kulturna politika / Gremo v kino, drugič

Igorja Stravinskega je novinar povprašal po njegovih najljubših skladateljih. Odgovoril je: "Trije B-ji. Bach, Beethoven in Brown - James Brown". Zapriseženi glasbeni formalist, ki je trdil, da je najprej obrtnik, iznajditelj glasbe, praktik muzične ars, je torej kot predstavnika "ameriške dediščine" med največje skladatelje vseh časov uvrstil onega črnca zabavalca. Ozrimo se po domačih logih, k zagovornikom in zastopnikom glasbene umetnosti na šolah, akademijah, v simfoničnih orkestrih, v medijih, ekspertnih komisijah, koncertnih ustanovah. So zmožni takšne presojevalne geste, če ne kar odprtosti duha. Verjetno bi ravno Stravinski za marsikoga obveljal za enega glasbenih velikanov XX. stoletja, morebiti celo za največjega. A da bi se mednje vrinil črnski pouličar brez institucionalne, akademijske verifikacije glasbene pismenosti in umetnostnega talenta, urbani garaški muzik, ki je izšel iz družbene margine in svojo novatorsko godbo delal in predstavljal v zagamanem komercialnem miljeju reklam, televizije, radija, tonskih studijev? Lepota zadeve je, da resna zgodovina svetovne glasbe minulega stoletja ne vzdrži brez Stravinskega ne brez Browna.