fenomen / Yugoadrenalin

Motor je rjovel kot razjarjen medved. Kosi pločevine, leteči po ozki idrijski cesti, so rohneli, kakor da gre za zadnjo vožnjo v njihovi avtomobilski karieri. S kolikšno hitrostjo so za steklom izpred oči izginjali drevesa in hribovje, ni bilo mogoče ugotoviti, kajti v tem razgretem yugu ni bilo merilca hitrosti. Pri razlagi, zakaj ga ni, mi je voznik, še preden sva se odpravila na pot, ponudil dve možnosti: "Zato, da te je manj strah!" In resnejšo: "Da ne gledaš samo na števec, ampak na cesto." Gledati na cesto, ne da bi zamežikali, pa je bilo težko, saj so se zaradi hitrosti posamezni elementi zlivali v celoto - slika se je premikala, kot če bi na videorekorderju pritisnili gumb za hitro previjanje naprej. Potem je šofer na enem od ovinkov, ko sva se s kritično hitrostjo približevala hribu, demonstrativno potegnil ročno zavoro. Pri tem je zelo pomembno, da verjamete v voznikove sposobnosti. Kajti če ne, se lahko ob pogledu na na zadnji dirki popolnoma izrabljeno ročno zavoro (ki se maje v voznikovih rokah) od napetosti podelate v hlače. A mojster le zasuka volan in kri se začne vračati v obrazne kapilare.