godba / Sladko grenki glasovi

"Imaš rad dobro godbo, ta sladek soul?", je leta 1967 udarno grleno pel mladi Arthur Conley v komadu hitrega tempa ob predirnih fanfarah, ki so v uvodu parafrazirale temo iz filma Sedem veličastnih. V njem je vse: strastno, emocionalno petje, kjer se pete besede iztekajo v vzklike, krike, jamranje visoko intoniranega glasu, ki izdaja ranljivost in odločenost, se lomi in ogovarja. Tu je studijski bend ene vodilnih južnjaških neodvisnih založb, memphiške Stax, brez katere si sofisticirane izvedenke rhythm and bluesa, ki je dobila žanrsko oznako soul, ni moč predstavljati. Konec koncev je pesem pel mladenič, ki ga je pod tutorstvo vzel Big O, Otis Redding. Ta je decembra istega leta osvojil rockovski festival Monterey Pop, kjer je z uprizarjanjem soulovske drame v ekstazo spravil pretežno belsko publiko in ob skromni opremi z odra pometel rock bende, ki so imeli za hrbtom cele bloke ojačevalcev. Otisa je Conley po postavi in medenem glasu spominjal na umrlo črnsko pop ikono, Sama Cooka. Sweet Soul Music je bila predelava Cookovega komada Yeah Man. Zavihtela se je na drugo mesto ameriške pop lestvice. Mladec v njej preprosto našteva velike in izraža svojo željo, da bi sam lahko drugim delil takšno občutenje kot Otis, Aretha Franklin, James Brown, Sam & Dave, Wilson Pickett. Leta 1967 je bil soul na vrhuncu. Urbana črnska godba je bila uprizarjanje stanj zaljubljenosti, obžalovanj, hrepenenj, prevar, skrivalnic. Soul je bil več kot glasba. Bil je orodje izražanja skupinske solidarnosti skoz metaforo ljubezni in sreče opoteče. Sovpadal je s svobodomiselnimi hotenji in vrenji, s črnskim gibanjem za državljanske pravice v ZDA.

Balonček strasti in upanj, "zlatih let" pesmi, ob katerih so se grela srca, se je razpočil v nizu dogodkov v naslednjih mesecih od Conleyjevega hita. Decembra se je v letalski nesreči s člani benda ubil Otis Redding. V studiu je zapustil nedokončano pesem, ki je postala posthumni svetovni hit, Dock of the Bay. 4. aprila 1968 so ubili Martina Lutherja Kinga, kar je v črnskih mestnih četrtih širom ZDA sprožilo val nasilja, "rasnih nemirov", izbruhov sovraštva in napetosti med črnci in belci.

James Brown je po sila neprijetnih pogajanjih z mestnimi oblastmi z neposrednim prenosom koncerta v Bostonu na dan umora doma pred televizorji za eno noč zadržal razvnete črnske mladce. Črnski radijski didžeji so drugod po državi za mikrofoni vso noč pozivali poslušalstvo k strpnosti. Ni dolgo zaleglo. Integracijska simbioza, ki jo je predstavljal soul, se je skrhala čez noč. Založba Stax je začasno morala zapreti vrata studia, saj v njej "rasno mešana" glasbeniška in producentska ekipa ni mogla več zdržati skupaj. Dve leti kasneje je "prišla pod okrilje" velikanke Columbie/CBS. Kasnejše tožarjenje z velikanko ob malomarnem sporazumu z njo ni obrodilo sadov.

Ilustrativna je usoda državnega združenja radijskih in televizijskih napovedovalcev (NARTA). Na letni konvenciji v Miamiju je prišlo do pretepov in izsiljevanj. Šefu založbe Atlantic Jerryju Wexlerju, ki je leta 1949 "zakrivil" generično nalepko za črnske godbe v reviji Billboard - R&B - so grozili s smrtjo. Številni črnski "aktivisti" so se postavljali s kolti v žepu ter ustrahovali založnike in radijce. Rasni razkol na zboru združbe za samopomoč in lobiranje, kamor so z vseh koncev prišli najbolj jezični R&B radijski črnski didžeji, brez katerih ne bi bilo prodora črnskih popularnih godb na radijske postaje, in vodilni, večinoma belski lastniki soulovskih založb, je bil popoln. Glavna tema je bila "kraja", pravičnejša razdelitev deleža in velikih finančnih dobičkov, ki jih je naredil soul. Politično krilo združenja je v imenu političnih gesel črnskega nacionalizma black power in soul power grozilo tako didžejem kot lastnikom založb, ki naj bi dokončno plačali za dolgoletno izkoriščanje črnskih glasbenikov. Štiriletno prepiranje stanja ni popravilo. Dolgoročno so kratko potegnili ravno črnski didžeji, ki so izgubili zaščitno krovno organizacijo in z njo boljše pogajalske pozicije. Dokončno jih je pokopal nov zakodiran radijski format napovedovanja (z obrazcem - "napoved časa, temperatura zraka, izvajalec, naslov pesmi"), ki je didžejem omejeval svobodo temperamentnega napovedovanja, "etničnega nakladanja, ki moti belo poslušalstvo", kakor so to večkrat formulirali zvečine beli lastniki radijskih postaj. Prehod na UKV jih je odpihnil. Napočil je čas korporacij na vseh ravneh.

Razkol na konvenciji in zahteve črnskih soudeležencev niso bili brez osnove. Visok pritisk v tem segmentu glasbene industrije soula je ponavljal osnovni razcep, ki velja za celotno zgodovino črnskih godb, njenih prilaščanj, razmerij ekonomske in politične moči. Lastniki majhnih neodvisnih založb in studiev so bili nadebudni beli podjetniki-producenti z nosom za godbe, kakršnega založbe velikanke zaradi rigidne udobnosti in pop zvezd, na katere so stavili, niso premogle. Ko so glasbeniki pod okriljem neodvisnih postali "preveliki", so jim velikanke speljale vodilna imena. R&B in soulovski vrhunec v šestdesetih sta številnim dala izjemne dobičke, od katerih so imeli koristi predvsem lastniki. Na zvezdniški piedestal so se povzpeli številni glasbeniki, a le redki so si v pogajanjih z njimi ob izjemni prodaji plošč priborili zajetnejši kos pogače. Nekateri, James Brown, "največji garač v zabavniškem poslu", pa so se povsem osamosvojili. Brown je po trdih pogajanjih z lastnikom založbe King nadzoroval prodajo plošč in snemanj, sam načrtoval turneje, celo kupil tri odmevne radijske postaje in lastno letalo, s katerim je potoval od mesta do mesta, od koncerta do koncerta v stalni tekmovalni atmosferi z drugimi konkurenti. V desetih letih je s tridesetčlansko ekipo glasbenikov in tonskih tehnikov odigral tudi 320 koncertov na leto, včasih dva na dan. Postal je samozadostni "črnski kapitalist" in je v marsičem poosebljal realizacijo temeljnih ekonomskih in političnih zahtev razdvojenih voditeljev črnskega gibanja na urbanem severu po ekonomski samozadostnosti, enakih pogojih za vzpon po družbeni lestvici ne glede na etnično in rasno pripadnost. Popularna kultura je ostajala teren priložnosti za talente iz revnih okolij, iz katerih so se hoteli izviti.

Če sta bila sprva R&B in soul črnska, proizvedena in igrana za črnsko publiko, je ob prodoru soula sredi šestdesetih let prvič in zadnjič v zgodovini popularnih godb na ameriških tleh prišlo celo do "ukinitve" žanrske rasne zamejitve godb v glasilu ameriške glasbene industrije Billboard. Za 14 mesecev, od konca leta 1963 do zgodnjega leta 1965, je glasilo odpravilo rasno markirano R&B glasbeno lestvico. Črnsko in belsko poslušalstvo je kupovalo isto muziko. Med desetimi najbolj prodajanimi so se vrstili komadi soulovskih pevcev - od Motownove detroitske pop produkcije pod taktirko prevejanega črnskega poslovneža Berryja Gordyja do ekspresivnih glasov južnjaškega soula, ki je prihajal iz studiev v Memphisu, Maconu in Muscle Shoals in izhajal pri manjših založbah kot sta bili Atlantic in Stax. Billboard je šele leta 1969 "črnsko lestvico" poimenoval soul chart. Niso vedeli, da se bliža bridek konec zlatim časom; neodvisnim založnikom, glasbenikom in konec koncev heterogenemu poslušalstvu, ki se je cedilo ob poslušanju "klasik". Glasbeni zgodovinar Arnold Shaw je takole ponazoril "smeri razvoja": stari R&B je bil teza, soul in Motownov pop sta bila antiteza, dokončno vsrkanje obeh v beli glasbeni biznis pa sinteza, ki jo navsezadnje ponazarja "soul modrih oči" belskih skupin v Ameriki in v Angliji. Izjemna dolgoletna priljubljenost soula v Britaniji in lokalna glasbena izpeljanka v krogih tamkajšnjih poslušalskih skupnosti večih generacij, ki se je je prijel naziv "severnjaški soul", je dobila sijajno filmsko potrdilo v filmu Alana Parkerja, The Commitments. V njem mladi Dublinčani ob ikonah in zvokih sodobnega pop sveta posežejo po soulu in formirajo bend, ki bo igral klasike. Ideološki program, ki opravičuje izbor soula in mu obenem pripisuje vlogo v ZDA, pa je duhovit menedžerjev "silogizem": "Irci smo evropski črnci, Dublinčani smo irski črnci, mi, stanovalci te delavske četrti pa smo črnci Dublina..." Torej imajo vse razloge, da igrajo soul in povzamejo agitacijski black power naslov komada Jamesa Browna iz leta 1969, I'm Black and I'm Proud, kjer JB-ja spremlja z ulice nabran rasno mešani otroški zborček. Ozadje za takšno izbiro je bilo bolj zapleteno. Brown je na vrhuncu slave na povabilo Bele hiše pristal, da gre igrat ameriškim vojakom v Vietnam. Militantni Črni panterji so ga obtožili kolaboracije v imperialističnih rabotah ZDA. "Boter soula", ki je bil vodilni glasbeni glas črnske skupnosti, a je hotel postati še politični, se je odkupil ravno s to energično funkovsko pesemco. Dokončno je, glasbeni genij in naivni egomanijak, poln protislovnih potez, zamočil leta 1972. Podprl je predsedniško kandidaturo Richarda Nixona in njegovo politiko "blackonomics", ki je sesuvala še tiste preostanke socialne politike demokrata Johnsona, ki so vsaj delu črnske populacije omogočile vzpon iz revščine. JB je "prestopil", naredil je prevelik crossover.

Prečkanje in prehajanje različnih meja, ki niso zgolj glasbene, je sicer pogosta oznaka v svetu glasbene industrije. V R&B-ju, ki je postajal soulovski, za eno zgodovinskih velja tisto Raya Charlesa iz leta 1956 v komadi I've Got a Woman, kjer Charles "zagreši", prekriža gospelski vokalni in inštrumentalni slog s profanim bluesovskim. "Brat Ray" je o vsakdanjih ljubezenskih zadevščinah sladostrastno zapel na način petja v črnskih cerkvah, kar je bilo škandalozno, a obenem za črnsko publiko izjemno privlačno. Sam Cooke, ki je začel kot pevec gospelov, je iz črnskega gospela vokalne skupine Soul Stirrers "prestopil" v pop svet s komadom You Send Me leta 1957 in postal vzornik številnim posnemovalcem, ki so predelovali njegove pesmi. Takrat je bila beseda soul večpomenka. Denimo, že povojni jazzovski slog hard bop so imenovali soul jazz, ki je pomenil "povratek h koreninam" na način njihovega ponovnega ovrednotenja črnske kulture in z njo drugačnega statusa v ameriški družbi. Soul je pomenil novo ureditev, skupnostno solidarnost, ki se udejanja na soulovskih obredjih, ki niso običajni koncerti: skoz retoriko nastopanja, participacijo občinstva, ki odgovarja na "pridige" pevca, utrjuje skupne vrednote in občutenje z bogatim besednjakom urbanega geta, načinom gibanja telesa, hoje, plesa. Pevec in pevka soula uprizarjata pravo dramo, zapeljujeta, dražita, se poigravata s čustvi poslušalstva. Glas je povsem v ospredju, glasbena spremljava in inštrumentarij so standardno bluesovski s pomenljivim dodatkom orgel, a v igri je disciplina, red, popolna podrejenost glasu, ki je nosilec sporočila. Vodilni zrnati glas običajno podpirajo "angelski" spremljevalni, moškega ženski, kar je vpeljal Ray Charles z Raelettes. V primerjavi z jazzom ali delom urbanega bluesa eruptivnih improvizacijskih solov inštrumentalistov skorajda ni ali pa jim je odmerjen zelo skop prostor. Tako so ob velikih in za ohranjanje pogona dragih zasedb, pravih malih orkestrov, začeli sijati krasni "ljudski" črnski glasovi, ki so dali eno najbolj emocionalno nabitih in imenitnih ameriških pevskih oblik. Motown jih je "kultiviral" in prilagajal "visokemu pop okusu" z The Supremes, Steviejem Wonderjem, Temptations in Marvinom Gayem. Južnjaške založbe so predstavljale manj sofisticirane, a bolj ekspresivne glasove, ki so za časa Motownovega crossover k širši, torej tudi belski publiki ostajale še pri črnski: pridigar mehkega glasu Solomon Burke je na začetku šestdesetih let dobesedno reševal Atlantic pred finančnim potopom, z njim in drugimi so "tekmovali" Rufus in Carla Thomas, Joe Tex, James Carr, Al Green, Percy Sledge, Etta James. Spremljali so jih "integrirani" bendi, denimo Staxov hišni Booker T & The MG's, ki je ob pevcih na obsežni turneji obnorel Evropo.

Rockovsko obarvana zgodovina popularne godbe skoz britansko recepcijo "robatega bluesa" rada poudarja, kako si je mladina prisvojila črnsko kulturo. Ko so The Rolling Stones leta 1964 na snemanju TV filma T.A.M.I. Show nastopili s svojimi predelavami čikaškega bluesa kot prinašalci "črnske kulture, ki jo je Amerika pozabila" (Jaggerjeva izjava), so se srečali s tisto, ki je še niso poznali. Ni bila "stara", ampak "sedanja". Pred njimi je namreč z The Famous Flames odigral James Brown in na vso moč odplesal brzopleti mashed potatoes, da so kamni osupli izjavili: "Če bi na eno stran odra postavili JB-ja, na druge pa Little Richarda, Chucka Berryja in Jerryja Leeja Lewisa, slednjih še opazili ne bi." JB je svoj R&B sčasoma "afrikaniziral", "spotil", ga začinil s telesnimi vonjavami (funk) in navitim ritmom, Otis ga je znal na skupnem špilu zasenčiti z intenzivnostjo podajanja, Aretha Franklin pa mu je "speljala" po malem mačo komad Respect in z njim najbolj neposredno nagovorila ženski del avditorija.

Ameriški glasbeni zgodovinar Peter Guralnick je o soulu in "južnjaških sanjah o svobodi" spisal sijajno knjigo, ki si je naslov sposodila pri Conleyjevi pesemci, Sweet Soul Music. Sladko in grenko se vrača s starimi pesmimi in občasno prodre v ospredje dandanašnjih godb, tudi tistih, ki si ob strastnih soulovskih glasovih komajda zaslužijo zvrstno oznako, ki vnovič straši na glasbenih televizijah pod rubriko R&B.