glasbena vzgoja / Pozor, protivojni video!

Kmalu po tem, ko je nekdo 11. septembra napadel WTC, je ameriška mreža radijskih postaj s črno listo prepovedanih pesmi napadla ustavno pravico do izražanja. Izražanje v več kot 150 pesmih naj ne bi ustrezalo takrat prizadetemu ameriškemu poslušalstvu. Nedopusten poseg v svobodo glasbenega izražanja so legitimirali z razsežnostjo tragedije, ki je z vedrega neba doletela nedolžne Američane. Na neverjetnem seznamu se je znašel Lenny Kravitz, ki bi poslušalstvo lahko iritiral s komadom Fly Away, ironično je bil sporen komad Alanis Morissette Ironic, preveč miroljuben je bil Lennonov Imagine, z Zeppelini je bilo prepovedano zakorakati po Stairway to Heaven, Ruby Tuesday Stonesov bi šel čez, če bi se imenoval Ruby Monday, o torkih pa se po enajstoseptembrskem torku ni smelo peti ...

Dobro leto po 11. septembru postaja jasno, da je bila takratna javna cenzura glasbenih izvajalcev le uvertura v sistematično omejevanje političnoglasbenega izražanja v korporativni glasbeni industriji. V strahu, da bi od ljudstva oboževani glasbeni izvajalci s protivojnimi melodijami ustavili (ali vsaj omilili) pobijanje nedolžnega iraškega ljudstva, so vojni hujskači začeli boj proti mirovnim skladateljem.

Čeprav bi vsi pričakovali, da bodo v Združenih državah najbolj napadeni glasbeniki "alternativnih" žanrov, so najhujši napad na svobodo izražanja glasbenikov doživeli na kavbojskem terenu country glasbe. Vojno razpoloženo ameriško javnost so razburile Dixie Chicks, nekakšne Vesele Štajerke iz Teksasa, ki so pred mesecem prejele grammyja za najboljši country album. Na londonski promociji svoje nove plošče Home si je country trio vzel pravico do svobode govora in občinstvu povedal: "Toliko, da veste, sram nas je, da naš predsednik prihaja iz Teksasa." Pevka Natalia Maines se zagotovo ni zavedala, kakšen val ogorčenja bo sledil čisto legitimni misli svobodne Američanke. Skladbe skupine Dixie Chicks so spontano nehali predvajati na radijskih postajah po vsej Ameriki, njihov single je bil na lestvicah vse niže, domoljubni državljani so organizirali javna uničenja njihovih plošč. Mike Gallagher, voditelj vseameriškega radijskega talk showa, namerava celo pripraviti dobrodelni country koncert za družine vojakov, ki si ga bodo lahko zastonj ogledali vsi, ki hranijo kakšno staro vstopnico za koncert skupine Dixie Chicks. Parlamentarci v Južni Karolini so šli še dlje - omejevanje svobode govora so legalizirali z resolucijo republikanske predstavnice Catherine Ceips, ki od tria zahteva javno opravičilo in brezplačen koncert v podporo morilskim ameriškim oboroženim silam. Če verjamete ali ne, fašistična resolucija je bila sprejeta s 50 glasovi za in 35 proti.

BBC = CNN = MTV

Največji evropski zavezniki Busheve iraške morije pri grdem ravnanju s protivojnimi glasbeniki nič ne zaostajajo. Še pred začetkom washingtonskega napada si je BBC privoščil incident in na World Music Awards 2003, prireditvi, ki jo pripravlja BBC-jev Radio 3, diskvalificiral aktivistično angleško etno skupino Seize the Day, ker naj bi bila glasove ljudstva zbirala na protivojnih internetnih straneh. Protivojno cenzuro BBC izvaja tudi na svojem Radiu 1, kjer so glasbene lestvice prilagojene vojnemu času. Z lestvic je izginila pesem Diamonds and Guns punk skupine Transplants, rock bend Hot Hot Heat pa je moral lestvico zapustiti, čeprav v njegovem cenzuriranem komadu Bandages ni neposredne vojne konotacije. Govori le o povojih, ti pa v vojnem času seveda ne povijajo ljubezenskih, temveč strelne rane. BBC-jeva služba za PR protiustavno cenzuro legitimira, češ da v sedanjem ozračju radio ne želi žaliti poslušalstva.

S podobnimi farsami kratenje svobode govora in izražanja utemeljuje mladinski glasbeni mind setter MTV, ki ga 300 milijonov mulcev vsak dan spremlja s podobno vnemo kot "odrasli" trenutno spremljajo vojno v živo na CNN-u. MTV je v lasti korporacije Viacom (med drugim ima v lasti CBS, VH1 in še dodatnih 37 televizijskih in 184 radijskih postaj). Na internetu je iz neznanega vira zakrožil interni dopis šefa standardov predvajanja evropske podružnice MTV-ja Marka Sunderlanda, ki se je cenzorskih manevrov lotil le 12 ur po začetku vojne. MTV je tako kot drugi korporativni mediji določilo o prepovedi predvajanja vsebin, ki bi žalile gledalstvo, zlorabil za legitimacijo cenzure. V vojnem času naj bi bila dober okus in ljudstvo užaljena zaradi predvajanja videospotov s prizori vojakov, vojaških letal, bomb, usmrtitev in (pozor!) socialnih nemirov. Da podrejeni po naključju ne bi različno razlagali prepovedanih vsebin, je šef še natančneje določil videospote, v katerih naj bi bile omenjene žaljive vsebine. Na prvem mestu je videospot skupine System of Down in svež video te skupine za pesem Boom!, ki ga je ob globalnih protestih 15. februarja posnel Michael Moore. Video MTV-ju ni po volji preprosto zato, ker je to protivojni video, ki med drugim govori o žrtvah vojne v Iraku. Protivojnemu videu komično sledi skupina Aerosmith in njen romantični hit Don't want to miss a thing. Zakaj? Ker so v njem prizori iz filma Armageddon. Na MTV-ju v vojnem času ne boste mogli videti niti videa Miss Sarajevo v izvedbi U2 in Passengers, Hot in The City Billyja Idola, videa Lucky skupine Radiohead in This ain't love song skupine Bon Jovi ... Da MTV-jeva cenzura postane še bolj patetična, omenjeni šef poskrbi z navajanjem videov, ki se ne smejo predvajati zaradi občutljivih imen izvajalcev oziroma pesmi. B.O.B (Bombs over Bagdad) v izvedbi skupine Outkast MTV ne bo predvajal, ker bi naslov komada lahko užalil gledalstvo. Med za vojni čas neprimerne naslove je MTV uvrstil še Invasion skupine Radiohead in pesem You, Me and World War Three v izvedbi Gavina Fridayja. Posebno smolo ima skupina B52, kajti zaradi aviobombniškega imena so kratkomalo prepovedani vsi njeni videospoti. Interni dopis MTV-jevske cenzure se konča z napotki o poostreni občutljivosti pri poročanju o vojni, vse podrejene pa šef standardov predvajanja pozove, naj v negotovosti glede primernosti posameznega videa za vojni čas brez odlašanja telefonirajo na navedene interne številke cenzorjev in ti jim bodo rade volje pomagali oceniti primernost videa.

Klasični medijski kanali glasbene komunikacije se torej mašijo, čeprav so od daleč videti tako nedolžni in politično nemočni. Predstavljajte si šele cenzuro v globalnih informativno-političnih medijih, ki imajo danes najbrž edini v rokah moč, da ustavijo morijo sredi babilonske dežele.