama bin Laden. Ko je v svojem The Eminem Showu - okej, v videospotu Without Me - impersoniral Osamo bin Ladna, ga skarikiral in prelevil v jamskega MC Hammerja z belo zastavo, mu je to menda prineslo fatwah (hja, kot Satanski stihi Salmanu Rushdieju), toda s svojo “uporniško” šovinistično nestrpnostjo - seksizmom in homofobijo - je ostal le poster-boy Busheve retorike, hja, sprejemljiv tudi za starejše, ki potrebujejo “a little controversy”. Niti rock, ki je bil izvirno sinonim za demokracijo, niti rap in hip-hop, ki sta v principu nastala iz prezira do reaganizma (rapperji so bili med zalivsko vojno glas proti Bushu starejšemu), niso dvignili glasu, še najmanj disidentskega. Prej narobe, obnašali so se tako, kot da so vsi skupaj povsem odvisni le od tega, kam bo Bush premaknil meje ameriškega trga. The Strokes so s svojega albuma za vsak primer vrgli pesem New York Cops... Dave Matthews pesmi When the World Ends ni izdal kot single... hip-hopperji a la R. Kelly, MC Hammer in Mystikal so se zavili v zastave... Jennifer Lopez je pela fantom, ki so šli nad Afganistan... rapper Canibus je islamu napovedal vojno (Draft Me)... Suzanne Vega je še naprej meditirala (It Hit Home)... country zvezdniki a la Toby Keith (Courtesy of the Red, White & Blue) in Charlie Daniels (This Ain't No Rag, It's a Flag) pa so impersonirali Busha - in zahtevali retaliacijo.

Le nekateri, recimo Nas (Rule), Paris (What Would You Do), Chuck D (A Twisted Sense of God) in Mr. Lif (Home of the Brave), so napadli Bushev militarizem in njegovo belo vojno - “Naš Bog je večji, močnejši, pametnejši in bogatejši, zato mahajte z zastavo, še posebej z njenim belim delom” (Sage Francis, Makeshift Patriots). Ne da jim je kdo jamčil slišnost. Veter pa ni vzel eskapističnega patriotizma, v katerega se je oblekla večina, tudi country heroj Alan Jackson, ki je v svoji baladi Where Were You (When the World Stopped Turning) priznal, da ne loči med Irakom in Iranom. A po drugi strani, tudi Cara v reality-showu The Real World, ki ga že leta rola MTV, ni ločila med Palestinci in Indijci.