lokalna kultura / Rjuhe namesto filmskega platna

Lokalni filmi, ki so povečini z minimalnimi sredstvi, še najpogosteje iz lastnih žepov, realizirane domislice lokalnih zanesenjakov, so v zadnjih letih pravi hit. Če odmislimo film Jebiga, ki je nastal z malce večjo mošnjo in je bil nekakšen hommage življenju in delu ljubljanskih frajerjev, ki so se zbirali v Žmavcu in okrog njega, so lokalni filmi najbolj priljubljeni na Dolenjskem in pod pohorskimi vzpetinami. Gručica filmarjev, zbranih okrog Francija Keka, je pred leti osrečevala Dolenjce s kratkimi filmi o Mami Manki in z vseglobalno dolenjsko megauspešnico Na svoji Vesni, ki si jo je v enem samem večeru - predstavo so morali zaradi preštevilnih gledalcev ponoviti - ogledalo 3000 Dolenjcev, kasneje pa je bila na sporedu še v Koloseju, kjer je bila dvorana kar tri tedne razprodana. Končna številka je presegla celo magično mejo 20.000 gledalcev. Štajercem se je pred letom mešalo ob gledanju filma o svojem narodnem junaku Duletu Vaupotiču, za prijatelje in znance Kleščarju, in ob Zadnji večerji piranskega oštirja Matjaža Javšnika. Svoj hit in lokalnega junaka so dobili tudi Korošci, ki so uživali v domači šprahi in dogodivščinah glavnega lika v filmu Fristajlr, ki išče izgubljenega psička Runa, za katerega nazadnje ugotovi, da ga je na malce daljši sprehod peljal oče. Zdaj imajo lokalni film tudi na Obali.