filmska industrija / Sanacija za kakovost

Slovenska filmska industrija je lani dosegla absolutni rekord z devetimi celovečernimi filmi, kar je za razmere, v katerih je slovenski film, ogromno. Od teh devetih jih je nekaj nastalo v neodvisni produkciji, ostali pa v produkciji nacionalke in Filmskega sklada, ki je nekaterim financiral tudi povečavo in jim s tem omogočil kinematografsko kariero. Slovenija je filmsko, vsaj kar se denarja tiče, precej revna država. Pri nas ni bogatih producentov, ki bi sami zbirali denar in ga vlagali v film, tako da je usoda filmov, predvsem pa denar, odvisna od državne miloščine. Tega pa ni dovolj, da bi v nekih realnih razmerah posneli toliko filmov. Največ denarja za slovenske filmske stvaritve prispevajo Filmski sklad, nacionalna televizija ter Viba film, ob denarju, ki ga uspe zbrati domačim in tujim producentom. Letos januarja se je končal petletni mandat direktorja sklada Filipa Robarja Dorina, ki se je ob svojem slovesu pohvalil, da se je v njegovem mandatu filmska produkcija podvojila, in to ob sredstvih, ki so se povečala za polovico. Tisti, ki se na filmsko sceno bolje spoznajo, so že pred Dorinovim slovesom napovedovali, da bo njegov naslednik podedoval ogromno stvari, ki jih bo moral reševati tudi na način, ki ne bo všeč vsem. In res, ko je Saša Jovanovič, diplomant francoske Visoke šole za lutkovno umetnost in kulturnega menedžmenta, prevzel direktorski stol, je takoj povedal, da normalna produkcijska veriga v Sloveniji ne deluje ter da bo treba slovenski film spraviti na bolj profesionalno raven in ga približati evropskim standardom, doreči pa bo treba tudi transparentnost porabe javnih sredstev in izboljšati postopek od prijave do spremljanja nastajanja filmskih stvaritev. Jovanovič je ob podrobni preučitvi skupaj z nadzornim svetom filmskega sklada ugotovil, da denarja za realizacijo programa, ki ga je spisala prejšnja oblast sklada, ni dovolj. Sledili so ukrepi, ki so jih na skladu namesto rednega programa imenovali sanacijski program. "V obdobju prejšnje uprave produkcija preprosto ni bila profesionalno načrtovana, saj so se lotevali projektov s tveganimi postavkami. Predračuni so bili navadno podcenjeni, posledica tega pa je bila, da so producenti pozneje prosili sklad za dodatna sredstva, ki bi sploh omogočila dokončanje filmov. Tako imamo cel kup 'bolnikov', ki jih moramo reševati, kar pa seveda ovira izpolnjevanje tekočega programa," je na tiskovki, ob predstavitvi letošnjega programa filmskega sklada, pred dobrim tednom povedal Jovanovič. Uprava sklada se je zato odločila, da v letošnji program poleg projektov, ki so bili v ožjem izboru za realizacijo, vključi še nekatere nedokončane projekte: Transnacionalo režiserja Michaela Bensona, Nemir Andreja Žumbergarja, Marmelado treh mladih avtorjev ter Ruševine Janeza Burgerja, in še dva filma, ki naj bi bila kmalu dokončana, Poletje v zlati dolini režiserja Srdjana Vuletića in Slovenija, obljubljena dežela Mihe Hočevarja, ki pa spadata še v stari program prejšnje uprave in potrebujeta le še nekaj dodatnega denarja. Če pustimo ob strani kratke filme, so jih na podlagi sanacijskega programa nove uprave namesto šestih novih filmov, kolikor jih je v programu zapisala prejšnja uprava, v letošnji program zapisali pet, s tem, da so filma Rdeča obzorja Igorja Šterka in Gozd Andreja Zdraviča, ki sta bila namenjena za realizacijo v letošnjem letu, prestavili v naslednje leto, iz programa pa je izpadel celovečerec Francija Slaka z imenom Klet, naknadno pa so v program uvrstili še film Jana Cvitkoviča Od groba do groba - od sklada bo deležen dotacije v višini 180 milijonov, s pogojem, da zamenja producenta Arsmedio za nekoga drugega - ki bo tako poleg Predmestja Vinka Moederndorferja (150 milijonov) in Angelov Janje Glogovac (90 milijonov) tudi eden izmed treh letošnjih celovečercev pod novo upravo. Nekaj keša, 25 milijonov tolarjev, pa bo vreden še projekt povečave Prešerna Francija Slaka. Sklad po sprejetju programa tako operira z okrog 500 milijoni tolarjev, od tega bo šlo za celovečerce iz postavke sklada 311 milijonov, 72 milijonov pa za sanacijo štirih filmov, ob tem da je 66 milijonov namenjenih kratkim filmom, 100 milijonov za akcije, kot so retrospektive in gostovanja slovenskih filmov na festivalih, skupaj s promocijo, 45 milijonov pa so prihranili za morebitne mednarodne koprodukcije ali povečave nizkoproračunskih filmov.

Zbrisan s programa

Jovanovič naj bi bil, vsaj po mnenju tistih, ki se na filmske razmere bolje spoznajo, v nasprotju z Dorinom, ki je zagovarjal tezo, da je treba posneti več nizkoproračunskih filmov, od kvantitete bolj nagnjen h kvaliteti, zato naj bi tudi zreduciral nekatere filme ali pa jih prestavil v naslednje leto. "To je bilo preprosto treba narediti. Predračuni prej niso veljali, vse se je delalo bolj na oko. Gre za prvi profesionalni predračun, jasno pa je, da je bilo treba nekoga žrtvovati," je sprejetje novega programa komentiral eden izmed slovenskih filmskih kritikov, s tem pa se strinjajo praktično vsi, ki aktivno sodelujejo pri nastajanju slovenskih filmov.

No, ne ravno vsi. Igor Šterk, ki mu je film padel v naslednje leto, ravno ne skače od veselja, razume pa ukrepe nove uprave. Franci Slak, ki je na podlagi novega programa izvisel, zadovoljiti se bo moral samo s povečavo Prešerna, pa je ogorčen. "Izpolnjeni so bili vsi pogoji za soliden mednaroden projekt, kar naj bi bili prav Jovanovičevi atributi v prihodnosti, šlo pa je očitno za ožje interese, ki so bili posledica lobiranj in pritiskov, česar pa ne odobravam," pravi Franci Slak, ki je v torek, skupaj s svojo ekipo, priredil nekakšno protestno tiskovno konferenco. Slak trdi, da je za to, da je bil njegov film črtan s seznama realizacije, obveščen prek medijev in da zoper to odločno protestira tudi zaradi razlogov, ki so mu jih navedli, češ da je izbor za odmet narejen po "primerjalnih strokovnih, generacijskih ter finančnih ključih". Njegov film, gre za črno komedijantsko zgodbo o režiserju Viktorju, ki je pred 15 leti v nekdanji Jugi posnel svoj zadnji film, ki je bil prepovedan, zdaj pa je nominiran za oskarja, naj bi sklad obremenil za 170 milijonov tolarjev od skupno 287 milijonov, ostalo pa bi napraskal pri Vibi, TVS, ameriškem producentu, sponzorjih, donatorjih in s predprodajo pravic na severnoameriškem tržišču. Slak je že sestavil filmsko ekipo, izbral lokacije, film naj bi se snemal v Sloveniji in Los Angelesu, v priprave filma pa naj bi vložil že okrog tri milijone tolarjev, od tega mu je sklad za scenarij in za pot v Ameriko kjer je iskal lokacije, že prispeval pol milijona. Svoj protest utemeljuje s tem, da je že imel načelno soglasje prejšnjega direktorja Dorina, dogovorjeno pa je bilo celo, da bo v okviru še takratnega programa, ki ga je načelno podprl tudi nadzorni svet, na prvem mestu za začetek snemanja, ki bi se moralo začeti konec aprila. V poročilu s seje nadzornega sveta je razvidno, da so člani nadzornega sveta 12. novembra res soglašali s programom akcij kratkih in celovečernih filmov za leto 2003, vendar Stojan Pelko, predsednik sveta, pravi, da je šlo takrat le za pogojno sprejetje programa. "Šlo je za predlog programa, ki ni bil dokončen. Slak je vse, kar je že počel, delal brez kakršnekoli pogodbe," trdi Pelko. Slak nasprotno trdi, da je imel s strani filmskega sklada pismo o nameri, ki ga je podpisal takratni direktor Dorin, prizna pa, da čvrstega pisnega dokazila res ni bilo, vendar da v svetu filma pismo o nameri velja kot nekak gentlemenski dogovor, da se film lahko začne pripravljati in da se bo tudi financiral, ker takrat pisnega dokazila ni bilo moč dobiti, saj državni proračun, iz katerega se napaja sklad, še ni bil sprejet. "Ali je ta sanacija sporna ali ne, tega ne morem točno vedeti, ker imam premalo podatkov, gre pa za posledice katastrofalnega financiranja, ki ga je sprejela nova uprava. Z Jovanovičem sva imela ustni dogovor, da bomo delali film v okviru realnega proračuna," je prepričan Franci Slak.

Dva dni po Slakovi tiskovki so se oglasili tudi na filmskem skladu, direktor Jovanovič je bil sicer ves teden na bolniški, kljub temu pa se je podpisal pod papir, v katerem piše, da je Slak sicer lahko upravičeno žalosten nad majhno vsoto, ki jo ima za realizacijo projektov iz nacionalnega filmskega sklada, kar pa ne opravičuje Slakovih manipulacij in zavajanja javnosti, kjer neupravičeno, nekorektno in emocionalno zaneseno, namesto objektivno, govori o postopkih in strokovni izbiri sklada. "Franci Slak je začel priprave na film Klet izvajati povsem samovoljno, brez vsakršne predpogodbe ali drugega pisnega dokumenta, ki bi ga sklad postavljal v kakršenkoli pogodbeno zavezujoč odnos. Slak je svoj osveženi stroškovnik poslal kar iz ZDA in ni bil usklajen s skladom, delež pričakovanih sredstev pa je poskočil za več kot 120 odstotkov. Projekt Klet je bil eden od dveh najdražjih v predlogih projektov, imel je najslabšo strokovno oceno in bil sorazmerno slabo pripravljen. Uprava je torej ravnala strokovno in gospodarno z javnimi sredstvi," je napisal direktor Jovanovič. Njegov predhodnik Filip Robar Dorin, ki je Slaku že pri projektu Slepa pega pomagal z jamstvom filmskega sklada pri najemu kreditov, se s to ugotovitvijo ne strinja. "Pismo o nameri je zavezujoč dokument, vsaj tako velja v filmskem svetu. Sam zagovarjam njegov projekt, zdi se mi nepotrebno, da so ga dali ven. Ko smo takrat usklajevali program, ga je nadzorni svet načelno potrdil, kar zame pomeni, da je program sprejet. Sam sem dal le predlog, nadzorni svet ga lahko potrdi, in to se je tudi zgodilo lani oktobra. Tudi na komisiji je šel Slakov projekt skozi. Od desetih možnih je dobil 8,5 točke," pravi Dorin. Kako se bo stvar razpletla, še ni jasno. Za drug teden, ko se Jovanovič vrne z bolniške, so menda že sklicani sestanki, saj Slak zahteva tako od njega kot od predsednika nadzornega sveta Pelka, da nemudoma skličeta sejo nadzornega sveta, na kateri naj bi sprejeli ustrezne korekcije financiranja letošnjega programa, ki bo omogočila snemanje Kleti v predvidenem roku. "Z vsemi legalnimi sredstvi bom šel do konca, možna pa so tudi pogajanja glede predračuna," pravi Slak.

Pogajanja

Po filmu Kam je izginila Stella del Nord režiserja Karpa Godine, ki je bil že začet in umaknjen s sporeda lani, predvsem zaradi spora med Godino in producentom Francijem Zajcem, je to že drug film, ki je razburkal slovensko filmsko sceno v dobrega pol leta, in kot kaže, ne bo realiziran. Zakaj je do tega prišlo, je vsem, ki se s filmom ukvarjajo, jasno kot beli dan. Denar, seveda. Prejšnja uprava je res rojevala program predolgo in ga ni dobro definirala, sedanja pa je morala v okviru proračuna seveda tudi nekaj žrtvovati. Splošna ocena je ta, da se je slovenski filmski program nekako res približal evropskemu. Novi predračuni filmov, ki se gibljejo med 180 in 250 milijoni, naj bi omogočili, da bi se z zaprtimi proračuni dalo posneti film v roku. V tujini se dela tudi tako, da sredstev iz proračunov in skladov ni nujno porabiti takoj, pri nas pa mora filmski sklad upoštevati zakon o izvrševanju proračuna, kar pomeni, da se morajo sredstva porabiti takoj, sicer propadejo. "Prejšnja leta smo bili podcenjeni, saj so se morale stvari zaradi premajhnih budžetov spreminjati. Ko si prišel na plan s predračunom, so ti ga takoj sklatili za kakšnih 20 ali 30 milijonov, vendar moramo biti glede na to, kakšni majhni vložki se gibljejo v slovenskem filmu - naši budžeti še vedno ne dosegajo niti polovice tistih, s katerimi razpolagajo v Evropi - in številom nagrad na festivalih, več kot zadovoljni," pravi Danijel Hočevar, šef produkcijske hiše Emotion film. Njegovi štirje filmi so se znašli na seznamu potrebnih sanacije, luč platna pa naj bi po planu filmskega sklada ugledali še do praznika slovenskega filma v Celju, seveda če ne bo res prišlo do novih sprememb programa, ki jih zahteva Franci Slak, utegne pa se zaplesti tudi zgodba s sanacijo filma Nemir Andreja Žumbergarja, ki je po sporu s svojim producentom zahteval novega producenta, obenem pa napovedal, da bo, če sanacija njegovega filma ne bo izpeljana tako, kot je bilo dogovorjeno, prav tako vztrajal do konca ali pa celo zahteval razpustitev sklada.