festival / Afriški film prepoznaš po čustvih

Kako ste se sploh znašli na tem koncu sveta?

V Slovenijo sem prišel pred tremi leti, ko sem se ukvarjal s svojim prvim filmskim projektom, ki sem ga začel v Afriki. Film je bil zasnovan iz dveh delov. Prvi se je snemal v Afriki, drugega sem hotel posneti v Evropi. Ker sem imel prijatelja na Češkem, sem najprej hotel snemati tam. V Slovenijo sem prišel le na počitnice. Ko pa sem videl, kako je tukaj, kakšni so ljudje, in da skoraj vsi govorijo angleško, sem se odločil nadaljevati projekt kar tu.

V Sloveniji vam je bilo torej zelo všeč?

Ne razumite me napak, tudi tukaj srečaš veliko omejencev. Vseeno sem začel pripravljati naslednji film. Pisati sem začel scenarij za Fantasy. Z njim sem hotel pokazati Afričanom, da v Evropi ni vsem postlano z rožicami, kakor velja stereotipno prepričanje tam, od koder prihajam. Večina Afričanov fantazira, kakšno bi bilo življenje, če bi živeli v Evropi. Ko pa si enkrat tukaj, ni vse tako, kot si si predstavljal. Hkrati sem želel s filmom tukajšnjim oblastem pokazati, da imajo več koristi od Afričanov, ko so enkrat tukaj, če jih integrirajo v družbo, drugače iz njih napravijo problem. Ko sem tu spoznal nekega Jamajčana, sem se odločil, da film ne bo govoril le o Afričanih, ampak na splošno o temnopoltih.

V čem je razlika?

V drugačni vzgoji in načinu odraščanja. Razlike se pokažejo na primer že pri prehranjevanju. Mi smo navajeni jesti z rokami, njemu pa se to zdi nekaj nenavadnega ... Gre za različno kulturo, vseeno pa smo si podobni.

Univerzo ste obiskoval v Nigeriji, ne pri nas?

Študiral sem gledališko umetnost, tri leta sem delal tudi na televiziji, kjer sem imel priložnost spoznati snemanje filmov od blizu, in to mi je postalo všeč. Prav zdaj pripravljam vse potrebno za nov projekt.

Vam je uspelo od slovenskih filmskih ustanov izpuliti kaj denarja za svoj film?

Filmski sklad mi ni dal denarja za film, za festival pa so nam dali nekaj malega sponzorskega denarja. Za film sem napraskal neko malenkost, to se pozna tudi pri produkciji. V bistvu gre za "no budget" film.

Je zgodba zadnjega filma Fantasy avtobiografska?

Ne ravno avtobiografska, je pa zasnovana na zgodbah ljudi iz Afrike. Gre za realistično zgodbo ekonomskega emigranta. Ekonomski emigrant ravno tako lahko umre, če ostane v svoji državi, kot politični. Film opisuje, kaj vse mora storiti, da preživi v Evropi. Še posebej sem se osredotočil na svojo državo, Nigerijo. Kamorkoli namreč pridem s svojim zelenim potnim listom, sem izpostavljen temeljitemu zasliševanju in pregledovanju. Že ko grem iz Ljubljane v Avstrijo, me slačijo ...

Kako ste potem sploh dobili dovoljenje za bivanje pri nas?

Nekako sem se tu zaljubil in prek punce nekako pridem do dovoljenja. To pa je tudi skorajda edini način, da ostaneš v Sloveniji.

Za Afričane je torej evropski režim preveč rasističen?

Film govori o tem, da je iskanje službe tu, kot da bi iskal iglo v senu. Če si bel, še nekako gre, če si rjav, lahko postopaš naokoli, če pa si črn, je bolje, da se držiš kje zadaj. Za nas črne ljudi, je pisarna na Parmovi v nebesih, ne na zemlji, tako je nedosegljiva. Vseeno se počasi dogajajo pozitivne spremembe. Ljudje morajo le spoznati, da tudi temnopolti lahko koristimo družbi. Na festivalu v Londonu so me napovedali kot prvega temnopoltega režiserja z območja nekdanje Jugoslavije, natančneje iz Slovenije. To je recimo vašo državo pokazalo v napredni luči. Tu pa vseeno nisem dobil podpore zanj. Vsak Afričan tukaj lahko kaj pripomore, če dobi možnost, da je del družbe. Zato tudi pripravljam ta festival.

Kako to, da ste se odločili, da festival prestavite sem?

Lani sem videl, da je bil program zelo zanimiv, in sem organizatorje prosil, ali bi lahko to izpeljali v Ljubljani, ker potrebujemo nekaj podobnega. Z denarjem so mi pomagali predvsem v pisarni Združenih narodov, na tukajšnjem ministrstvu pa so mi dali nekaj malega le zato, da bi jih že enkrat nehal gnjaviti. Tak odnos seveda ne predstavlja mnenja vseh Slovencev. Ko hodiš tukaj po cesti, se načeloma ne počutiš ogroženega, ljudje so veseli, vidi se, da je večina šolanih. Drugačen odnos začutiš že v Avstriji ali Italiji. V Sloveniji je težava le, če želiš kaj narediti.

Kaj je namen festivala?

Premostiti kulturne in jezikovne razlike. Ljudje vedno z nezaupljivostjo gledajo tistega, ki je drugačen od njih. Če me ne poznajo, si lahko o meni mislijo marsikaj. S toliko filmi pa približamo občinstvu drugo kulturo, ki se mu potem zdi manj nevarna, saj jo laže razume. Zato bo veliko afriških filmov. Precej ljudi v Sloveniji namreč še vedno misli, da v Afriki ljudje živijo na drevesih. Predstava, ki jo imajo Slovenci o Afriki, je: oboleli za aidsom, lačni ... Le strašne podobe. Afrika pa je še veliko več. Tudi mi smo ljudje.

Obstaja kakšna skupna značilnost, po kateri bi prepoznali afriški film?

Afriški film prepoznaš po čustvih. Vsi afriški filmi so čustveni in nič nenavadnega ni, če človeka spravijo tudi v jok. Skupna značilnost je, da pripovedujemo zgodbe o čustvih. Večina zahodnih filmov je prehitra za dojemanje čustev, v njih je preveč specialnih efektov. Poglavitna razlika je v tem, da v afriški kulturi družino sestavlja veliko ljudi, Evropejci pa so bolj zaprti, držijo se bolj zase. Mi imamo sistem velikih družin, zato skrbimo drug za drugega.

Potemtakem gledate pozitivno na gibanje, ki se zavzema za pravičnejšo globalizacijo?

Po duši sem socialni demokrat. Rad imam socializem. Na festival bom povabil 'Tita', da nam bo spregovoril. Rad imam Tita. Rad ga imam zaradi več vzrokov. V njegovem obdobju je veliko Afričanov imelo priložnost študirati v Jugoslaviji. Zdaj pa bi v Sloveniji temnopolte študente lahko prešteli na prste ene roke. Tito je dal temnopoltim priložnost, zato ga imamo radi. Izvajal je dobre programe, namenjene nerazvitim. Tudi veliko hrane je prišlo od tu. Nerazumljivo je namreč, da je na svetu preveč hrane in se je veliko zmeče stran, v nerazvitih državah pa je toliko lačnih ...