filmski sklad / Razbijanje mita

Ko se je prejšnji direktor poslovil in se zahvalil javnosti, predsednik nadzornega sveta pa je predstavil novega direktorja uprave, mene, sem menil, da je program, ki ga je predstavila prejšnja uprava, preverjen in verodostojen in da je to stvar, ki je dokončno dogovorjena. Pri tem je nastalo medijsko zavajanje.

Tega programa nikoli ni vsebinsko verificiral nadzorni svet, to je Stojan Pelko takrat potrdil. Finančni okvir proračuna je bilo treba zaradi ministrstva za kulturo in podpisa pogodbe z njim sprejeti prej, posamezne finančne konstrukcije projektov pa pozneje še enkrat preveriti. Ponovno smo pregledali vse projekte in izkazalo se je, da se s posameznimi producenti, nosilci projektov, predlaganih v programu, že dalj časa ni nihče pogovarjal.

Pogovarjali ste se z vsakim producentom posebej. Kaj ste se dogovorili?

Pregledali smo vsak predračun, izdelan na posebnih obrazcih, kjer je za vsakega sodelavca pri filmu natančno navedeno, koliko bo stalo njegovo delo, koliko časa bo delal, kakšni so transportni stroški, avtorske pogodbe, producentski stroški ...

Proračuni, sestavljeni pri filmskem skladu pod prejšnjo upravo, so bili drugačni od naših. Ko smo ugotovili realno višino, smo jih zmanjšali, a vedno z argumenti. Včasih si producent pusti malo rezerve, malo prostora. Če hočemo narediti tri filme na leto, je predračun 200 milijonov za projekt prevelik, toliko denarja sklad nima. Producente smo spraševali, ali so sposobni narediti film za manj denarja in 20 ali 30 odstotkov denarja dobiti drugje.

Po sanacijskem programu je izpadel projekt Francija Slaka, prišel je Jan Cvitkovič, nekateri projekti so se premaknili v leto 2004.

Cvitkovičev film Od groba do groba je bil vseskozi v najožjem izboru, Slakov film Klet nikdar ni bil povsem v najožjem izboru, temveč je bil vanj dodan. Ker so bili trije filmi v najožjem izboru - Od groba do groba, koprodukcija Sivi kamion rdeče barve in Ljubljana Matjaža Klopčiča, ki je nekakšen homage Ljubljani - začasno ustavljeni, je bila Klet dodana zaradi producentov, ki s skladom niso imeli rešenih formalnih stvari. Dokler to ni bilo razčiščeno, niso smeli kandidirati. Medtem je Od groba do groba zamenjal producenta in je lahko kandidiral. Imel je najvišjo programsko oceno.

Nekdanji direktor sklada Filip Dorin je izjavil, da je s Slakom podpisal pismo o nameri, ki je zavezujoč dokument.

Pismo o nameri povsod po svetu velja za "gentleman's agreement", vendar direktor, ki podpisuje taka pisma, a ne more jamčiti, da jih bo lahko finančno uresničil, ni poslovno realen. Dela škodo svoji instituciji in sebi. Uresničiš lahko samo tisto, za kar imaš denar. In samo takrat podpišeš pismo o nameri.

Po katerih merilih ste izbirali projekte za leti 2003 in 2004?

Vseskozi so bila merila strokovna - ocena programske in strokovne komisije - in finančna. Koliko sredstev filmskega sklada so ti filmi pričakovali in koliko so jih bili sposobni zbrati sami. Tretje merilo so uspehi režiserja ali producenta.

V nasprotju z Dorinom zagovarjate produkcijo manj filmov z večjimi proračuni.

Ne nasprotujem dajanju sredstev za povečave projektov, ki nastanejo s cenejšo tehnologijo, recimo avtorskih projektov. Pri povečavah in koprodukcijah se da z malo denarja narediti veliko. Pri celovečercu, financiranem z večinskim delom kapitala sklada, pa bi rad vedel, v kaj se spuščamo. Proračun mora biti soliden, da ne bo čez leto producent rekel, da potrebuje še 20 ali 30 milijonov, saj jih nimam kje vzeti. Moramo imeti natančne predračune, solidne ekipe, avtorji morajo zagotoviti, da bo film dobro narejen, za seboj mora imeti dobro strokovno mnenje. Če izdelkov vsemu trudu pri pripravah projekta in dostojnim financam sklada navkljub ne bo, bo filmski sklad najbrž moral sprožiti pravno-formalne postopke; saj bodo vse pogodbe točno določene in podpisane pred začetkom realizacije.

Sklad je nedavno opravil revizije producentskih hiš. Za nekatere producente niso bile ravno ugodne.

Pokazale so praktične težave, ki jih imajo producenti na terenu. Namesto da bi se odločali za dražjo pot, ki bi bila pravilnejša, so se odločali za cenejše stvari. Recimo malice na terenu. Po zakonu o delovnih razmerjih moraš tudi zaposlenemu za določen čas omogočiti topli obrok na terenu, po zakonu o avtorskih pogodbah bi si moral igralec to plačati sam. Včasih gre za absurdne stvari, sprte z logiko filmskega posla, saj je igralce nemogoče voziti s kakšne divje in oddaljene lokacije na malico in nazaj. Večina pripomb je bila glede kilometrine, uporabe dnevnic in prehrane. Pa kaka dobavnica se je izgubila ...

Pripravljajo se tudi novi splošni pogoji za producente.

To je nekakšna ustava filmskega sklada. Javni zavod ima statut, mi nismo javni zavod, ampak sklad, zato imamo pogoje. Uvedli smo več sprememb. Vsi členi in pogoji za sodelovanje s koprodukcijami so posodobljeni, producenti so dobili več ugodnosti, uvedli smo nagrajevanje po kakovosti in dosežkih in druge stvari. Danes se skoraj vsi evropski filmi delajo s koprodukcijami.

Do zdaj smo imeli samo eno, film na Nikogaršnji zemlji.

Malo zaradi naših togih pogojev, malo zaradi nesposobnosti producentov in premalo zvez, malo tudi zaradi nepoznavanja Slovenije kot filmske dežele. V zadnjem letu od Berlina naprej in od takrat, ko se je naredila Viba, se zadeve hitro razvijajo. Ko bo nadzorni svet potrdil

nove splošne pogoje, lahko pričakujemo fleksibilnejše mednarodno sodelovanje.

Države navadno financirajo le okrog 50 odstotkov, pri nas okoli do 80 odstotkov.

Še vedno bomo imeli projekte, ki bodo zaradi literarne vrednosti ali drugih umetniških vrednosti dobivali visok odstotek podpore. Pri uvrščanju v nacionalni program pa bo imel prednost tisti - če bosta dva projekta po kakovosti enakovredna -, ki bo imel več koprodukcijskega denarja. Producenti se bodo tega počasi začeli zavedati in ne bodo več sedeli, temveč intenzivno iskali koproducente. Do tega razvoja bo treba priti organsko, z naravno selekcijo.

Bo filmski sklad pri tem pomagal?

Seveda. Zdaj delamo s Čehi in z Avstrijci. V skladih imajo veliko sredstev, nimajo pa toliko zanimivih projektov in bi radi denar kam vložili.

Slovenski filmi v zadnjih letih dobivajo ogromno nagrad po festivalih, gledanost pa je še vedno izredno majhna.

Zdaj prihaja film Mihe Hočevarja Na planincah, zanimiv za različne generacije. Prepričan sem, da bo imel kar dobro gledanost, vsaj 20 tisoč gledalcev, če ne več.

Eden izmed klišejev je, da je slovenski film večinoma neprivlačen, če ne celo negledljiv.

To ni res, imeli smo filme, kot je Sreča na vrvici, ki so imeli sto tisoč gledalcev.

To je bilo pred "sto" leti.

Mit, da je slovenski film negledljiv, se bo razbil. Art film, če ga razumete kot bolj hermetično zaprtega, je gotovo potreben, ampak ne sme biti samo to. Treba je podpreti tudi kakšen bolj komunikativen projekt.

Je kak slovenski film prinesel dobiček?

V zadnjih letih je samo eden povrnil več, kot je stal, Zadnja večerja. Treba je čestitati Javšniku, da je zbral kapital in naredil film, čeprav ta film strokovno ni bil najbolje ocenjen. Funkcija uprave sklada mora torej biti tudi, da vseeno lahko reče: vemo, da je forma projekta malce bolj komunikativna, vendar mislimo, da se po svoje dotika gledalcev, ki so zanemarjeni ali tovrsten nagovor lahko razumejo.

povezava