film / Bowling za Columbine

Zakaj so Američani tako nori na orožje? Zakaj so tako militarizirani? Zakaj so tako odvisni od nasilja? In zakaj se pobijajo med sabo? Poslušajte tole zgodbo: Belci pridejo v Ameriko, kjer nabašejo na Indijance. Ustrašijo se jih, zato jih pobijejo. Iz Afrike pripeljejo sužnje, brezplačno delovno silo, toda tudi njih se ustrašijo, zato se oborožijo. In ker se mastno oborožijo, tudi mastno obogatijo. Da bi ohranili bogastvo in status quo, izumijo posebna, brzostrelna orožja, hja, orožja za množično uničevanje, vključno s Ku klux klanom. Ko se je KKK prisiljen umakniti v ilegalo, ustanovijo NRA (National Rifle Association) - Nacionalno strelsko zvezo. In ko se črnci preselijo v mesta, belci iz strahu zbežijo v predmestja, kjer pa jih strah ne mine, zato si nabavijo na tone in tone orožja, da bi zaščili lastnino, red in mir. Huh! Tako se v satiričnem, zelo popularnem, zdaj že razvpitem dokumentarcu Bowling for Columbine odvrti animirana Kratka zgodovina Združenih držav Amerike. Ja, belci le panično skačejo sem ter ja - z enega konca zemljevida na drugega. Količina orožja, ki ga posedujejo, se veča premosorazmerno z njihovim strahom.

Michael Moore, avtor tega lucidnega eseja o ameriški romanci z nasiljem (in smrtno kaznijo, huh), ne pušča nobenega dvoma: strah je ključ. Strah nosi puško. Strah je ta, ki ima prst na sprožilcu. In ta strah ima rasni podton. Večino orožja v Ameriki itak pokupijo belci. Ergo: rasni strah je ključ do ameriške obsedenosti z orožjem in nasiljem. Hej, morilske čebele so "afriškega" rodu... "malopridneži" imajo jasen rasni profil... Susan Smith, belka, ki je pred nekaj leti umorila svoja otroka, je najprej trdila, da ji je otroka ugrabil "črnec"... v popularni TV reality-seriji Cops lastnino, red in mir ogrožajo predvsem ne-belci... in tako dalje. Klasične razlage ameriške obsedenosti z nasiljem - "preveč orožja", "sadistična popkultura", "nasilna preteklost", "kult mačizma" - Moorea ne potešijo. Strah pač. Kar je logično: bolj ko so Američani prestrašeni, bolj se oborožujejo - in bolj ko se oborožujejo, bolj so prestrašeni. Jasno, to iluzijo, da šele nasilje jamči varnost, najbolje izkorišča prav Bush.

Moore skuša ujeti vse aspekte ameriške obsedenosti z nasiljem: pokaže nam banko, ki svojim varčevalcem ob odprtju računa podari tudi orožje... zarola nam črno-kronične arhivske posnetke (krvavi otroci po bombnem napadu na Oklahoma City, samomori, umori, trupla, streli, raztreščene okončine, zašiti obrazi, brazgotine, posledice losangeleških nemirov, pokol na koloradski gimnaziji Columbine, v predmestju Denverja) in inserte iz računalniških igric, filmov in reklam, ki v ljudeh porajajo strah in negotovost... poklepeta z liberalnim producentom TV serije Cops, lunatičnimi člani michiganske paravojaške milice in Jamesom Nicholsom, starejšim bratom Terryja Nicholsa, enega izmed dveh obsojenih oklahomskih bombašev, ki spi z magnumom .44 ("Pero je močnejše od meča, toda vedno je dobro, če imaš pri roki meč") in ki nima pojma, kdo je bil Gandhi... dijake, ki so preživeli pokol na gimnaziji Columbine, pripelje v štacuno, da bi trgovce prepričali, da naj nehajo prodajati naboje... obišče pa tudi goth-frika Marilyna Mansona, ki ga običajno krivijo za mladinsko nasilje, jasno, tudi za pokol na gimnaziji Columbine (po njegovem sta vir nasilja strah in potrošniška mrzlica, ki da je le samoobrambni refleks), že dokaj senilnega Charltona Hestona, nekoč epskega zvezdnika in filmskega Mojzesa, danes predsednika in cheerleaderja mogočne Nacionalne strelske zveze, ki je imela v Denverju konvencijo le nekaj dni po pokolu na bližnji gimnaziji Columbine. No, Heston, patetična clueless karikatura, dvorni norec ameriške militarizacije, je sposoben reči le, da je za vse to nasilje kriva ameriška "etnična mešanost". Malo pred tem pokaže insert iz njegovega govora, v katerem poudari, da mu lahko puško iz rok vzamejo le mrtvemu, toda ko mu Moore potem pokaže fotografijo šestletne deklice, ki jo je ustrelil šestletni deček, le betežno, nemočno odhlača. Heston je pač igralec: hlini nemočnega starčka, ki ga terorizira fakin, takoj zatem pa je šel na dolgo predvolilno turnejo in agresivno lobiral za republikanske kongresne kandidate. Umrl bo nerazumljen. Hecam se - umrl bo, ne da bi razumel.

Dokumentarec Bowling for Columbine, ki je bil posnet s kanadskim denarjem, je v ameriška kina prišel v času, ko je oni fantomski snajperist - "Beltway Sniper" - ravno teroriziral okolico Washingtona, naslov pa je dobil po učni uri bowlinga, ki se naj bi je tik pred pokolom udeležila oba killerja z gimnazije Columbine, toda sam pokol Moore razume globlje: prvič, nedaleč od gimnazije Columbine je Lockheed Martin, tovarna "orožja za množično uničevanje", in drugič, pokol se je zgodil na dan, ko so ameriška letala najbolj divje bombardirala Jugoslavijo. Ergo: ameriško nasilje v tujini poraja nasilje v sami Ameriki. Ha. Razlog več, da je dokumentarec Bowling for Columbine postal huronski hit, senzacija in fenomen - in to povsod! V Cannesu so ga vrteli v tekmovalnem sporedu, kar je neobičajno - dokumentarca namreč tam v tekmovalnem sporedu niso vrteli že 46 let. Dobil je nagrado žirije in 15-minutne ovacije. Nominiran je za Oskarja - ne predstavljam si, kaj se bo dogajalo na odru (v živo!), če ga bo dobil. Francozom, ki so mu nedavno podelili Cezarja za najboljši tujejezični film, se je zahvalil, rekoč: "Hvala, ker ste bili tako pogumni, da ste se uprli in rekli ne." Ob tem je kakopak še enkrat poudaril, da Bush - oz. Bin Bush, kot ga rad imenuje - ni bil nikoli izvoljen.

Michael Moore, 49-letni filmar, komik, aktivist in provokator iz Flinta (Michigan), je prvič zablestel kot najstnik, ko se je udeležil tekmovanja v govorih, ki ga je sponzoriral elitni Elks Club - v svojem govoru je razsul Elks Club, ker je še vedno sprejemal le belce. Leta 1989 je udaril z dokumentarcem Roger & Me, v katerem je na svoj ludistično-demagoško-humoren način po Ameriki lovil Rogerja Smitha, direktorja korporacije General Motors, ki je v Flintu zaprla vse svoje obrate in jih preselila v ceneno Mehiko, sam Flint, sicer svoj rojstni kraj, pa čez noč prepustila brezposelnosti, obupu, opustošenju in kupom smeti. Dokumentarec Roger & Me, ki ga je snemal Kevin Rafferty, Bushev sorodnik, je bil orjaški kinohit - do tedaj največji. Nominiran je bil tudi za Oskarja, ki pa ga ni dobil, delno tudi zato, ker so Mooreu očitali, da fakte in kronologijo preveč prikraja. Moore je levičar, ki je staro, za današnje čase preveč abstraktno zgodbo o razrednem boju maskiral v populistično zgodbo o boju malega človeka z velikimi, skorumpiranimi korporacijami in bogataško aroganco - ni kaj, ta zgodba ima zdaj, v času Enronov in podobnih korporativnih škandalov, močno tržno nišo. To satirično-populistično, dickensovsko formulo je variiral tudi v svojih TV serijah, TV Nation (1994, NBC) in The Awful Truth (1999, Bravo). Tipično: v eni izmed epizod je lansiral piščanca za boj proti korporativnim zločinom. Ali pa: pred poslopjem zavarovalnice, ki diabetiku ni hotela plačati transplantacije, je insceniral diabetikov pogreb. Vmes, leta 1997, je posnel dokumentarec The Big One, v katerem je pokril promocijsko turnejo ob izidu svoje knjige Downsize This. Ja, tudi v tej knjigi pokril večni boj med malim človekom in korporacijami (odpuščanje delavcev ipd.). In ja, tudi v tem dokumentarcu je lovil direktorje korporacij, "teroriste", ki spijo s politiki in odirajo male ljudi.

In tako kot je bil dokumentarec The Big One dopolnilo knjige Downsize This, je tudi dokumentarec Bowling for Columbine le neke sorte dopolnilo knjige Stupid White Men, v kateri je Moore frontalno razsul Busha, "pijanca, tatu, potencialnega zapornika, dezerterja in mevžo", ki je Ameriko spremenil v "nacijo idiotov". Knjiga, ki so jo začeli tiskati 10. septembra 2001, naj bi izšla 2. oktobra pri založbi HarperCollins, eni izmed mnogih posesti Ruperta Murdocha. Bad timing, huh. Malo prej se je zgodil 11-9. Vse se je spremenilo. Bush, "Thief-in-Chief", je čez noč mutiral v nacionalnega heroja, ratingi so mu šli pod nebo, patriotizem je postal geslo dneva - in založba je sklenila, da knjigo zabremza. Ker da je neprimerna. Dobro veste, kaj je tedaj rekel Ari Fleischer, tiskovni predstavnik Bele hiše: Pazite, kaj pišete in kaj počnete! In dobro veste, kaj so tedaj poudarjali bušiji: Kdor kritizira Busha, pomaga teroristom! Pol že natisnjene naklade - 50.000 izvodov - je romalo v bunker, Mooreu pa so rekli, da bo moral nekatere reči spremeniti, predvsem naslov in naslovnico, ter dodati tekst, ki bi vrgel luč na 11-9. Toda še preden je Moore trznil, je založba navrgla še nove pogoje: iz knjige je treba vreči poglavje "Zelo ameriški puč", ki popisuje znane mahinacije na Floridi in Bushevo volilno krajo, naslov poglavja "Ubijte belčka" je treba spremeniti, napade na Busha je treba omiliti, pa tudi samo intonacijo knjige - ta jebeni disidentski ton - je treba korigirati. Oh, in mimogrede, stroške natisa teh 50.000 izvodov, ki jih bodo morali zdaj uničiti, pokrije sam Moore. Michael Moore! Jasno, pogovori, bolj podobni izsiljevanju kot pogajanjem, so v hipu padli v vodo. Moore je bil stisnjen v kot, toda spremeniti ni hotel niti vejice - založba je vztrajala pri svojem.

Tedni so tekli in zdelo se je, da s knjigo ne bo nič. Potem pa se je zgodil čudež. Na začetku decembra se je namreč Moore v New Jerseyju udeležil relativno privatne, komorne prireditve organizacije Citizen's Action, ki je zelo občutljiva na cenzuro in onemogočanje svobode govore. In ker je bil že ravno tam, je imel krajši govor, v katerem je omenil, kaj se mu je zgodilo, prebral pa je tudi nekaj odlomkov. Na njegovo srečo je vse to slišala tudi Ann Sparanese, knjižničarka iz Englewooda (New Jersey) in članica upravnega odbora Združenja ameriških knjižnic, ki je knjižničarjem in cehovskim združenjem razposlala mail. Knjižničarji, ki se imajo za varuhe prvega amandmaja, so trznili: kaj takega?! Kakšna cenzura? Kakšna blokada? Kaj - knjigo hočejo prepovedati!!! To ni prav! Zoprno: ameriške založbe že tradicionalno nočejo jeziti knjižnic, še manj pa se jim zameriti, navsezadnje, ameriške knjižice od založb letno pokupijo za dve milijardi dolarjev knjig. Založba HarperCollins je padla v nemilost: mail je postal mali online hit, zgodba je kmalu planila tudi ven, off-line, v založniško revijo Publisher's Weekly in časopis New York Post, besni knjižničarji pa so udarili s protestnimi maili in plesali okrog drevesa svobode. Patriotski akti gor, Patriotski akti dol. Mobilizacija je uspela. Da ne bi tekla kri, je založba HarperCollins 18. decembra mirno in srečno oznanila, da bo knjigo Stupid White Men izdala na začetku marca 2002 - in to v integralni, izvirni, neokrnjeni obliki.

Knjiga je takoj po izidu dobesedno eksplodirala - v treh dneh je postala bestseller, bušnila na prestižno lestvico non-fiction bestsellerjev, ki jo objavlja New York Times, na tej lestvici ostala 46 tednov, dolgo časa na vrhu. In da ne bo kakega nesporazuma: založba HarperCollins v reklamo ni vložila niti dolarja. Še več, niti sam New York Times v vsem tem času knjige ni recenziral! No way! Iskreno rečeno, recenzirala je ni večina časopisov, ki take knjige sicer recenzirajo. United we stand! Ne, knjiga ni bila deležna običajne promocije, prej narobe - tudi velike TV mreže, kot so NBC, ABC in CBS, so jo povsem ignorirale, hočem reči, Moorea niso spustile pred kamere, kaj šele da bi ga povabile v studio. Zato je sklenil, da - v času najhujše probushevske evforije in največje patriotske histerije, ki je izključevala kakršnikoli disonanco! - krene na gverilsko promocijsko turnejo, jasno, v lastnem aranžmaju. Obiskal je 47 mest, tudi manjših, vse od Tampe (Florida) do Olympie (Washington), ter povsod ustvaril nepopisno gnečo in celo masivne prometne zastoje. Samo pomislite, na predstavitve knjige je prihajalo po 2.000, 3.000 ljudi, nekje so morali zavrniti 5.000 ljudi, ker je bila dvorana, ki sprejme 5.000 ljudi, že polna, zapreti so morali celo avtocesto! Knjiga je medtem v Ameriki doživela več kot 30 ponatisov. Ne čudi, da se je na netu pojavila peticija, ki ga poziva, da naj leta 2004 kandidira za ameriškega predsednika. America needs Michael Moore in the Oval Office! Sliši se patetično, toda Michael Moore, omarasti, neobriti medvedek Bu z bejzbolsko kapo in kompeksom Marka Twaina, je postal multimedijski simbol upora proti Bushu. Ne le v Ameriki, ampak tudi v Evropi.

Valil se je kot kepa snega - iz mesta v mesto je bil večji in udarnejši. Postal je plaz, ki ga ni moglo nič ustaviti, niti histerična prorepublikanska, probushevska, "patriotska" spletna stran MooreWatch, ki je "monitorirala" njegove blasfemične nastope in izjave, niti policija, ki je skušala tu in tam nespretno ovirati predstavitve, niti panični desni kriki, da je le egocentrik in narcis, ki misli le na lastno promocijo in ki hoče le zaslužiti, da je pristranski in da je knjiga polna netočnosti, da navaja absurdne, napačne in zastarele cifre (pet šestin obrambnega budžeta je šlo za izdelavo Joint Strike Fighterja, dve tretjini Bushevega predvolilnega budžeta je financiralo 700 oseb), da pretirava, da si ekonomijo razlaga po svoje (recesija je zarota bogatih), hej, na veliki zvon so obesili celo neko aktivistko iz San Francisca, ki je oznanila, da je ona skompilirala spisek Bushevih napak, ki ga je Moore objavil v knjigi. Vsekakor, če bi sešteli faktične netočnosti, ki jih v svoji knjigi zagreši Moore, bi jih bilo še vedno manj, kot jih v enem dnevu zagreši Bush - okej, do poldneva.