lokalna kultura / Rjuhe namesto filmskega platna

Lokalni filmi, ki so povečini z minimalnimi sredstvi, še najpogosteje iz lastnih žepov, realizirane domislice lokalnih zanesenjakov, so v zadnjih letih pravi hit. Če odmislimo film Jebiga, ki je nastal z malce večjo mošnjo in je bil nekakšen hommage življenju in delu ljubljanskih frajerjev, ki so se zbirali v Žmavcu in okrog njega, so lokalni filmi najbolj priljubljeni na Dolenjskem in pod pohorskimi vzpetinami. Gručica filmarjev, zbranih okrog Francija Keka, je pred leti osrečevala Dolenjce s kratkimi filmi o Mami Manki in z vseglobalno dolenjsko megauspešnico Na svoji Vesni, ki si jo je v enem samem večeru - predstavo so morali zaradi preštevilnih gledalcev ponoviti - ogledalo 3000 Dolenjcev, kasneje pa je bila na sporedu še v Koloseju, kjer je bila dvorana kar tri tedne razprodana. Končna številka je presegla celo magično mejo 20.000 gledalcev. Štajercem se je pred letom mešalo ob gledanju filma o svojem narodnem junaku Duletu Vaupotiču, za prijatelje in znance Kleščarju, in ob Zadnji večerji piranskega oštirja Matjaža Javšnika. Svoj hit in lokalnega junaka so dobili tudi Korošci, ki so uživali v domači šprahi in dogodivščinah glavnega lika v filmu Fristajlr, ki išče izgubljenega psička Runa, za katerega nazadnje ugotovi, da ga je na malce daljši sprehod peljal oče. Zdaj imajo lokalni film tudi na Obali.

Ah, ta dolgčas

Slovenska obala premore kar nekaj turističnih zanimivosti. Poleg tistih znanih morskih motivov s prelepimi panoramami, z idiličnimi starimi cerkvicami in živžavom na plažah, na katerih se poleg napol zoglenelih teles različnih boksarskih kategorij bohotijo razobešene modre zastave, ki se v slogu dobrega blaga hvalisajo v katalogih in prospektih turističnih agencij ter v brošurah turističnih društev, namenjene pa so zgolj turistom, obstajajo še neke vrste lokalne skrivnosti. Tako kot v vsakem mestecu imajo tam živeči prebivalci ponavadi na zalogi kakšno drobno skrivnost, nekakšno lokalno znamenitost, ki jo bolj ali manj ohranjajo zase. V Kopru so na primer ponosni, da lahko s terase največjega nakupovalnega središča pogledaš naravnost na dvorišče novozgrajenega zapora. Tudi Portorožani ohranjajo zase skrivnost, kako jim je uspelo, poleg tega, da so zasloveli z ruševinami nekoč elitnega hotela Palace, z akcijo zapiranja lokalov ob enajstih zvečer, in to sredi turistične sezone. Obstaja pa še ena skrivnost, tista najbolj globalna, tista, ki še najbolj razjeda vse tam živeče. Največja obalna skrivnost, o kateri se sploh ne šepeta več, je, da se po tem, ko se turisti in kramarji z vseh vetrov konec poletja spokajo v svoje hribe in doline ter za sabo pustijo le kupe smeti, v duše naseli živi dolgčas. Poosebljeni dolgčas, ki ti ga burja še dodatno vtira v telo. In ko zapiha še jugo? Takrat je res hudo.

Perica Jerkovič je za novo leto ves zdolgočasen doma gledal v strop in se spomnil, da bi se lahko v mestu, kjer se ne zgodi čisto nič, njemu in frendom kaj zgodilo. Pa še komu drugemu zraven. Ali pa vsemu mestu ali kar celotni Obali. Domislil se je, da bi posnel film. Film o tem, kaj se na Obali dogaja, ali, bolje rečeno, kako je na Obali dolgčas. Film za folk o folku, ki tam živi in se tam dolgočasi. Nikakor ne čisto po naključju je Perica s frendi obiskoval tudi filmski tečaj pri režiserju Goranu Ziraldu in tako je zamisel film postala. Scenarist, režiser, montažer in glavni glumac Perica Jerkovič, Klemen Kladnik, Luka Mezeg, Goran Koren, Arne Baruca, Danilo Buzečan in Goran Ziraldo ter Mitja Klodič kot mojster kamere so glavni liki v filmu Ko bom velik. Tudi muzika je lokalna, Pudding fields in Sensations. Ko bom velik je film o življenju mladih Koprčanov, bolj ali manj luzerjev, tistih tipov, ki so preveč kul, da bi jih oboževale bejbe, preveč kul, da bi našli dobro službo, in preveč kul, da bi premalo žurirali.

Premiera filma je bila že daljnega 6. junija, sicer ne v kakšni kinodvorani, kaj šele v Koloseju, ampak v hramu hoch kulture, v koprskem gledališču, ki je bilo nabito polno kot že dolgo ne, prva repriza pa je bila šele v začetku avgusta pod zvezdami na Titovem trgu. Vmes je bilo film mogoče videti na kakšnem zapečenem divixu, prava turneja po Sloveniji in še kakšna ponovitvena vaja tudi v obalnih krajih pa seveda sledita.

Da narediš film, so potrebni dobra zamisel, solidna oprema in denar. Od prvih besed v pisni obliki pa do konca montaže je bilo potrebnega pol leta. Denar se je zbiral iz prihrankov, za celoten projekt so ustvarjalci zapravili okrog 200 jurjev, še največ prispevkov se je odtujilo za pivo in burek, digitalna kamera je bila last filmskega krožka, zamisli so se porajale sproti. Kamera se je za potrebe filma vrnila s popotovanja po afriških hribih, polna delovnih zmag ob snemanju nekega antropološkega projekta, polna prahu in z rahlo prasko na objektivu, produkcija in promocija pa sta bili naloga Kluba študentov občine Koper. Tako kot premiera v gledališču je bila tudi avgustovska ponovitev na Titovem trgu še kar uspešna. Čeprav je filmsko platno nadomestilo nekaj skupaj sešitih rjuh, ki so jih sestavile mame, čeprav so imeli težave z reflektorjem in zvonikom, ki je neutrudno lajnal svoje napeve vsakih petnajst minut in vsako polno uro, čeprav je bilo na trgu čutiti pomanjkanje vode in drugih utekočinjenih dobrot, ki so vir preživetja v vročih dneh, saj je edina bližnja napajalnica, znamenita kavarna Lodža, kljub napovedani predstavi vrata zaprla že ob desetih, je bilo tistega vročega avgustovskega večera na trgu živahno. Veliko bolj kot večino poletnih večerov, ko trg sameva skupaj s svojimi tlakovci in ko vetrc šepeta napeve samemu sebi. "Sploh nismo vedeli, da je pripraviti predstavo na trgu tako težavno. Nihče nam ni šel preveč na roko. Za gledališče smo plačali 10 jurjev, za tole pa smo potrebovali teden dni časa in letanja od občine do krajevne skupnosti in policije in tako naprej in nazaj. Treba je bilo nabaviti še ozvočenje, za vsak postavljeni stol pa so nam zaračunali 200 tolarjev," pravi Perica, študent prometa in glavni motor koprske filmske ekipe. Ker so trenutno počitnice, sta od vse ekipe na domačem terenu ostala le dva, Klemen in Perica. "Večina scen je iz mojega lajfa in iz lajfa prijateljev. Vse te odbite stvari, kot je na primer ta, da v družini enega frenda vsi gledajo porniče skupaj, smo hoteli vreči v film. Poleg tega imata Koper in Obala še eno specifično stvar, multikulturni utrip. Tukaj je Juga v malem, in to je dejstvo," je prepričan Perica, ki je v Slovenijo skupaj s starši prišel leta 1992 z nekaj vrečkami. S Klemenom sta frenda že osem let in skupaj igrata tudi basket, dasiravno v Ankaranu, ker v Kopru ni najti niti enega normalnega koša. "Naša želja je bila, da film vidi čim več folka in da v končni fazi vsaj pokrijemo stroške. Sicer smo se nekaj menili tudi s koprsko televizijo, vendar so rekli, da bi ga predvajali, če ga lahko skrajšajo za šest minut. Sploh ne vem, v čem je fora, ampak zastonj jim ga ne bomo dali. Naj kaj plačajo, če hočejo, da jim delamo program. Po študentskih klubih pa bo film zastonj," je prepričan Klemen. Odzivi na film, ki si ga je za zdaj na dveh projekcijah ogledalo kakšnih petsto ljubiteljev, so seveda različni, a pozitivnih je veliko več, kar dokazujejo tudi odzivi na spletni strani obala.net. Ni pa bilo lahko niti med samim snemanjem. Mraz, snemalo se je predvsem pozimi na lokacijah v Kopru, Izoli in Portorožu, teženje raznih sosed v stilu, boste opraskali lift, ali celo posredovanje redarja, ki so mu čisto nehote "dirali" avto in bili zato deležni prijaznih dotikov, poleg tega pa sploh niso imeli zunanjih mikrofonov. "Če nam kdo kaj govori o tonu in svetlobi, mu preprosto povemo v obraz, naj se jebe," pravi filmski par. "Več let je naše življenje potekalo tako, da smo točno vedeli, ob kateri uri se bomo dobili, šli smo vedno v iste tri kafiče in se nazadnje napili ter odšli, razen ob redkih večerih, tudi sami spat. In to s trdim," razlaga Klemen, študent menedžmenta in komercialist v računalniški firmi. No, film tega, vsaj zadnjega, ni bistveno spremenil. Čeprav fantom tu in tam zaide na uho kakšen ženski komentar v stilu "Uf, ta je pa luštkan," si posebne filmske slave, z vsem, kar pač sodi zraven, če seveda še vedno velja pravilo, da se bejbe palijo na filmske like, niso priborili. Bo pač treba organizirati še kakšno projekcijo ali pa celo avdicijo, kot napovedujejo za naslednji film.