art amerika / New York, New York

Takoj ko sem iz taksija planil na Times Square, se mi je prilepil starejši možakar, črnec s palico in plastično vrečko, na las podoben režiserju in igralcu Melvinu Van Peeblesu (upam, da ni bil on), in mi začel pripovedovati vice. Nič posebnega. Variacije na stare, že davno ponarodele vice. Če odštejem to, da je Split postavil v Slovenijo, je bil solidno razgledan. Huje bi bilo, če bi Slovenijo postavil v Split. Izgledal je kot Newyorčan, ki zjutraj bere časopise, zvečer pa pripoveduje vice. Za manjši honorar, se razume. Ali kot je sam rekel: "Za manjšo donacijo."

Times Square, nekoč kombinacija poceni neona, red-districta, undergrounda, X-dvoran in polnočnih kavbojev, zdaj citat Blade Runnerja (orjaške reklame za megakorporacije, bodoče Pan-Ame in Enrone, heh), ni tako zastražen in tako oborožen kot ameriške postojanke v Iraku, toda ne izgleda ravno kot demilitarizirana cona. Konjeniki, policaji, intervencijska vozila - množica je sicer ogromna, že kar nedoločno ogromna, tako rekoč brezdanja... toda urejena... niti malo incidentna... še manj izzivalna. Vsi so resda po svoje vznemirjeni, toda le toliko kot človek, ki je na sedativih. Times Square, kraj nemirne preteklosti, izgleda presenetljivo mirno, kar verjetno pride od orjaških reklam, ki zelo potegnejo na Disneyland, bolje rečeno, na marketinški tematski park. Reklame ljudi očitno umirijo, uredijo, disciplinirajo. To je verjetno edini kraj na svetu, kjer ljudje res verjamejo, da bodo z reklam dobili signal. Zgodbo, emocije, smisel. Nekaj preroškega je v teh fikcijah, ki butajo z reklamne plazme, s teh očitno hipnotičnih "portalov". Times Square diši po fikciji, zato ne preseneča, da mi je tudi vicar prodajal le fiktivne vice. Vsaj tako sem mislil, dokler mu nisem rekel, da naj mi pove še kak vic o Bushu. Ne morem reči, da je trznil, kakor tudi ne morem reči, da ni trznil. Naredil je že tri korake naprej, potem pa se obrnil, pristopil, se nagnil, rahlo dvignil palico in mi šepnil: "Kaj imata skupnega Bush in Sadam?" Irak. "Ne, Iran." Ha. "Razumete?" Šur. Ali pa Sirijo, kdo ve. "Exactly."

Kaj mi je hotel reči, je na dlani: vici o Bushu so nevarni - lahko se uresničijo! Nevarni? Vsekakor: če Bush sliši vic na svoj račun, ga lahko uresniči, saj veste, namerno, ja, nalašč - tip pač noče, da bi kdo bril norca iz njega. Ste rekli, da sem mevža? Da sem mamina maza? Da sem očkov sine? Evo, zbombardiral sem Irak! No, kdo je zdaj mevža?! Ste rekli, da je meni in Sadamu skupen Iran? Evo, zbombardiral bom še Iran! Iz mene se že ne boste norčevali! V vicih o Bushu - teh malih fikcijah - je nekaj preroškega. Vedno so na tem, da se uresničijo. Tudi Bushevi vici so nevarni - sami dobro veste, kaj se je izcimilo iz vica o iraškem orožju za množično uničevanje. Iz Busheve fikcije je planila vojna. Vici o Bushu in Bushevi vici so anticipacije tragedije, katastrofe.

Ko sem priletel v Ameriko, New York ni kazal kakih znakov, da je s kom v vojni. Izgledal je mirno. Pomirjeno. Niti malo alarmantno. Ni čudno - Busha ni bilo v Ameriki. Ko sem pripotoval, je odpotoval. Ja, na evropsko turnejo. In potem naprej, na Bližnji vzhod. Toda tik preden je odšel, je razglasil alarm. In to oranžnega! Hudo: high risk! Kar je absurdno: Amerika je ogrožena, Bush pa gre na evrošpancir. Jimmy Carter ni šel na Titov pogreb, ker je obljubil, da Amerike ne bo zapustil, dokler bo iranski ajatola držal ameriške talce - tudi John F. Kennedy v času kubanske raketne krize ni zapustil Amerike. Zakaj? Točno - ker je bila Amerika ogrožena! Bush jo je - ko je bila "ogrožena"! Saj je razglasil alarm, ne. Kar je dobra finta - če je šef zdoma, si najmanj želi, da bi kdo izkoristil njegovo odsotnost in začel zganjati kak disidentski cirkus. Hej, alarm - ljudje, ostanite doma! Izogibajte se javnih krajev! Nič, to je bila le še ena mala Busheva fikcija. Le še en mali Bushev vic. Če bi se vsi Bushevi vici uresničili, Amerike že davno ne bi bilo več. Na vseh štirih stranicah nekega črnega boksa je sicer stal grafit "Stop Bush", toda dokler se ta napis ne pojavi na plazmi Times Squarea, lahko Dubya mirno treplja Chiraca in pije Evian. Malce ga lahko skrbi le to, da so medtem na trg - kot odgovor na karte z obrazi most wanted Sadamovih sodelavcev - padle karte z obrazi most wanted "vojnih dobičkarjev", med katerimi je tudi on, "joker" in "mali diktator", George W. Bush. Te karte se odlično mešajo s kartami, na katerih so fotke "strahopetnih republikancev", ki so se v času vojne izognili služenju vojaškega roka, ali pa s kartami, na katerih so fotke bušijev, ki jih je treba "odstaviti", če hočemo svetu zagotoviti mir.

Teror = dekor

Žiga Kariž, mladi slovenski artist, je prišel na pravi naslov. V sredo, 28. maja, je namreč v New Yorku - v organizaciji ljubljanske Kapelice - predstavil projekt TERROR = DECOR, ki bo od 12. junija polnil tudi slovenski paviljon na beneškem Bienalu. In če pravim, da je prišel na pravi naslov, to ne pomeni le, da je projekt predstavil v New Yorku, ki ga je teror dobesedno redizajniral (v mnogih smislih tega izraza), ampak da ga je predstavil v zelo potentni, hudo vplivni in ugledni galeriji Max Protetch (511 West 22nd Street), ki je po 11-9-2001 postala sinonim za redizajn in revizijo točke Ground Zero, kraja, na katerem je nekoč stal Svetovni trgovinski center. Specifično, ta galerija je lani na ogled postavila predloge za dizajn Novega svetovnega trgovinskega centra (A New World Trade Center: Design Proposals). Kakih 60 arhitektov in artistov iz vsega sveta, med katerimi je bila tudi Marjetica Potrč, je razstavilo svoje skice, makete, animacije, fotke, renderinge, vibracije in multimedijske projekte, ki so New Yorku prilepili "new look" in s tem kakopak tudi redizajnirali sloviti manhattanski skyline. Nekateri dizajni so bili bolj futuristični, nekateri bolj retro, nekateri bolj memorialni, nekateri bolj "energijski", nekateri so bili posredovani le v pisni obliki, vsi pa so potem šli na kolektivno globalno turnejo in pristali v razkošni monografiji, ki je tako postala vrhunski dokument tega umetniškega odgovora na 11. september.

In če pomislite, da v galeriji Max Protetch trenutno razstavljajo Coffee & Tea Towers, skratka, ekskluzivno dizajnirane kavne & čajne garniture, ki vsaka na svoj način zelo vlečejo na Twin Towers (okej, videti so kot dizajnerski odgovor na 11. september), ni nobenega dvoma, da je ta galerija neke sorte epicenter artističnega razmišljanja o 11. septembru. In Žiga Kariž je s predstavitvijo projekta TEROR = DEKOR ta razmišljanja lepo dopolnil. Ker ga očitno najbolj obseda in navdihuje križišče umetnosti (slikarstva), terorizma, nadzorovalne tehnologije in filma, je svoje slike - recimo predelavo "terorističnega" posnetka iz filma Year of the Gun (Sharon Stone med Rdečimi brigadami) - opremil z malimi digitalnimi kamerami. In tu pride twist: te inštalacije bo razmestil po beneških stanovanjih, slika - to, kar vidijo in snemajo te digitalne kamere - pa se bo potem neposredno prenašala v slovenski paviljon, ki bo tako le neke sorte panoptični štab, kontrolni stolp, kjer se bo izvajal monitoring, bolje rečeno - v slovenskem paviljonu se bo videlo, kaj vidijo Kariževe slike. In seveda - kaj vidijo maskirani teroristi na Kariževi sliki.

V galeriji se je zbralo kakih 50 gledalcev, bolj ali manj artistov ali pa wannabe artistov, ki niso nergali niti odhajali, ko je Kariž kazal slajde, ki so dokazovali osnovno poanto - da popkultura, veliki ideolog in vizualni manipulator sodobne družbe, ne loči več med terorjem in dekorjem. In da teror vedno takoj predela v dekor. Drugače rečeno, popkultura - recimo h'woodski filmi - prizore ekstremnega, nevarnega, terorističnega, historičnega nasilja vedno privzame, udomači, civilizira, estetizira, "komodificira" in priredi za varno konzumiranje: material, ki je bil še malo prej problematičen in srhljiv, postane zdaj varen, konzumen, neproblematičen, zabaven, fotogeničen, chic. In če vprašate Kariža, to pomeni, da je bila tragedija, ki se je zgodila 11. septembra, "komodificirana", še preden se je zgodila... in da jo je popkultura - s svojimi udomačenimi eksplozijami in varnimi slikami terorja - anticipirala. Prerokovala. Realnost je le še predfilm za globalni entertainment. In narobe, entertainment je predfilm za realnost. Zato ne preseneča, da se je tragedija odvrtela na tako "filmski, fotogeničen način".

Drži, 11. septembra so vsi gledali - nihče ni umaknil pogleda, nihče ni pogledal stran, nihče ni rekel, ne, tega pa ne bom gledal. In drži, teror, ki se je odvrtel 11. septembra, je izgledal tako, kot bi bil ukrojen in ustvarjen za naše oko: 11. septembra se je mnogim zazdelo, da gledajo film, pravi Kariž. Še huje, mnogim se je tedaj zazdelo, da imajo teroristi živ smisel za spektakel, estetiko, dekor. V resnici pa je bila 11. septembra stvar še hujša - in še bolj v rimi s tem, kar hoče poantirati Kariž. Pazite: vsi pravijo, da srhljivih, apokaliptičnih slik Svetovnega trgovinskega centra ne bodo nikoli pozabili. Vsekakor, te slike so postale del kolektivnega spomina, toda ob tem se morate nujno vprašati - katere slike Svetovnega trgovinskega centra sploh ljudje nosijo v spominu? Najprej pomislite, da gre za tiste prve, neposredne, historične slike, toda če malce bolje pomislite, hitro ugotovite, da gre za predelane, prirejene, udomačene slike. Spomnite se le, kaj so takoj po napadu na Svetovni trgovinski center - še isti dan, 11. septembra! - naredile TV postaje: vsaka je iz teh prvih, izvirnih, "surovih" slik naredila svoj filmček. Ves tisti apokaliptični material - pikiranje letal, eksplozijo, rušenje stolpov itd. - so premontirale, rearanžirale, stilizirale, dodale slow-motion, različne snemalne kote in celo glasbo. Ven so prišli videospoti. In tej fetišizaciji tragedije in terorja ni bilo ne konca ne kraja. TV postaje so tragedijo estetizirale, udomačile, komodificirale. Teror so dekorirale. Slike terorja so priredile in ukrojile za naše oko, za naš spomin, za naš mentalni software - in to takoj, instant.

Veliki brat nas ne gleda

In prav v tem je Kariževa poanta: živimo v svetu, v katerem se teror avtomatično predeluje v dekor. Po krajši diskusiji, v kateri so sodelovali Kariž, Igor Zabel, kustos Moderne galerije, ameriški kritik Timothy Druckrey, ameriška artistka Jill Magid, kustosinja Katherine Carl in zgoraj podpisani ("critic and media theorist", heh), se je vključila tudi publika. V glavnem se je strinjala, le neka gospa je bila vidno vznemirjena ob "šokantnem" spoznanju, da modna industrija že lep čas eksploatira in trži "terror look", medtem ko je neki gospod rekel, da je s Kariževimi inštalacijami sicer vse lepo in prav, da pa jim manjka politični kontekst. Nič, zdi se, da je zgrešil Kariževo poanto: prav s tem, ko popkultura teror civilizira in komodificira, mu jemlje historični kontekst in politično globino - od terorja ohranja le površino, le fotogeničnost, le spektakel.

No, Kariževo križišče terorja, dekorja in nadzorovalnih kamer je lepo dopolnila Jill Magid, artistka, ki se v glavnem ukvarja in preživlja z okraševanjem nadzorovalnih kamer, teh portalov novega svetovnega reda. Med drugim je namreč povedala, da je hotela - v imenu umetniškega projekta - dekorirati nadzorovalne kamere, ki jih upravlja amsterdamska policija, toda ob tem na svoje veliko presenečenje ugotovila, da ima policija sicer kopico nadzorovalnih kamer, da pa nima kadrov, ki bi lahko gledali na monitorje. Policija nima dovolj, da bi gledali to, kar vidijo te nadzorovalne kamere. Z eno besedo: na drugi strani ni nikogar. Tam, kjer bi moral ždeti Veliki brat, zeva praznina. Kaj šele v Ameriki, kjer je nadzorovalnih kamer največ. Te kamere so torej le specialni efekt malih represivnih ukrepov, le estetizacija varnosti, le dekor. Teror je dekor - in tudi nadzorovanje terorja je le dekor. Na drugi strani ni pač nikogar. In prav v tem je lepota nadzorovanja: na drugi strani ni sicer nikogar, toda ljudje se obnašajo tako, kot da jih z druge strani ves čas nekdo gleda - kot da so pod nadzorom.

Okej, vse te nadzorovalne kamere, ki so redefinirale mejo med javnim in zasebnim, zategnile demokracijo in "spektakelsko družbo" prignale do pojma (vsi smo pred kamerami, toda nihče nas ne gleda), tu in tam resda ujamejo kakega tatiča, nikoli pa ne ujamejo terorista. Tam niso zato, da bi nadzorovale, ampak zato, da bi ujele teroristični napad - spektakel. Ko sem ravno odhajal iz Amerike, so na ves glas oznanili, da so po mnogih letih in mnogih bombnih atentatih končno prijeli nevarnega, pogubnega, malopridnega terorista - Američana. Erica Rudolpha. Nekdanjega vojaka. V zrak je metal pro-choice klinike in klube, v katerih so se zbirali geji in lezbijke. Mislil je, da je Kull the Conqueror. Bush ga bo tako mahnil, da ga bo sezulo. Ja, kot gre tista reklama - "vsi mi smo po malem muslimani". Lahko bi jo izvozili na Times Square.