bivališča / Moje sanje - intimnostim prijazno stanovanje

Naslov pričujočega zapisa utegne kateremu od cenjenih bralcev in spoštovanih bralk povleči na čase samoupravnega socializma. Nič presenetljivega, cuknil sem ga namreč prav od tam. Točneje, s konca sedemdesetih, morda samega začetka osemdesetih, ko smo paglavci že krepko zakorakali v gimnazijsko obdobje, v leta, ko jakost klica narave pri primerkih moškega spola doseže decibele Tarzanovega krika iz Weissmuellerjevih filmskih pustolovščin. No, takrat enkrat se je po teveju rolal oglas - kaj točno je propagiral, ne bi znal podrobneje definirati - s sloganom: "Moje sanje - lepo stanovanje." A ker niso bila stanovanja v zadnjem stadiju najboljše med najboljšimi družbeno političnimi ureditvami prav nič manjši objekt poželenja, kot so v času Drnovškove liberalne demokracije, je omenjeni slogan - najbolj po zaslugi tako imenovanih juncev, ki smo že okusili slast adrenalinskega drsenja po nevarno privlačnih telesnih krivinah nežnejšega spola - mutiral v času primernejšega: "Lepe sanje - moje stanovanje."