moda / Genij brez zvezd

Če vas v Londonu vsaj malo zanimajo trendi in če vas ni ugrabil turistični vodič, bo zadnje, na kar pomislite, Victoria & Albert Museum. V tem muzeju imajo verjetno eno najobsežnejših preglednih zbirk mode. Hvalijo se s tem, da njihova zbirka predstavlja stoletja mode, od dvorske baročnosti do sodobnega minimalizma. Toda čeprav se hvalijo s starim, vedo, da potrebujejo novo. Visoka moda lahko ponudi instant oglaševanje. Za muzej torej ni nič novega, če razstavlja modo ali modno fotografijo. V svetu, ki deluje v blagovnih znamkah, so omenjene modne pač močnejše od muzejske, zato muzej svojo promocijo obesi na znamko in ne nasprotno. Niti ni nenavadno, če modno revijo pripravijo v muzeju, skoraj je ni več lokacije, ki bi bila tako sveta, da na njej ne bi bilo mogoče pripraviti revije ali razstave - če je kreator tako znan, da ima muzej od tega dobiček, ga tja vabijo, če ni, mora prošnje pošiljati sam. Najverjetneje naletijo na pregovorno gluha ušesa. Tudi muzeji danes hočejo sijaj, takšen za v družabno kroniko. Obiskovalcev bo tako več, sredstev tudi. Le da danes noben vsaj malo medijsko odmeven sijaj vsaj v ozadju ni več instant, ampak podrobno načrtovano delo namazane piarovske mašinerije, ki ga lahko spravi skozi pore pod kožo tistih, ki se radi pustijo osvetliti. Posebej v Londonu, pa naj navzven deluje še tako brezbrižno rokersko, kot vedno je.

Victoria in Albert, pa tudi drugi svetovni muzeji skušajo z modo posodobiti svojo ponudbo, privabiti novo ciljno občinstvo - že lani z razstavo Moški v krilih. To je poleg korzeta kožne barve drugi Gaultierjev zaščitni izdelek, poleg njega pa so bili predstavljeni še Paul Smith, Kenzo, Dries van Noten in drugi, torej blagovne znamke, ki jih sicer vidimo na Bond Streetu ali v ulicah blizu Covent Gardna.

Pripravili so tudi Versacejevo razstavo, dolgoročen pa je projekt vsakomesečnih modnih revij Fashion in Motion. Prejšnji teden so v obliki revialne retrospektive predstavili francoskega modnega čarovnika Jean-Paula Gaultierja.

Piar, piar

Za Gaultierja se je najpogosteje govorilo, da iz pariškega stanovanja prileti v London po navdih in se z njim vrne naravnost v atelje in na modno brv. Kar so mu Londončani očitali, so drugi hvalili in njegov prst na utripu ulice označevali za genialen. Danes v modnih biblijah slovi kot tisti, ki je spodnje perilo povzdignil v vrhnje oblačilo, čeprav so to pred njim v Londonu v bolj obskurnih krogih naredile že pankerice in ne nazadnje Vivienne Westwood.

Gaultier je bil v svojem najobdobju tako prehvaljen, da se je lahko hvalil s tem, da gradi na propadu. Letel je tako visoko, da se je leto 1984 v pop zgodovino zapisalo v znamenju Orwellovih citatov in Gaultierjevih s stožčastimi izboklinami opremljenih korzetov, ki so zamenjali njegov podpis in ki jih je Madonna posvojila za turnejo Blonde Ambition, ko je bila na oznako Material Girl še ponosna in še preden so v njen besednjak vstopili karma, čakra, nirvana in om. Kdor z Madonnino pomočjo ne postane slaven, mora biti zares na vrhu lestvice nesposobnih, Gaultier pa je njeno zaupanje znal izkoristiti do maksimuma.

Kakšno desetletje mu je razmeroma dobro uspevalo. Danes pa je usodno zaostal za svojo najbolj znano stranko. Madonna je medtem zamenjala nepregledno število imidžev in provokacijo nadomestila z duhovnostjo. Leta 1997 se je mama Madonna že pojavljala v kreacijah Johna Galliana in si dopisovala z Vatikanom s prošnjami za krst svoje hčerke, Jean-Paul pa je znameniti korzet kožne barve pod imenom Like a Virgin recikliral v moški kolekciji in namesto zanjo kreiral za nastop Dane International na Evrosongu. Vse to danes kaže na retrospektivni razstavi v muzeju. Njegov nekoč veličasten butik na Carnaby Streetu se je skrčil na nekaj bolj zakotnih predstavitev po Londonu. Kljub vsemu je avtor letos najbolj fotografirane obleke na podelitvi oskarjev - Nicole Kidman je v duhu podelitve nosila njegovo dolgo ozko črno kreacijo na tri naramnice. Nicole Kidman se po piarovski odmevnosti letos lahko meri z Madonno, in ena ali druga bi iz sicer odlične retro revije naredila mega medijski dogodek. To pa revija, ne glede na to, da jo je napovednik družabno-kulturnega življenja v Londonu Time Out uvrstil na Top 5 tedna, res ni bila.

Plebejci in zvezde

Čeprav ima danes piarovsko podporo že vsak, razen pouličnih prodajalcev, so v V & A-ju na to več kot očitno pozabili. Prva napaka je bila že napoved dogodka, saj so v njej ponudili omejeno število brezplačnih vstopnic. Sicer ne veliko, ampak za visoko modo je oznaka zastonj lahko pogubna. Modne revije velikih mora ovijati avra nedostopnega, sicer dobijo priokus veleblagovnice. V mestu, kjer se že veleblagovnice promovirajo tako, da v vitrinah v mavec vlivajo telesa top manekenk (Elle MacPherson pred dvema tednoma v Selfridgesu), samo ime Jean-Paula Gaultierja pač ni dovolj.

A kljub temu je pred začetkom revije skupina deklic v značilnih mornarsko črtastih majicah in hlačah - zaradi katerih so zaloge nekdanje jugomornarice šle za med - dosledno vzvišena odganjala vsiljivce, češ, to je high dogodek. Elizabeth Hurley, slavna po svoji slavi in tudi po tem, da tiste, ki to niso, označuje s civilisti, na modni reviji prav gotovo ne bo sedela med njimi. Tik pred začetkom so morale radikalno popustiti - pripadnikov jet seta ni bilo, na njihove stole so sedli civilisti. Nalepke v prvi vrsti, ki so pet minut pred napovedanim začetkom revije še označevale stole, kjer naj bi se nagledali eterične Nicole in lasnih vsadkov Eltona Johna, so prekrili hrbti plebejcev. Na mestih, kjer naj bi Gaultierjev poulični slog in pearcing manekenov komentirala šejk Asma el Sabah in princesa Fahda bin Abdulah, sta se znašla predstavnika italijanske revije Vogue, Hurleyjevka pa je postala nam neznani Hurley.

Muzejski organizaciji očitno ni bilo jasno, da ni dovolj poslati vabila. Madonna za to, da se pojavi, pogosto zahteva plačilo, Nicole, ki svoj piar zadnje čase gradi v slogu Grete Garbo - najraje sem sama, v gozdovih Romunije -, pa mora verjetno vseeno imeti vsaj rdečo preprogo za gole nožice, kot jih je pokazala v Cannesu.

Na svojem mestu je sedel le Michael Nyman, avtor glasbe za Greenawayev film Kuhar, tat, njegova žena in njen ljubimec, za katerega je JPG naredil kostume in s katerim pripravljata nov projekt - kar je zahtevalo izmenjavo e-naslovov v zakulisju. (Gaultier je svoj naslov izvedel šele od tretje asistentke.) Zakulisje je od vsega še najbolj spominjalo na glamur revij, kot jih civilisti poznamo iz medijev - šampanjci v ledu in plastičnih koših, pred revijo precej ohlapno utrujeni Gaultier in ustrežljiva enturaža. Ne glede na to, da je njegov videz pred revijo zbujal dvom, da bo zmogel eleganten priklon, je zaključek odigral s profesionalnostjo, vredno spretnega upravljavca medijev in javnosti - v nasprotju z muzejem, ki ga je gostil. Nasmešek, avtogram, navdušen sem, da vam je bilo všeč, hvala, da ste prišli. Le provokacije, ki mu je prislužila vzdevek "enfant terrible", ni bilo. Nadstatusa, ki bi vsakemu njegovemu gibu pripisal globlji, subverziven pomen, ni več. Če ne bi bilo njegovih filmskih kostumov, bi njegova moda nemara res sodila le še v muzej, kot klasika osemdesetih let. Toda Gaultierjeve revije niso povozili novi vizualni trendi - večina prikazanih modelov še vedno več kot presega večino letošnjih kreacij -, povozila ga je nova komunikacija. Gaultier je ostal samostojni genij brez prave mašinerije. Pred mesecem je sprejel delo glavnega oblikovalca modne hiše Hermes, to pomeni, da bo prvič po petindvajsetih letih kreiral za drugo znamko, ne za svojo, kar je v navadi za kreatorje, ki si ime šele delajo, in ne za tiste, ki so si ga že naredili. To še enkrat pomeni - ne delajte retrospektive, če se ne nameravate posloviti, sicer vas bodo poslovili drugi.