Ogledalo Balkana

Nekaj let po vzponu t. i. world music in komercializaciji eksotične dediščine Irske, Skandinavije, Afrike, Daljnega vzhoda in vse Latinske Amerike na čelu s Kubo na izbirčnem zahodnem trgu se tudi v Srbiji vse bolj uveljavljajo nosilci starodavne ljudske glasbene tradicije. In to take, ki je zaradi kakovosti in razkošnosti vse bolj prisotna v prodajalnah tradicionalne glasbe po svetu. Etno zvok v Srbiji sublimira vplive območja, širšega od tega, na katerem danes živijo Srbi. V njem najdemo citate z ozemlja od Egejskega morja do severnih Alp in zgodovinske citate od Bizanca prek Otomanskega cesarstva in obdobja Habsburžanov do današnjih dni. Najpomembneje pa je, da srbska etno glasba danes ni več del zaprašene tradicije, ampak vse obsežnejša in vse komercialnejša glasbena zvrst. Zelo uspešen poskus predstavitve prebujanja te nove scene v Srbiji je v zadnjih treh letih izdaja kompilacijskih albumov Srbija: Sounds Global in Srbija: Sounds Global II, ki so ju pripravili izvajalci in avtorji novega domačega etno zvoka. Enak namen, le da gre poleg tega še za skeniranje nekaj različnih struj te glasbene zvrsti v Srbiji na začetku 21. stoletja, ima tole besedilo. S pripombo, da v njem niso zajeti vsi izvajalci, ki so po kakovosti enakovredni navedenim: pevka Svetlana Stević, skupina Hazari iz Niša, pevec cerkvenih pesmi Pavle Aksentijević, violončelist Aca Šišić, virtuoza na flavti Bora Dugić in na dudah Darko Macura.

Brata Teofilović

Pevca Ratko in Radiša Teofilović popolnoma obvladata najstarejši instrument - človeški glas in ju lahko uvrstimo v sam vrh izvajalcev srbskega etno zvoka. Njun repertoar sestavljajo stare in že pozabljene pesmi zahodne in južne Srbije in Kosova. "Vse pesmi bratov Teofilović so starejše od najnovejšega svetovnega cesarstva," je o pevcih pred štirimi leti zapisal kritik Petar Peca Popović in pri tem namigoval na Ameriko ter opozarjal, kako globoke so korenine tistega, iz česar brata Teofilović črpata navdih.

Teofilovića sta prve posnetke naredila leta 1994 za Radio Beograd in sta do danes posnela več kot štirideset pesmi, od teh jih je petnajst uvrščenih na album Čuvari sna (Varuhi sanj, 1998), ki je bil do danes že šestkrat ponatisnjen. Pred tremi meseci se je pojavila še ena plošča Sabazorski vetrovi (Vetrovi jutranje zarje, 2002), druga od štirih načrtovanih iz cikla Varuhi sanj, posneta pa je bila v eni sami noči v izjemno akustični koncertni dvorani starega Banskega dvorca v Banjaluki. Brata Teofilović, dvojčka iz okolice Čačka v osrednji Srbiji, slikovitega območja Ovčarsko-kablarske soteske, znanega tudi kot Srbska Sveta gora (starogrški koren priimka bratov dvojčkov označuje tistega, ki ljubi boga), odlikuje redka lastnost, ujemanje vokalov, saj eden daje tempo, drugi pa barvo in intonacijo. Norveška, Italija, Češka, Madžarska, Francija, Japonska ... pred kratkim trije koncerti v Sloveniji ... so države, kjer je občinstvo že imelo priložnost slišati pesmi bratov Teofilović, ki - spet opozarja Peca Popović - nastajajo tam, "kjer čustva preraščajo razlog za nastanek pesmi".

Lajko Feliks

Violinist Lajko Feliks iz Subotice je izdal že štiri albume, piše glasbo za televizijo in filme ter ima ogromno koncertov širom po svetu. Ta največja srbsko-madžarska zvezda world music ustvarja glasbo, ki izvira iz madžarske tradicije, a so v njej pogoste primesi drugih kultur in usmeritev. Občinstvo na njegovih nastopih, ki so pogosto razprodani že več tednov vnaprej, izgublja orientacijo: obiskovalec najprej dobi vtis, da je v nekakšnem punk klubu, potem, da je na tehno žuru, trenutek za tem pa, da je pod hrupnim svatovskim šotorom, obkrožen s Cigani. Najprej vidi na odru razuzdanega mladeniča, ki se ruva s podivjano glasbo, že naslednji hip se mu zdi, da je na izpitu študenta nekakšne puritanske glasbene akademije.

Ta sedemindvajsetletni zvezdnik iz Vojvodine je imel burno kariero, zaradi "nemirnega duha" so ga zgodaj izključili iz šole ("Rekli so mi, naj se sam izpišem, ker me bodo morali sicer izključiti."), kariero je začel v kavarni ("Vedno je bilo dovolj dobrega žganja, pa tudi poješ lahko kaj."), potem se je znašel na festivalih nove glasbe in v elitističnih komornih dvoranah. Pogosto se mu dogaja, da na koncert zamudi debelo uro, ko pride, pa začne takoj igrati, ne da bi se moral zbrati in ne da bi se priklonil občinstvu. Najpogosteje tako ali tako igra miže ali obrnjen s hrbtom proti občinstvu. Intervjuje daje redko ("Ne maram, da mi tlačijo ta diktafon v usta, vedno ustvarim nekakšen zid ..."), kadar pa vendarle privoli v pogovor, odgovarja s po dvema ali tremi besedami. Kljub temu ali prav zaradi svoje neposrednosti se je uvrstil v najožji krog tistih, ki so zaslužni za vrtoglavo popularizacijo etnozvokov v Srbiji. Zadnjih nekaj let nastopa s petnajstčlanskim orkestrom Bobana Markovića, na katerega albumu Sunce cigansko (Cigansko sonce) je tudi gostoval.

Ognjen in prijatelji

V Pančevu že tri leta deluje skupina Ognjen in prijatelji pod nadzorstvom "pravkar odkritega" nadarjenega klarinetista Ognjena Popovića, podiplomskega študenta na Visoki šoli v Muenchnu in dobitnika številnih nagrad za klasično glasbo. Ognjen in prijatelji povezujejo različne vplive srednjeevropske glasbene tradicije in igrajo vznemirljivo glasbo, ki včasih zveni kot solistično tekmovanje klarineta in harmonike (igra jo mojster Vladimir Nikić), drugič pa, kot bi igral usklajen simfonični orkester.

Na albumu Balkan Rumba (Ring Ring/B92, 2001) se Popović uveljavlja kot skladatelj, aranžer in solist na saksofonu, klarinetu in kavalu (star pihalni instrument, podoben frulici). Za ploščo je značilno križanje klasične glasbene tradicije, glasbe krajev severno od Save in samo nakazanih prvin svetovne dediščine, zaradi česar je ta glasba primeren predstavnik domačega etno zvoka na vsaki pomembnejši polici za "world music" na svetu.

Biljana Krstić

Na glasbeno prizorišče je stopila sredi sedemdesetih let s skupino Suncokret, ki je pustila močan pečat tudi v jugoslovanski akustični glasbi, z Boro Đorđevićem pa je potem prestopila k skupini Rani mraz. Kasneje je izdala samostojne plošče Prevari večeras svoje društvo sa mnom (Prevaraj nocoj svojo družbo z menoj, 1983), Iz unutrašnjeg džepa (Iz notranjega žepa, 1988) in Bilja (1994). Po krajšem premoru, umaknila se je zaradi prodora turbo folka prejšnje desetletje, je izšel njen album Bistrik (Bistrica), ki temelji na raziskovanju starih glasbeni oblik in s katerim se ta vokalna solistka predstavlja v popolnoma novi luči. Na plošči je zbranih enajst predelanih ljudskih pesmi s Kosova, iz južne Srbije, Makedonije, Bolgarije, Romunije in Madžarske.

Boris Kovač in Ladaaba orchest

Boris Kovač je skladatelj, instrumentalist in multimedijski umetnik, ki je na sceni že celih petindvajset let. Je neodvisni poklicni umetnik in se v glavnem ukvarja s komorno glasbo. Je avtor in soavtor številnih gledaliških in glasbeno-scenskih del. Nastopal je že v več kot petindvajsetih državah na štirih celinah in na približno petdesetih pomembnih festivalih "nove glasbe" in sodobnega gledališča. Izdal je devet CD-jev in dve LP-plošči. Zadnji album The Last Balkan Tango - An Apocaliptyc Dance Party je svojevrstna prelomnica v njegovem opusu. Bolj sproščen kot kadar koli Kovač z lahkoto ustvarja vizijo apokaliptičnega tanga, v kateri se mešajo kabarejska glasba, sentimentalne melodije, folk dediščina in klasični motivi. Remek delo in album, o katerem se bo še govorilo.

Poslušalce na koncertih nagovori s temile besedami: "Predstavljajmo si, da nam je preostala ena sama zvezdna noč do konca sveta ... Kaj bi počeli? Dobrodošli na apokaliptičnem plesnem večeru z Borisom Kovačem ... Ostanite mirni in vzemite svoje najbližje s seboj ... Plešimo v upanju, veri, zadovoljstvu, ljubezni ..."

Šaban Bajramović

V katalogih ugledne nizozemske založbe World Connection se je lani pojavila plošča Mostar Sevdah Reunion Presents Šaban Bajramović: A Gypsy Legend. Nekronani kralj romske glasbe in človek z vzdevkom Nat King Cole iz Niša, pevec srbskih, romskih, portugalskih, španskih in indijskih pesmi, bivši zapornik na Golem otoku, filmski igralec (Ciganska čarovnija Stoleta Popova), zapeljivec, kockar in trgovec se je združil s klasično izobraženimi glasbeniki in izvajalci sevdalink iz Studia Pavarotti iz Mostarja in ustvarili so izdelek, ki so ga številni ugledni evropski glasbeni časopisi razglasili za balkanski album leta.

Orkester Bobana Markovića

Orkester Bobana Markovića iz Vladičinega Hana je zadnjih deset let vodilni ciganski trobentaški orkester v Srbiji in večkratni zmagovalec na trobentaških shodih v Guči in Dragaševu. Do zdaj je izdal pet albumov, zadnji med njimi Bistra reka (B92, 2001) preprosto pustoši po svetovnih jazzovskih festivalih, med katerimi je treba omeniti International New Jazz Festival v Moersu in nastop na Pepsi Sigetu v Budimpešti pred več kot 15.000 obiskovalci. Na koncertih igra tradicionalne skladbe (Grom čoček, Bolujem ja), pa tudi hite, kakršna sta tema iz filma Odpisani in TT Franka Londona.