Sodobna čarovnica

Če bi se Majda (tako se je namreč imenovala pred nekaj leti, potem pa se je preimenovala po imenu meseca, v katerem se je rodila) Lužar rodila v srednjem veku, bi bila zagotovo čarovnica, ki bi jo prej ali slej zažgali na grmadi, bodisi zaradi drugačnosti ali razsvetljenske dejavnosti med ženskami. Hripava, tik pred štiridesetim letom, z ostrimi, oglatimi obraznimi potezami - ženska, ki nabira zelišča in živi sama v družbi dveh mačk ter si upa javno spregovoriti, da je bila pri 14 letih zlorabljena v sončnem Portorožu. Že med študijem na likovni akademiji v Sarajevu in pozneje v Ljubljani je na prispelih jugoslovanskih pošiljkah (rada si je dopisovala) začela upodabljati ženske, ki masturbirajo. "Ženskam je težko uživati v lastnem telesu, ker ga tudi zaradi družbenih predsodkov ne poznajo dobro. Že sama beseda masturbacija je grozno tabuizirana, čeprav je to izraz svobode ženskega telesa." Pozneje je kuverte dopolnila z barvnimi slikami, v prihodnosti pa namerava ciklus MASTERBACIJA (kot ženska - mojster svojega telesa) dopolniti tudi z videoposnetki vagin.

A v začetkih ciklusa, sredi osemdesetih, se je Majda tudi javno predstavila kot lezbijka. Istospolnost je ugotovila zelo zgodaj: "A sem se preveč trudila, da bi bila kot drugi." Na videoposnetku, ki ga ponuja v okviru projekta "ženski taksi", govori, da se je zaradi želje po normalnosti dobesedno posiljevala s fanti: "Tako sem uničevala svoje telo, vagino, svojo pičkico. Tako da še zmeraj kriči po neki ozdravitvi."

Cona, prosta posiljevanja

"Ženski taksi" je projekt v zagonu, ki je zmagal na letošnjem mednarodnem natečaju V-Day - STOP RAPE CONTEST, kar je tudi omogočilo realizacijo ideje. Z veliko večino so ga odobrili na natečaju, ki spodbuja izvirne strategije za preprečevanje nasilja nad ženskami in v zakulisju katerega stoji ameriška aktivistka in avtorica kultnih Monologov vagin Eve Ensler. "Projekt se je rodil kmalu po opravljenem vozniškem izpitu. Avto imam rada, ker se, ko sem v njem, počutim, kakor da sem v veliki sliki - v sliki, v kateri vozim. Ko vozim, slikam, in nekdo, ki se vozi z mano, si moja dela lahko takoj ogleda."

"Ženski taksi" je skorajda pravi taksi, ki ga vozi Aprilija (po želji jo lahko tudi pokličite na številko 031 252 006 in se pripelje na želeni kraj) in kamor popolnoma anonimno lahko sede ženska, ki bi rada spregovorila o svoji izkušnji - o nasilju. Ko se je pogovor nekajkrat zavlekel, sta se Aprilija in "izpovedovalka" kam usedli in nadaljevali ob kavi. "Bistvo projekta je, da je za žensko, ki je doživela posilstvo, dovolj že, da spregovori - menda anonimno. Da se zave, da je pogumna, da je o tem povedala ter da se nima česa sramovati. Sram naj bi bilo posiljevalca." Meni, da bi moral biti posiljevalec javno označen. "Naj se ve, kdo je storilec. Naj bo ta podatek dostopen javnosti. Kakršno koli nasilje pa naj bo tudi materialno ocenjeno. Dosledno - če mož mahne ženo, naj plača odškodnino."

Začudena je, da se v letih njenega življenja glede razumevanja nasilja nad ženskami ni skoraj nič spremenilo na bolje. "Nasilje je uzakonjeno. Kako drugače lahko razumete zakon, ki predpisuje za posilstvo nepolnoletne osebe manjšo kazen kot za posilstvo polnoletne?"

Če je "ženski taksi" na kolesih mobilna spovednica, naj bi bila razstava štirinajstih slik in štiriurnega posnetka osmih žensk, ki govorijo o svojih izkušnjah, v galeriji javna spovednica. Saj lahko nekatere ženske z javno izpovedjo dosežejo večji terapevtski učinek. V lastni izpovedi je spregovorila o dogodku v Portorožu in o zgodbah z uniformami. "V Sarajevu mi je nekoč ponujal pomoč policist - naj bi me spremljal, ko sem se pozno vračala domov. Ob ponudbi pa se je tako hitro iz vloge zaščitnika spreobrnil v napadalca, da sem osupnila. No, rekla sem mu, da se bom z njim dala dol, tedaj ko bo dal dol svojo uniformo." Podobna zgodba se je zgodila v slovenskih hribih, le da je bila uniforma takrat župniška. "Ponavadi sta na moje izkušnje dve vrsti odzivov. Eni ne verjamejo, da se mi je to zgodilo, ali pravijo, kaj pa je to takega. Druge je strah spregovorjenega. Gledajo name kot na žrtev, čeprav se nimam česa sramovati. Družba dela iz posiljene osebe žrtev, žrtev predsodkov, za katero pravijo, da je že sama iskala, kar je dobila."

Pravi, da je za slikarski del njenega dela najpomembnejše to, da izhaja iz lastnih izkušenj. V galerijski različici taksija (ta bo enkrat decembra razstavljena tudi v Državnem zboru) tako naslikane ženske stopijo iz okvira - simbolično - družbenega, socialnega, religijskega itd. "Žensko telo poskušam narisati ne kot objekt užitka, temveč kot subjekt, ki je samozadosten. Včasih sem se bala golote - ker naj bi bila ta v javnosti izrazito seksualna. Zdaj znam narisati goloto, ki ni spolno obarvana." Krivica, ki se dogaja ženskemu telesu v umetnosti, se po Aprilijinem mnenju kaže v tem, da ko rišejo moškega, ga najpogosteje upodabljajo kompleksno - karakterno. Ženska pa največkrat nastopa le kot seksualni okrasek. "Zanimivo je, da je tudi v glavah publike zasidrano, da žensko telo riše le moški čopič. Dokaz - nekoč je na moji razstavi neka deklica rekla: 'Lej, kake joškice je narisal slikar!' Ne slikarka - ampak slikar."