pornofobija / Trda erotika kot trda droga

Prosimo vas, da pazljivo preberete deset vprašanj in temeljito premislite, preden nanje odgovorite z da ali ne.

Preživite na svetovnem spletu več kot uro na dan, večino časa pa porabite za brskanje po straneh z erotično vsebino?

Često navezujete virtualne ljubezenske, romantične ali seksualne stike z neznanci, ki jim zaupate tudi svoje najbolj intimne skrivnosti?

Težko prekinete virtualne ljubezenske, romantične ali seksualne stike z neznanci?

Ste zaradi erotike na spletu že kdaj zanemarili delovne obveznosti?

Posvečate spletnemu seksu več časa kot družini ali partnerju?

S spleta pogosto pobirate seksualno eksplicitne fotografije in filme?

Ste že kdaj namerno prideskali do strani z otroško pornografijo?

Ali zaradi vaših seksualnih avantur na spletu trpi vaše družabno življenje?

Se izogibate pogovoru s partnerjem glede deskanja po seksualno eksplicitnih spletnih straneh?

Si čustvenega in spolnega življenja ne znate več predstavljati brez uporabe računalnika?

Tako. Če ste pritrdilno odgovorili na eno ali največ dve vprašanji, potem že kažete simptome obsesivnih motenj osebnosti, o katerih bi se morali nujno pogovoriti s prijateljem, partnerjem ali družinskim članom.

Če ste z da odgovorili na tri ali več vprašanj, nemudoma poiščite strokovno pomoč pri zdravniku ali psihoterapevtu. Diagnoza: zasvojenost z računalniško pornografijo. Vkolikor strokovne pomoči ne boste poiskali, se boste morali v kratkem soočiti z najmanj eno od petih drastičnih posledic zasvojenosti s pornografijo, ki bo brez nadaljnjega korenito spremenila vaše življenje. Pričakujete lahko:

Težave na čustvenem področju: občutek tesnobe, depresije, sramu in vpad samozavesti.

Socialne posledice: razpad ljubezenske ali zakonske zveze, zmanjšanje ugleda na delovnem mestu, izguba dolgoletnih prijateljev in znancev, redukcija družabnega življenja na iskanje kratkotrajnih spolnih stikov.

Telesne posledice: fizična izčrpanost, povečana agresivnost in velika verjetnost okužbe s spolno prenosljivimi boleznimi in virusom HIV.

Pravne težave: pogoste ovadbe zaradi kršenja javne morale in vznemirjanja javnosti, izguba zaupanja v službi, nezaupanje poslovnih partnerjev, izsiljevanje na spolni osnovi.

Finančne posledice: nenadzorovani, iz dneva v dan višji izdatki za raznovrstne pornografske vsebine, telefonske vroče linije in profesonalne prodajalke ljubezni.

In najvažnejše, zasvojenost s spletno pornografijo je samo ena od manifestacij kompulzivno obsesivnih motenj osebnosti, ki trpi zaradi odvisnosti od seksa. Ostali simptomi so pogosti heteroseksualni ali homoseksualni spolni odnosi (v povprečju vsaj dvakrat dnevno), pogosta masturbacija (v povprečju vsaj enkrat dnevno), privrženost sadizmu oziroma mazohizmu, obiskovanje prostitutk in nenadzorovano konzumiranje klasične pornografije. Po mnenju psihiatrične stroke z Inštituta za spolno okrevanje (Sexual Recovery Institute - SRI) in psihologov Društva anonimnih spolnih in ljubezenskih odvisnikov (Sex and Love Addicts Anonymus - SLAA) je s seksom v pravem pomenu besede zasvojenih osem odstotkov odraslih Američanov in trije odstotki odraslih Američank.

Drži, tako SRI kot SLAA se nahajata v Los Angelesu, v neposredni bližini Beverly Hillsa, kjer je velika koncentracija velikih zvezd, velike zvezde pa imajo poleg velikih prihodkov tudi velike probleme, če me razumete, da velikosti njihove pregovorne naivnosti niti ne omenjamo. Med slavnimi obrazi z velikega platna, ki so v tej smeri iskali strokovno pomoč (in jo tudi dobili), se je največkrat omenjalo Michaela Douglasa, Davida Duchovnyja in Roba Lowa. Sicer pa, zakaj bi nekdo sploh pomislil na možnost odvisnosti od seksa? Preprosto, če si bogat in slaven in lahko kadarkoli spiš s komerkoli, nimaš na svetu kaj drugega početi kot razmišljati, ali ti to lahko kakorkoli škodi. In kjer je vprašanje, je tudi odgovor, še zlasti če si pripravljen zanj mastno plačati. Mimogrede, če vas obhajajo podobne misli in sumite, da ste seksualni odvisnik, ki potrebuje strokovno pomoč, ste pravkar prihranili najmanj dvesto dolarjev. Toliko namreč v specializiranih inštitutih stane strokovna analiza vaše osebnosti, postavitev diagnoze in priporočljiva terapija, ki smo jo v skrčeni obliki podali na začetku pričujočega sestavka.

Pornografski fiks

Robert se je od nekdaj boril s svojimi strahovi in spolnimi obsesijami. V ženski družbi je zmeraj gledal v tla, ker se je bal, da bi popustil skušnjavi. Pravi pekel pa se je začel nekega večera, ko si je na kabelski televiziji ogledal pornografski film in pri tem masturbiral. Od takrat dalje je nenadzorovano trošil za porno revije in jih, takoj ko se je nad njimi živalsko olajšal, osramočen metal stran. Robert kratkomalo ni mogel nehati s samozadovoljevanjem. Pornografija ga je v trenutku zasvojila. Hej, celo pred pomembnim izpitom je, namesto da bi utrjeval snov, celo noč surfal po opolzkih straneh in si ga metal na roko. Večkrat se je pred spanjem z lisicami priklenil na posteljo, da ga pohota ne bi gnala ven, kjer bi lahko storil kaj, kar bi kasneje obžaloval. Oh, zakaj, le zakaj je moral tistega usodnega večera gledati umazane filme na kabelski televiziji? Sestra ga je spodbujala, naj poišče strokovno pomoč. Naposled je zbral pogum in obiskal dežurnega psihiatra, ki je pri Robertu ugotovil obsesivno kompulzivne motnje osebnosti.

Robertova zgodba je ena od mnogih, ki jih najdete na spletni strani httm://go.to/freefromporn, kjer društvo Freedom From Pornography (FFP), se pravi Svobodni brez pornografije, zbira bolj ali manj verodostojna pričevanja ljudi, ki so se tako ali drugače uspeli ozdraviti zasvojenosti s pornografijo. FFP deluje v spregi z Nacionalnim svetom za spolno odvisnost NCSAC (The National Council on Sexual Addiction and Compulsivity), združenjem psihiatrov in terapevtov, ki promovirajo zdravljenje domnevnih s spolnostjo povezanih zasvojenosti in se borijo za uradno priznanje tovrstnih diagnoz s strani psihiatrične stroke. Povedano drugače, NCSAC želi slehernega konzumenta pornografije razglasiti za čustveno labilnega in potencialno nevarnega odvisneža ter ga poslati vsaj na opazovanje, če že ne na zdravljenje v eno od njihovih ustanov, kar je v popolni rimi s skrajno desničarskimi nazori Georga Busha mlajšega in refrenom, da je varnost važnejša od svobode.

Da konservativni desni radikalci, ki jim je med Bushevo vladavino še dodatno zrasel greben, nevarno manipulirajo z dognanji stroke, je razvidno že iz Robertovega primera. Roberta so nato napotili na dodatne preiskave, kjer so ugotovili, da njegove osebnostne motnje niso bile posledica pornografskih slik in samozadovoljevanja, marveč je šlo za obliko posttravmatičnega stresa - Robert je bil kot otrok večkrat spolno zlorabljen, občutek sramu in nelagodja, ki ga je pri tem doživjal, pa je obupano potlačil v podzavest. Iz te perspektive je imelo soočenje s pornografskimi prizori na Roberta terapevtski učinek, saj je iz globin njegove podzavesti izbezalo travmatične spomine, ki so jih psihiatri nato uspešno odstranili. Po zaključenem zdravljenju Robert v stiku s pornografskim materialom ni več čutil nobenega nelagodja. A to društva FFP, ki je za svoje cilje zlorabilo Robertov primer, razumljivo ni zanimalo. "Če vprašate mene, ali pornografija povzroča odvisnost, vam bom odločno zatrdil: ne, pornografija ne povzroča odvisnosti," pravi dr. Robert Weiss, eden od direktorjev Inštituta za spolno okrevanje. "Če ne bi bilo pornografije, bi se kompulzivno obnašanje osredotočilo na nek drug objekt. Pretirana navezanost na pornografski material je lahko le simptom neke globlje zakoreninjene motnje. Tudi pri zasvojenosti s seksom dejansko sploh ne gre za seks, ampak za način lajšanja napetosti, za ventil, skozi katerega se sproščajo ljudje, ki niso kos stresu ali določenim težavnim okoliščinam. Njihovo obsesivno spolno vedenje je poskus, da bi nekako prevzeli nadzor nad svojim življenjem."

Kljub neizpodbitnim dokazom, da gre pri teorijah o zasvojenosti s pornografijo za psevdoznanstveni hokus pokus, na katerega se šlepajo radikalne feministke in republikanska moralna večina, se v ZDA sveta vojna proti industriji za odrasle vztrajno nadaljuje, število antipornografskih združenj, zvez, zavez in krščanskih milic pa narašča iz dneva v dan. Flyntov Hustler je lani med najbolj fanatičnimi izpostavil Morality in Media (Morala v medijih), American Family Association (Ameriška družinska zveza), Victims of Pornography (Žrtve pornografije) in Enough is Enough (Dovolj je dovolj), ki so pod okriljem FFP v skrbi za javno higieno združili svoje moralistične sile. Parole, s katerimi bombardirajo javnost, so daleč od demokratične kulture dialoga. Prav nasprotno, še najbolj potegnejo na dikcijo, ki zaudarja po fašizmu: "Zaščitimo tradicionalno družinsko celico in krščanski sistem vrednot; zaščitimo nedolžne; obnovimo moralne temelje ameriške kulture; ustavimo seksualni holokavst." Ali pa: "Pornografija zasvoji bolj kot alkohol in droge; odvisnost od pornografije pridobiva razsežnosti epidemije." Vau! In hej, maja 2000 je celo domnevno resni časnik New York Times objavil članek z naslovom "Kiberseks rojeva psihološke motnje", v katerem se dva doktorja, Mark Schwartz in Al Cooper, nikakor nista mogla zediniti, ali je pornografija bolj nevarna kot heroin ali kot crack.

Križarji in janičarji

Poglavje zase so osamljeni križarji oziroma kar janičarji, ki skušajo z antipornografskim agitiranjem karseda oprati svojo umazano vest. Recimo Donna Rice-Hughes, ki je konec osemdesetih v bikinkah skakljala po luksuznih jahtah in se nastavljala njihovim lastnikom, potem ko se je bogato poročila, pa jo je naenkrat začelo skrbeti za otroke. "Na oltarju prvega amandmaja žrtvujemo nedolžnost otrok," je žgolela in dodala: "Pornografija je strupena in povzroča hudo odvisnost. Ko enkrat vidiš te podobe, jih ne moreš nikoli več izbrisati iz spomina."

Gene McConnell je bil pastor, dokler ni na parkirišču poskušal posiliti ženske. Jasno, krivdo je zvalil na pornografijo, ki naj bi ga navdahnila. Ko je odsedel kazen, si je začel naklonjenost vernikov pridobivati z grmenjem proti industriji za odrasle.

Steve Gallagher, ki mu v porno biznisu ni uspelo, se mu je zato sklenil maščevati. Ustanovil je rehabilitacijski center Pure Life, kjer vas za 3.600 dolarjev na mesec ozdravijo pornografske zasvojenosti. Tretma drugače traja šest mesecev. New age guru John Bradshaw, ki v Arizoni vodi sanatorij Meadows, vas gledanja opolzkih slik odvadi v 35 dneh. Za 32.100 dolarjev!

Da ne obstajajo nikakršni verodostojni dokazi o tem, da bi izpostavljenost materialu z eksplicitno seksualno vsebino vodila v delinkivenco in spodbujala seksualno nasilje, sta v ameriški novejši zgodovini dognali že dve komisiji: prva je bila Commission on Obscenity and Pornography (COP), torej Komisija za obscenost in pornografijo, ki jo je leta 1970 ustanovil predsednik Richard Nixon. Sledila je Meese Commission on Pornography (MCP), torej Meesova komisija za pornografijo, ki jo je leta 1986 zbobnal predsednik Ronald Reagan. A dokazi republikancem pod vodstvom prazne bojne glave očitno niso dovolj. Tako kot je Bush obseden z iraškim orožjem za množično uničevanje, so njegovi podaniki mahnjeni na koruptivne, adiktivne lastnosti pornografije. Tako prvo kot drugo obstaja, ker so si to zabili v glavo. Kolumnist T. George Harris, bivši urednik uglednih strokovnih revij Psychology Today in Harvard Business Review, ponuja drugačen, racionalen pogled na antipornografsko gonjo samozvanih varuhov javne morale: "Na tem mestu ne bo odveč, če se spomnimo na špansko inkvizicijo in na to, kako so njeni mučitelji prirejali priznanja tako imenovanih krivovercev, ki so jih nato scvrli na grmadi. Ko je učinek izsiljenih priznanj zbledel, so si pač izmislili nova, še strašnejša, še bolj pokvarjena in umazana, da bi osupnili javnost in jo prepričali v upravičenost svojega početja. Poleg tega moralisti in antipornografski aktivisti, ki jih menda skrbi za javno mentalno higieno, pozabljajo na pomembno stvar: da z vsiljevanjem svojih enostranskih, radikalnih stališč kratkomalo spodbujajo obnašanje, ki ga želijo preprečiti. S tem, ko pornografijo stigmatizirajo kot prepovedan sadež, ljudi naravnost spodbujajo, naj začnejo segati po njem."