besedila / Ulična politika

Nekaj dni pred poletom prvega bombnika nad Bagdad sta pripadnika ameriške vojske na domu obiskala mater Michaela Frantija, pevca legendarne, politično angažirane hip hop skupine Spearhead. Vojaka sta prišla s Frantijevo fotografijo, na kateri je nosil "protiameriško" majico s pozivom k rušenju Busheve vladavine, mater pa sta spraševala o namenu njegovih zadnjih dveh poletov na Japonsko. Vojaka sta imela s seboj še seznam Frantijevih sodelavcev in fotografijo njegovega nastopa na protivojnih protestih. Busheve obveščevalne službe torej v družbo Sadama in Osame uvrščajo tudi ulične pisce do sistema neprijazne uglasbljene poezije.

Pod Alpami je od daleč videti, da je so stvari obrnjene na glavo. Nekaj domačih reperjev z duom Murat in Jose na čelu je v svoji kvazikritičnosti za ceno ene slovenske plače vstavilo hrbtenice v ovitek propagandnega materiala bankirke Vike Potočnik. Generalizacija hlapčevske poteze predstavnikov izrazito nehlapčevskega glasbenega žanra pa na podalpskem primeru na vso srečo odpade.

Že ob davnih državnozborskih volitvah je bil domači hip hop sposoben nadstrankarske kritike. "Gremo se jt kviz in postavim vm uganko. / U ker držav nima premier psa pes ma premiera? / K bo enkrat pršlo do burje, bo vzela psa in še premiera," je že daljnega leta 1996 v komadu Dan in noč repal Pižama in bil takrat zaradi kritike domače kvazilevice označen za "ta črnega". Pižama je kasneje komadu dodal nekaj rim in si vzel čas, "da utišam vse, k se utikate vame, mi podtikate strankarsko pripadnost ... / Kar sledi, je vstaja vseh, ki me podpirajo, / trenutnim razmeram se upirajo. / Hodjo na volitve in kokr izbirajo. / K je tok za izbrt, utopično čakam na preobrt, / da mogoče enkrat bomo dobil kakšno stranko k bo skrbela tud za druge, ne sam za svojo danko." Takšne Pižama še do danes ni našel, v Kranju je bil med tistimi, ki so se zaradi pomanjkanja opcij sami angažirali na volitvah v mestni in občinski svet, še vedno pa zavrača sodelovanje pri promociji institucionalnih politik, zavrnil je sodelovanje pri Vikinem predvolilnem napadu na kulturno produkcijo. "Mladi forum me je vabil, sam sem rekel, če lahko pridem s Kocbekom na majici in Balantiča recitiram, ... pač meni osebno to ni."

Poleg Pižame domači hip hop premore še kar nekaj reperjev, katerih dela lahko štejemo za politična. Kosta & Markof sta lani izdala EP-plošček Rillah, ki v kombinaciji s Kostinimi ozaveščenimi rimami pomeni politično akcijo predvsem v glasbeno-založniškem smislu, "zadeve sva peljala tja, kjer se je vse začelo - na ulico, med ljudi. Tako sva razširjala besedo EP-ja s prodajo 'iz torbe', na partijih, koncertih ...Z EP-jem nisva hotela zaslužiti, temveč le pokriti stroške snemanja in biti dostopna vsem - brez izjeme. S tem sva želela opozoriti na to, da je stik z ljudmi najpomembnejši, hkrati pa sva dokazala, da denar ni vse." Podobno kot Kosta & Markof je neodvisno od zakonov trga rime širil Valterap, ki se je kot glasbenik, predvsem v sodelovanju s Pierom in Samo Borisom, večkrat eksplicitno politično opredelil. Trojka je nastopila na lanskem No Border Campu, taboru nasprotnikov politike izključevanja v Središču na Goričkem, ki si ga bo javnost zapomnila predvsem po simbolnem vdoru 50 aktivistov v Center za odstranjevanje tujcev v Vidoncih. Ista trojka je animirala protest ob dnevih Ne Nato. "Bilo je čist hudo, pršlo je dva tisoč ljudi, kar je bilo takrat ful pozitivno, na kamionu se je vse treslo, aparature so bile na kamionu, agregat je ropotal, videl sem maso ljudi in

prav hudo je bilo takrat repat," se antinatovskega protesta spominja Samo Boris, ki še posebej izstopa po politični angažiranosti. Kot reakcijo na vladno pronatovsko propagando je posnel komad Vstop Vstop. "Pred referendumom o Natu ni bilo tolk očitnega posiljevanja s strani vlade, posiljujejo itak skoz, vendar so ponavadi bolj prefinjeni, takrat pa so bili prav grobi, teptali so nas, vse je bilo tolk očitno, da je neki moralo ven ratat." In ratala je simpatična rimana kritika slovenskega prilizovanja Natu: "Sej kaj smo prčakoval od kupa klovnov, moram rečt ponovno / povezat Nato in razum je protislovno. / Argumentov proti polno / samo treba je začet razmišljat s srcem, ne poslovno! ... Samo povem ti, če gledamo iz duhovne plati / smo mi proti Natu kot velikani proti škratu. / Če sešteješ silo in pohlep, spet Nato vsota / ubijanje za nafto pač ni moja vrednota. / Treba je ukrepat, če ne zdaj, kdaj pol, če ne tle, kje pa / sej Praga novembra baje sploh ni tolk lepa."

Ob totalni državni propagandi in solidarnem pronatovskem nastopu celotne slovenske politično-kulturno-gospodarske elite (z redkimi izjemami) se je navidezno medijsko ravnovesje ustvarjalo z odpiranjem medijskega prostora jezni ulici. Mediji so namenili precej pozornosti ne le "uličnim" aktivistom, ampak tudi dvema angažiranima crossover bendoma, ki sta po naključju izdala prvenca ravno ob eksploziji vladnega natovskega bombardiranja. D-fact je z Bushevo dekadenco hitro dobil etiketo uglasbljene politike, ki pa jo kitarist Milko relativizira: "Po mojem je političnost v glasbi prisotna vsepovsod. Recimo tudi v ne tako očitno političnih besedilih, ki pa se jih da interpretirati kot taka. Geslo personal is political je znano tistim, ki jim je blizu feminizem. Političnost in ideološkost je mogoče najti v vsaki glasbi, če ju tam iščeš. Lahko ju najdeš v glasbi, ki se kritično ozira na obstoječi red, in v taki glasbi, ki se ne ozira na obstoječi red."

Nervoza

Med eksplicitno kritiko neoliberalnega kapitalizma sodi tudi Urbana nervoza, prvenec ljubljanskega benda Cancel. S kitarami naostren hip hop obdela "globalizacijo, kapitalizem, korupcijo, nedemokracijo, skratka stvari, ki pestijo 'navadnega človeka' in ga 'drkajo od pamtiveka'". Cancel med političnimi opcijami zagovarja Marxovo teorijo socializma, "ki pa se v praksi na žalost nikoli ni izšla. Definitivno pa je bil prejšnji sistem v marsikaterih oblikah bližje prvotni ideji, kot je današnja kvazidemokracija, ki dejansko predstavlja masko kapitalizma in je pogojena z denarjem in ne s pravicami posameznika. Večina politikov je ustvarjala svoje kariere že v prejšnjem sistemu in se mu tako na neki način prilagajala. Danes so to še vedno iste osebe, le da so se prilagodile kvazidemokratični strukturi in ponudile iste opcije, malce prirejene, na podlagi zanikanja prejšnjega sistema."

Drugi prej omenjeni hiphoperji podobnih socialističnih idej nimajo. Samo Borisu ni nobena od opcij, ki jih ponuja kuhinja slovenskega državnega zbora, blizu, "nekatere so le bolj daleč od drugih. Tale parlamentarna demokracija očitno ne bo več dolgo laufala, ali pa če bo, ne bi smela. Vendar mi ti mladi, ki zagovarjajo revolucijo, niso kul. Kaj revolucija, evolucija je tisto, k čemur moramo težiti! To, da je prišlo do parlamentarne demokracije, je normalno, kul, o. k., gremo zdaj naprej." Valterap pa ne problematizira sistema, "problem je v ljudeh, ki delajo opcije. Problem je v posamezniku, ki se vključi v igro, v kateri pošten igralec ne more preživeti", med političnimi opcijami, ki so na voljo, pa ima raje "klošarje in molotovce kot vse druge stranke".

Ob kritiki slovenske strankarske scene debato seveda odnese k eldeesovsko angažiranim reperjem, ki jih kolegi iz ceha nočejo preveč kritizirati. Glasbo in produkcijo Murata in Josa vsi uvršajo med najboljše doslej, vseeno pa se Valterap ob Muratovi in Josovi kritiki politične, verske in rasne nestrpnosti sprašuje, ali ni vladavina LDS tista, ki ji v dveh mandatih ni uspelo zgraditi džamije, "s podpiranjem te stranke gresta proti svojim besedam". Ob njuni sponzorski akciji Strpnost je mega, ki jo plačuje SKB banka, pa se Samo Boris sprašuje: "Strpnost do koga je mega? Pri Muratu in Josu me najbolj moti, če izključimo tisto, kar sta naredila za LDS, ta hip pop, ki ga furata, ali pop hop - ne vem, kako bi temu reku." A v isti sapi dodaja, da golo kritiziranje le zavira razvoj. Strankarski kolaboraciji nasprotuje tudi skupina Cancel, ki v predvolilnih kampanjah vidi "le tekmovanje obljub oziroma laži, ki so le pesek v oči volivcem. Programi strank so teoretično pozitivni, problemi nastanejo pri izvajanju teh programov - če se sploh izvajajo."

Učinek politično angažirane glasbe je izredno majhen. Milko iz skupine d-fact opozarja, da "bendi, ki uporabljajo glasbo, da bi razširjali svoje sporočilo, naletijo na veliko kontroverzo. Zaradi naloge, ki so si jo zastavili (širjenje sporočila), je dostop do čim večjega števila ljudi zaželen. Za zdaj razen interneta ni nobene druge poti, kot da se pripopaš na kanale glasbene industrije, s tem pa v očeh mnogih izgubiš kredibilnost."

Pižama bi bil z učinkovitostjo svoje poezije zadovoljen že, če bi premaknil razmišljanje vsaj dveh ljudi, vendar s svojo liriko ne želi biti vsiljiv: "Folku ne smeš tumbat, to morate delat, tisto morate delat. Važno je, da jim pokažeš, da obstaja pot. To, da siliš ljudi, da doma vzamejo table, gor nekaj nakracajo in gredo jutr na proteste stat, to ni nikakršen odnos."

Glasbo kot orožje revolucije odklanja tudi Valterap, saj v glasbi vidi mehanizem obveščanja, spodbujanja in predstavljanja novih opcij, nikakor pa ne način političnega delovanja: "Če hočeš kaj nardit, morš it delat. Druzga kot kazat drugačnost in napake samo z glasbo ne moreš." Dejansko stanje in funkcijo razmišljajočih in kritičnih kovalcev rim z ulice pa strne Samo Boris, ki angažiranim glasbenikom v procesu evolucije družbenopolitičnih odnosov pripiše vlogo animatorjev sprememb: "Mi ne moremo spremenit stvari, mi lahko samo pomagamo ustvarit vzdušje, v katerem bodo lahko ljudje bolj svobodno in aktivno delovali. S to musko moramo narest vzdušje, v katerem se bo civilna družba gibala bolj svobodno in postala močnejša. V muski iskat neko orožje - to lahko pozabimo. Mi smo le delček mozaika."