Kultura / Kulturniški škandal!

Spoštovano zbrano občestvo, cenjeni prisotni.

Dasiravno si po osnovni vokaciji in osebnih preferencah ne drznem postavljati se v likovnokritiško vlogo, sem se na goreče apele določenih udov uredniškega kolegija in z ozirom na implicitne grožnje s tihimi sankcijami taistih po krajšem obotavljanju težkega srca le odločil priobčiti nekaj bežnih, a samo po sebi umevno tehtnih misli in osvetliti nekaj porajajočih se mi dilem, donekje zadevajočih tukaj prisotno razpostavitev likovnih del, ali natančneje delc, pod skupnim nazivnikom Diareje.

Ne bom, dasiravno bi lahko in bi morebiti moral, na široko razglabljal o obče poznanem in po mojem skromnem privatnem mnenju bržkone za nianso ali dve precenjenem fenomenu Diareje kot takem, per se, ki v levih intelektualnih krogih in višjih sferah nacionalne duhovne substance uživa sloves skorajda splošnodružbenega pomena in ga taista samozvana krema domačega razumstva postavlja malodane ob bok najvišjim vrhovom narodove ustvarjalne sile, kar je blago rečeno nonsens in samoslepilo, ki kaže zgolj na vobči manko bazičnega dobrega okusa, če že ne privilegiranega, z mukotrpnim samoizobraževanjem in s prisotnostjo v tem kulturnem prostoru izostrenega estetskega čuta, povezanega s tranzicijskim časom imanentnim hlastanjem za materialnimi dobrinami in instantnimi duhovnimi hamburgerji na račun izvornih kulturnih vrednot, utelešenih v klasičnih, vse prepogosto zanemarjanih in na rob medijske pozornosti odrinjanih umetniških praksah, in ki se lepo odraža na tukajšnjem primeru cenene, rekel bi nenaravne, še več, drznil bi se reči celo bastardne, novodobne zmesi likovnih in povednih prvin, da, zgolj prvin, kajti strip navadno ni več kot skupek površnih in površinskih postrganin obeh teh starožitnih žlahtnin, ki si lasti pravico in prav kot plevel zalesti se med stolpce resnega žurnalizma, in se, če ne pravočasno opažen in v kali zatrt, razbohotiti in bahati v svoji lažni bleščavi, nase privezujoč nič hudega sluteče lahkoverno oko, željno informacij in modrosti pisne besede, oplajujoče moči vizualne stvaritve ali, denimo, transcendentnega doživetja skozi podoživljanje tenkočutne pesniške stvaritve, ter ga pahniti v aboto poplesujočih sličic in interpunkcij brez pravega reda in smisla, možgane opazujočega pa zaviti v lenobnost hipnega prepoznavanja in kratkotrajnega humornega prebliska, če sploh, ki jim godi, a jim pravzaprav in predvsem, kot vsaka brez muke pridobljena dobrina, na dolgi rok škoduje, če jih že s svojo kilavo bodico ni zmožna na mestu ugonobiti, kot se je pred dekado in pol ravno pričujoči tovrstni izdelek zažrl v samo živo tkivo nekega neimenovanega njega dni relevantnega in cenjenega političnega tednika in posihmal kot tipični nižji parazit izsesal iz njega krvotoka sok žive misli, izločujoč ga koncentrirano v majhnih driskastih odmerkih za takojšnjo uporabo in zlagoma si oholo in brezsramno priborjujoč centralno in mestoma celo (o, tempora, o, mores!) vzvišeno mesto v njem, medtem ko si mnogi, o premnogi zgoraj omenjeni umetelni plodovi resničnih, nepotvorjenih umetniških umov, porojeni v znoju, krvi in solzah hladnih brezzvezdnih noči, komajda prislužijo skromno mesto na tihi zadnji strani taistega, na ovelih lovorikah nekdanje slave spečega tednika, in še za to gre zasluga zgolj in edinole tenkočutnemu posluhu umetniškega vodje Berta Ritotreba, ki mu na tem mestu brez ozirov na morebitna zlobna natolcevanja o prilizljivem ritolizništvu, izkazujem z globokim poklonom vso hvalo in čast, ki si jo s svojim samozatajevanim delovanjem nedvomno več kot zasluži, a je je vse preredko deležen, taki plodovi torej, ki so po naravi stvari same redki in sila dragoceni, so premnogokrat tudi po krivdi lastne skromnosti dotičnih in nezmožnosti samopoveličevanja in komolčarjenja na račun drugega taistih prezrti in pozabljeni v teminah narodovega spomina, ki jih bo nekoč mukoma kopal iz globočin pozabe in preklinjal čas, ko jih je imel pri roki in pred očmi, pa jih je v svoji tedanji zaslepljenosti s ceneno dopadljivostjo Diarejinih izločkov spregledal in pustil vnemar.

Pa naj ta benigna kritika ne izzveni kot grenko, dasibodi resnicoljubno mnenje širšemu bralstvu malo poznanega, dasiravno med poznavalci in redkimi resničnimi ljubitelji klene besede opevanega pesnika klasičnega kova, ki, nezadovoljen z lastnim minornim statusom v svojem podstrešnem pesniškem kotičku na zadnji strani omenjene publikacije že vrsto let opeva lepoto, resnico in aktualni družbenopolitični trenutek neprimerljivo bolj žlahtno, a z dosti neznatnejšim učinkom kot dandanašnji tako čaščena Diareja, in bognedaj tudi ne kot poskus omalovaževanja ali v nič devanja taiste, ki si, če drugega ne, s svojim dolgoletnim trdoglavim vztrajanjem, navkljub čisto zasebni in v nekaterih sila neprijetnih, a žalibog neizogibnih fizičnih kontaktih potrjeni vzajemni averziji pišočega nasproti snovalca le-te, zasluži, če že ne prijazno naklonjenost, pa vsaj blagohotno strpnost, marveč zgolj kot kratek in jeder osvrt na obče stanje duha in posebej na škandalozno diskriminatorno obravnavo nekaterih literarnih pridoneskov v slovenskem periodičnem tisku danes.

V imenu večje anonimne grupe posameznih prezrtih umetnikov na Mladini.