motorji / Levi krog v neskončnost

Prišla je pomlad, čas za zamenjavo garderobe in posedanja po mestnih in vaških vrtičkih, in čas, ko ljubitelji motorjev, motociklov in drugih strojev na dveh kolesih svoje spolirane mašine zvlečejo ven iz garaž. Čeprav easy in heavy raiderji bolj kot ne slovijo kot nekakšni individualisti, se tudi radi družijo. Predvsem na moto mitingih in moto sejmih, ki so kot nalašč, da pokukaš frendu, znancu ali kakšnemu drugemu bajkerju tja v avspuh ali v privesek na zadnjem sedežu, spiješ kakšno pivo in zmotaš kakšnega domačega ali tistega iz Albanije, se naužiješ dobre muzike ali vržeš oko na kakšno striptizeto, brez katerih si tovrstnih veselic res ne gre predstavljati. Bajkerski mitingi so zabavna stvar, tudi za tiste, ki so bolj komot in prisegajo na štirikolesni pogon, ali tiste, ki sanjajo in razmišljajo, da bi se priključili družini, ki se oblači v usnje in prisega na "veter v laseh".

Letošnja ena izmed prvih takšnih moto veselic se je zgodila prejšnji vikend v Gornji Radgoni, na znamenitem poligonu kmetijskega sejma in drugih podobnih agrikulturnih prireditev. Čeprav je bilo obiskovalcev v soboto, vsaj glede na moje lastne izkušnje s podobnih feštami pred leti, bolj malo - bolje obveščeni so znali povedati, da je bil petkov večer precej hud, in morda sva tudi zato z Denisom več motoristov opažala na poti iz Radgone kot pa v njo - je bila ponudba na sejmišču pestra. Od razne krame, prepotrebne za nego in lepoto fetišnih bajkov, do drugih čisto nepotrebnih stvari za varno ali udobno vožnjo, še najbolj zanimive so bile lutke nekakšnih mrtvakov, ki so jih povozila razna prevozna sredstva, cviljenje gum in risanje raznih likov po asfaltu s pnevmatikami na ful gas, prdenje iz ogromnega števila raznih motorjev, tipček s 40-kilogramskim pitonom, ki ga je vlačil naokrog na veliko veselje vseh prisotnih, da so se potem lahko s kačo gromozanko tudi fotkali, izbor za naj obiskovalko in najlepši motor, tekmovanje v pitju piva in podobne aktivnosti in znamenitosti, ki sodijo zraven. Poleg striptizet, ki so ordinirale v enem izmed hangarjev, kjer so v času kmetijskega sejma na ogled razne slovenske avtohtone in uvožene pasemske Minke, Liske, Roze in druge pripadnice in pripadniki govedi, so Irina, Svetlana ter še nekaj nam bratskih deklet v soju dveh ali treh reflektorjev na iz nekih desk skupaj zbitem odru poplesavale in zabavale motoriste in druge radovedne možakarje. Resnici na ljubo, očem še kar prijazna dekleta, nikakor pa ne okolju, v katerem so se znašle, so dokaj urbano poplesavale po lesenem odru, sem ter tja zavile tudi med obiskovalce, ko so za nastop odšteli tisočaka, s katerim so si kupili tudi nekaj fotokopiranih bonov, ki so jih pozneje lahko tlačili plesalkam za tiste trakce, ki so prekrivali njihovo ploščino golosti. Kakšnega posebnega razvrata ni bilo, čeprav si sem ter tja lahko opazil kakšno pojavo za šankom, ki je pridno s filingom zlival vase piva ali kakšne žganice, ne da bi pogled odvrnil od nastopajočih, in ki se mu je že z aviona videlo, da razmišlja le o tem, da kaj bi pa on počel s tistim plesočim bitijcem. Posebna ponudba je bil tudi dark room, seveda z doplačilom, kjer si se s plesalko lahko spoznal tudi bolj od blizu, za kaj več pa jo je bilo treba odpeljati v Mursko Soboto, v hotel Diana, za ceno enega seksa bogatih 100 evrov, vendar vsaj čez dan strank, ki bi dekline vozile v Mursko Soboto, menda ni bilo. Zato pa se je toliko več oziroma največ gledalstva trlo ob največji atrakciji prireditve, zidu smrti, ki je v Sloveniji spet po 15 letih zagrmel v vsej svoji drznosti in ki je bil tudi glavni razlog za naš obisk motorističnega festivala.

No limits

Zid smrti, gre za vožnjo z motorjem, gokartom ali avtom po notranji strani iz lesa narejenega nekakšnega improviziranega ogromnega soda, ki so ga nekje v začetku 19. stoletja, leto pojava naj bi se ujemalo s časom nastanka Harleyja Davidsona, "izumili" Američani kot nekakšno artistično-kaskadersko točko. Variacij na temo zida smrti je veliko, skupni imenovalec pa je ta, da se s tovrstnim zabavanjem občinstva, v zadnjem času se zid smrti pojavlja predvsem na motorističnih shodih in mitingih, ukvarja le peščica Zemljanov. V Sloveniji se zida smrti spomni bolj malo ljudi, v šestdesetih in sedemdesetih letih je zabaval meščane Ljubljane na Gospodarskem razstavišču, med drugim je po notranji strani "soda" rohnel avto, ki ga je ljudstvo krstilo za bolho, ter celo neki Tomosov avtomatik, bil pa je tudi zvezda stalnica v potujočih lunaparkih. Sicer pa je bil zid smrti posebna atrakcija še v času Juge, na raznih vašarjih po vsej nekdanji domovini, kjer so poleg legendarnih motorjev indian motorbikes, ki so bili prvi motorji, s katerimi so se hrabreži vozakali znotraj lesenih konstrukcij, gledalci lahko občudovali praktično vse vrste vozil: od doma narejenih konstrukcij na dveh in štirih kolesih do raznih prestižnih motorističnih znamk. Motor Indiana je bil za vožnjo po zidu smrti posebej primeren tudi zaradi tega, ker je bil prvi motor, ki ni spuščal olja, v času svojega nastanka pa je bil ta motor tako nobel, da jih je tudi v Jugoslaviji uporabljala posebna policijska enota, ki je bila zadolžena za spremstvo kralja Petra.

Kot rečeno, je bil miting v Radgoni po petnajstih letih, vsaj tako je ljudstvu med divjim nažiganjem Guns'n'rosesov in Bon Jovijev oznanjal uradni napovedovalec po mikrofonu, spet prizorišče, kjer so obiskovalci lahko uživali v vragolijah dveh kaskaderjev, ki sta z dvema motorjema, eden je bil štiritaktna aprilla 350, drugi pa honda 400, ter s posebno izvedbo gokarta drvela po notranjosti in izvabljala glasove ter krike navdušenih obiskovalcev. Še pred vhodom v lično, rdeče pobarvano konstrukcijo, ki jo je prav tako krasil velik rdeč napis 666, pa je Aleš Škapin, sicer tudi lastnik mrtvega zidu, zganjal vragolije z motorjem na tekočih valjih, ob ekstatičnih nagovorih špikerja in nabijanju gasa motorjev do konca. Vmes se je še malo povzpel stoje na motor in brez rok krilil po zraku, tako da so se tako preizkušeni bajkerji kot radovedni mladinci še z večjim užitkom drenjali pred prodajo vstopnic za 800 SIT. Po predhodnem ogledu in opozorilu gledalstvu, da ne sme uporabljati flešev, ter pregledu vse motorizacije se je šov začel. Najprej se je v zid smrti pognal eden izmed motoristov, ob vsesplošnem navdušenju naredil nekaj krogov, nato pa se je v igro vključil še gokart, s katerim sta nato družno dirkala po navpičnem ovalu. Po nekaj krogih je bilo vsega konec. Nekajminutna paša za oči in ušesa in to je to. Za ene premalo, zato se namesto drugih atrakcij raje odločajo še za ponovne oglede.

Aleš pravi, da je konstrukcijo kupil pred leti, ko se je z motorjem fjakal po Republiki Srbski, v totalno razpadajočem stanju, jo nato obnovil, pridobil vsa posebna soglasja in ateste, katerih ni bilo malo, ter ga letos prvič predstavil ljubiteljem drznosti tudi v Sloveniji. "Praktično ves čas sem porabil za šolanje voznikov, ker sam zaradi nesreče, ki sem jo imel v zidu, ne vozim več. Nevarnost se velikokrat tudi plača," pravi Aleš, navdušen motorist in nekdanji sestavljalec hroščev, ki je poleg bratov Danijela in Davida Kocjančiča tudi edini Slovenec, ki vozi v zidu smrti. "Smo kaskaderji in ponosni smo na to, predvsem bi se rad zahvalil vsem domačinom iz Radgone, ki so mi pomagali sestaviti zid, šest ljudi je tri dni neprestano garalo, da smo ga lahko postavili," pravi med kratkim odmorom. Doma na Kozini naj te sreče in sočutja krajanov pri svojem početju ni imel, saj naj bi mu večkrat tudi malce ponagajali s kakšnim klicem na policijo, ker naj bi počel neke nevarne in hrupne stvari. Po njegovem je trenutno samo nekaj zidov smrti po vsej Evropi, večina naj bi bila kupljena prav v nekdanji Jugoslaviji, vendar število narašča, ker je po novem povpraševanje po tovrstni zabavi spet večje. Je pa neverjetno malo motoristov, ki si upajo voziti v takšnem krogu, zato se nad tovrstnim početjem navdušujejo tudi izkušeni bajkerji. No, med njimi se najde tudi kakšen rekorder, kot je na primer neki Nemec, ki se je vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov s sedemurno in trinajst sekund dolgo vožnjo v zidu smrti, kjer je prevozil 12.000 krogov. Leta 2004 pa namerava podreti nov rekord. Za nekatere vožnja v zidu ne pomeni nič posebnega, vendar tem Aleš odgovarja, da jih je že zelo veliko poskusilo, pa še nobenemu ni uspelo, kot tudi še nobenemu ni uspelo, da bi vozil v desno. Ja, v zidu smrti se vedno vozi levi krog, nikdar desni. Zakaj, ne ve nihče. Nekateri pravijo, da je to fama, nekateri, da je to stvar navade desničarjev, ker lažje vozijo leve ovinke kot desne. No, fiziki pravijo, da ni nobene ovire, da stvar ne bi delovala tudi v desno, ker gre za čisto navadno centrifugalno silo, vendar za zdaj, vsaj po besedah vozačev v zidu smrti, doslej res še nihče ni zmogel vožnje v desno, kar se da opaziti tudi na ne tako številnih fotografijah in predstavitvah zidu smrti na internetu. Zato pa se da voziti zelo hitro in zelo počasi, od 15 kilometrov na uro pa tja čez sto na uro. Čeprav gre za zid smrti, menda smrtnih nesreč ni bilo ravno veliko, je pa bilo veliko padcev in poškodb. "Treniramo praktično samo pred prireditvijo, število krogov pa je omejeno predvsem zaradi varnosti, ker se ti že po nekaj krogih začne megliti pred očmi, čutiš, kako te špona v glavo. Čisti adrenalin. Moraš biti zelo skoncentriran, da ne pride do napake, ki bi bila lahko tudi usodna," razmišlja David Kocjančič, sicer glasbeni tehno in house producent, ki zase pravi, da rad živi na robu in je navajen vseh nevarnosti, tudi kot nekdanji motokrosist. Morda ima tudi zato oblečeno majico No limits. Danes je sicer že naredil kakšnih devet obhodov, nekaj jih ga še čaka. V kratkem pa se skupaj z bratom in Alešem odpravlja uganjati vragolije tudi na svetovno znani zbor bajkerjev v Daytono.