profil / Leteči klobuki

V Kudu Franceta Prešerna, stvaritelju festivala Trnfest, ki ob avgustovskih večerih skrbi za kulturno dejavnost, ležerno druženje in gasitev žeje prebivalcev našega velemesta, lahko v teh dneh vkorakate na sila nenavadno razstavo. A pozor, le do 22. ure. Potem vrata Kudove klubske sobe, ki je v prvem nadstropju, zaklenejo, tako da Leteći šeširi, klobuki, ki, obešeni na s stropa viseče vrvice, dobesedno lebdijo v prostoru, ostanejo skriti očem obiskovalcev. Klobuke je za oči ljubljanske publike oblikovala Aleksandra Haravan, energična Beograjčanka, zadnje čase pa samouka klobučarka, ki se je odločila, da bo nadaljevala eno najstarejših obrti, ki se je danes sicer loti le še redkokdo. Pa vendar ne gre za kako navadno klobučarko.

Njeni klobuki niso zgolj iz volne ali bombaža skvačkana pokrivala, temveč so zmodernizirani z na prvi pogled najbolj nemogočimi dodatki iz kovine, plastike in blaga. Tako recimo enega izmed njih krasi jedilni pribor iz maminega servisa, stojalce za kuhano jajce, dve mrežici za pomivanje posode, ki sta že nekoliko oksidirali, in ogromno na trakce razrezane in zaradi vročine zvite prozorne plastike - zaradi tega srebrni klobuk zdaj sliši na ime Prazna miza. Vendar ne kar tako, vsak Aleksandrin klobuk namreč ima svojo zgodbo, nauk; Prazno mizo je navdihnila Srbija, ki po njenem tone vse globlje. Z bodečo žico prepreden klobuk, imenovan Geto, na katerem sedi krvav otrok, je zanjo najgrozljivejša prispodoba sveta. Njegov antipod, popoln svet, je zelen klobuček s ptički in rožicami. Črn klobuček, ki ima na zviti žici inštalirano črno žogico za namizni tenis, predstavlja Črno vdovo. Z roza klobukom Vaška nevesta je spljuvala neveste, ki denar zapravljajo za neumnosti, na njem je zato združila ves kič, povezan s poroko, od plastičnih in satenastih rož do umetnih biserov in vlečke. Krvoločna rdeča kapica ima velika ušesa, da bolje sliši, velika usta, da te lažje požre, na glavi ima obvezno košarico, ki jo nese babici. "Poanta zgodbe so volančki iz satena, ki so našiti na robu klobuka. Vprašati se moramo namreč, ali to, kar so nam vse življenje govorili starši, pravljice in mediji, sploh drži. Ne smemo verjeti vsemu, kar slišimo. Ves čas moramo misliti s svojo glavo." Kje sicer dobiva zamisli? "Na poti od trga do doma. Naletim na kaj, kar se mi zdi zanimivo. Recimo, da vidim miši na tržnici pri Kitajcih. Nato si zamislim neko zgodbo, in ko pridem domov, začnem delati. Večino zamisli pa dobim ponoči. Ko vstanem, samo še nakupim vse potrebno. Poanta je v tem, da gre za združitev tradicionalne obrti in tradicionalnih, naravnih materialov z modernimi, ki so proizvod množične produkcije," pravi Aleksandra.

Za enega od klobukov je v Ljubljani že našla nov dom. Podarila ga je prijatelju. Prodaja pa jih ne. Katerega pa je podarila? "Rdeči penis. Glej, tegale," stegne roko do kataloga in pokaže na naslovnico, kjer ogromen rdeč moški spolni organ, polepljen z rdečimi ustnicami in kondomom, kraljuje na glavi lutke, ki ji ob ušesih bingljajo rdeče perle, pod brado pa rdeče tangice. In zgodba, ki stoji za njim? "Ne padajte na dolžino, širino, oralni seks, na bleščice in tangice - uporabljate durex, da ne dobite virusa HIV." Tega predstavlja suha kostanjeva ježica. Sicer pa kar nekaj Aleksandrinih naglavnih izdelkov več kot očitno namiguje na seks. Zlasti na moške spolne organe. Obstaja recimo tudi črna različica Terahovega Rdečega penisa, poimenovana Džojstik. Pa model Prodajalna skrivnosti, ki prav tako svari pred virusom HIV. "Sugerira, naj ne padamo na poceni spodnje perilo, na sladkobo, ki jo predstavlja plastično grozdje. Klobuk Dobra čarovnica pa predstavlja združitev moškega in ženske. Čeprav je čarovnica simbol feminizma. Feminizem se mi sicer zdi super, vendar nisem za radikalni feminizem, nisem za to, da bi bile ženske brez moških." Po klobuku Mačji kašelj gomazijo miši, na vrhu pa stara mačka eno miš celo ulovi, mlada mačka, ki je prilepljena poleg, pa se tega šele uči. "Na to lahko gledamo tudi kot na seks mačke in miši, vse je stvar interpretacije," pravi Aleksandra, ki sicer nadvse rada poudari: "Vulgarnost je moj skrivni Jaz in tega se ne sramujem."

Končno na svoje

Sprva je sicer nameravala študirati defektologijo, da bi pomagala invalidom pri vključevanju v vsakdanje življenje. Tudi sama je namreč od sedemnajstega leta priklenjena na invalidski voziček. "Ko sem bila še dojenček, sem dobila visoko vročino in od takrat se nisem mogla več premikati. Potem so ugotavljali, kaj mi je, postavljali so mi silne diagnoze, od tega, da sem mentalno zaostala, do tega, da imam cerebralno paralizo, vse živo, imam papirje. Vsi so rekli, da nikoli ne bom hodila." Vseeno je shodila. Sicer s težavo, ampak hodila je. Ker pa je imela mišice na levi strani telesa slabše razvite, je bolj forsirala desno nogo, s tem pa se ji je krivila hrbtenica. Da bi preprečili deformacijo reber, so ji pri sedemnajstih operirali hrbtenico, ker pa je morala šest mesecev ležati v mavcu, mišic na nogah nikoli več ni mogla toliko okrepiti, da bi lahko hodila. V srednji strojni šoli v beograjskem predmestju Miljakovcu, kamor se je vpisala zaradi bližine, so jo iz učilnice v učilnico ter iz ene šolske stavbe v drugo nosili sošolci, krepki fantje. "Takrat so mi operirali hrbtenico in si sploh nisem mislila, da bom morala uporabljati invalidski voziček, zato so me nosili vsak dan, mama pa me je vozila v šolo in nazaj, dokler niso prijatelji v četrtem letniku prevzeli še tega." Šolo je končala kot najboljša učenka na šoli. "Pa sploh nisem imela pojma, kaj smo se učili v četrtem letniku. Potem si lahko predstavljaš, koliko so znali šele drugi," cinično pokomentira srbski šolski sistem. Po šoli se je zaposlila v beograjskem društvu distrofikov. Kot blagajničarka. Čeprav dela nikoli ni rada opravljala, ker je bilo povsem v nasprotju z njenim načinom razmišljanja. Denar je letel na vse strani, le k invalidom ne, kar so kasneje dokazali. Nepravilnosti je na občnem zboru društva razkrila prav Aleksandra. Zanimivo je tudi, da so v društvu nasprotovali njenemu študiju. Na fakulteti pa je doživela še hujši udarec. Fakulteta, ki bi morala biti že zaradi svojega poslanstva najbolj dostopna od vseh, je bila prava zbirka arhitekturnih ovir. "Tako nisem mogla hoditi na predavanja. Lahko bi me spet štiri ali pet let nosili prijatelji, ampak nisem imela več moči." Študij je, še preden ga je začela, obesila na klin, se z mamo in teto leta 1993 preselila v središče Beograda in tam postala aktivna zaščitnica beograjskih potepuških psov (trem je ponudila tudi svoj dom), predvsem pa umetnica.

Začela je oblikovati nakit. Najprej je na beograjskih ulicah mimoidočim pletla kitke, povezane z nitkami, iz nitk pa je izdelovala tudi zapestnice in ogrlice. Nato jo je opazil tip, ki je imel ogromno stojnico, in naslednje leto je svoje izdelke že prodajala pri njem. Vse bolj pa si je želela v Slovenijo. "Potem sem kupila voščeno nit in nanjo nizala perlice, ampak zelo minimalistično, recimo po pet perlic na vsako ogrlico. Ogrlica je stala marko, v dveh mesecih sem zaslužila 1500 mark in prišla v Slovenijo. V kamp, ki ga je v Kamniku pripravilo Društvo za teorijo in kulturo hendikepa - YHD. Tam sem spoznala ogromno ljudi z Metelkove, ki so delali kot prostovoljci, in od takrat je edini cilj, ki ga imam v življenju, ta, da pridem v Slovenijo in da živim tu do konca svojega življenja," vzhičeno razlaga Aleksandra, že v naslednjem hipu pa pojasni, da njena nepopisna fascinacija z Matkurjo še zdaleč ni naključna. "Prvo najbolj natančno, smiselno diagnozo so mi postavili v Kliničnem centru v Ljubljani tistega leta, ko je umrl Tito. Ležala sem s Titom. Nisva se ravno družila, ampak sva skozi zidove izmenjevala energijo," se zdaj šali. Na Bledu je, ko je imela šest let, preživela najboljše novo leto doslej. V Miljakovcu je hodila v Osnovno šolo Franceta Prešerna. Od leta 1994, ko si je tu našla prijatelje, pa se v Slovenijo vrača vsako leto.

Pred tem se je doma lotila še nekaj projektov. Delala je na SOS-telefonu za ženske, ki so bile žrtve nasilja, ker pa se ni mogla vživeti v težave starejših žensk, se je odločila z ustvarjalnimi delavnicami pomagati dekletom v beograjskem Centru za dekleta. Leta 1995 je v Študentskem kulturnem centru v Beogradu pripravila stajling za modno revijo, ki je bila v bistvu performans in na kateri so se predstavili v oblačila z začetka 20. stoletja oblečeni modeli, pa tudi, takrat menda prvič na Balkanu, invalidi na vozičkih. Ker ni vedela, kaj naj modelom posadi na glave, je po dolgotrajnem tuhtanju sklenila, da bo težavo najlaže rešila tako, da jim kape nakvačka sama. Koliko jih je nakvačkala do danes, ne ve več natančno. "Največ dela je z rezanjem svilenih rut, velikih meter krat meter, na centimeter široke trakove. Potem moram izbrati model pa barve." Za izdelavo ene svilene kape porabi dve ruti in pol. To znese približno petnajst do dvajset mark. Kako hitro pa ji gre delo od rok? "Ko delam, delam dan in noč, odpočijem si samo, ko grem za tri ali štiri ure spat. Ko končam, pa štirinajst dni samo počivam," pravi Aleksandra.

S selitvijo v Ljubljano trenutno dobro kaže. Sploh zato, ker smo Slovenci pokazali zanimanje za njena dela. "Klobuki so razstavni eksponati, so umetniška dela, ki niso primerna za nošnjo že zaradi teže, in jih ne prodajam. Od tega torej ne morem živeti, čeprav sem zaradi tega v izgubi. Spomnila pa sem se, da lahko naredim in prodajam unikatne kape." Skvačkala jih je iz volne, bombaža ali svilenih rut, ki jih je pred tem razrezala na tanke in dolge trakce, jih cel punkeljc prinesla s seboj iz Beograda, in čeprav se sploh ne trudi, jih je do zdaj prodala že dvanajst. Čeprav vsaka stane približno deset tisočakov. In čeprav je volnena kapa v teh pasjih dnevih, ko se živo srebro kar noče spustiti pod 35 stopinj, verjetno zadnja stvar, na katero bi človek pomislil. Ampak gre za res odbite kape. Najopaznejša je gotovo tista s štrlečim roza penisom in z zelenimi okraski, variacija na temo je črna kapa z nešteto izrastki, nekaj kap je povsem hipijevskih z rožicami, v teh dneh pa bi se gotovo najbolj prilegle tiste iz svile. Nekaj je tudi baretk v kompletu z ujemajočo se kravato. Aleksandra kape za zdaj prevaža v veliki vreči na zadnji polici svojega vozička, tako da jih lahko kupite tudi, če jo ujamete med potovanjem na redni liniji med Kudom in Metelkovo. Prav kmalu pa boste njene kape lahko kupovali ob Ljubljanici. "Ravno včeraj smo se dogovorili, da bodo od septembra prodajali moje kape. Te bodo zato, ker je treba všteti še davek, nekoliko dražje, stale bodo okoli 15.000 tolarjev." Jeseni se nam tako obeta nova linija. Načrtuje pa tudi razširitev kolekcije, ki jo bo krasil njen logo A, s kolekcijo oblek, katerih asimetrični zgodnji deli bodo skvačkani iz trakov živobarvne svile, spodnji deli pa bodo do tal segajoče črne obleke ali hlače. Zato Aleksandra računa, da bo jeseni s pomočjo kolegov iz YHD in treh spremljevalcev, ki bi se ob njej izmenjavali na osem ur, vsaj začasno, predvsem pa skoraj samostojno zaživela v Ljubljani.

Zanimivo je tudi, da če kakšnega beograjskega kolega pobarate po oblikovalki Aleksandri Haravan, morda sploh ne bo vedel, o kom govorite. V Beogradu namreč njenih klobukov ne poznajo. Razlog seveda tiči v njeni fascinaciji s Slovenijo. "Želela sem narediti nekaj dobrega in to pokloniti Ljubljani. Tako je Ljubljana lani dobila moje klobuke, ko sem jih sploh prvič razstavila na Metelkovi, in jih je dobila tudi letos, ko sem jih razstavila drugič. V Beogradu vedo, da nekaj delam, razstave pa nisem tam niti poskušala narediti. Klobuke sem naredila izključno za Ljubljano, ker je tukaj vse, kar si želim."