art / Med Kuzlami in Kingstonom

Amaterski ljubitelj poezije po dnevih vina in poezije v Medani kaj hitro dobi vtis, da so slovenski pesniki nekoristna bitja, ki znajo klepati le stihe o tem, kako ptički žvrgolijo in kako sije sonček. Niti Veronikina nagrada ne zbuja kaj preveč upanja na svetlo prihodnost slovenskega pesništva. Nekaj več je pri nas dobrih slikarjev. To seveda ne velja vedno za tiste s končano akademijo, ki se specializirajo za kakšno komercialno risanje kozolcev. Pa tudi zares dobre domače knjige ne izhajajo vsako leto. Zato je še toliko bolj dobrodošla nenavadna kompanija iz neperspektivne Idrije, ki sliši na ime Hidrogliste, združba, ki jo sestavljajo slikar romantične krajine Ivan Intihar, pisatelj Tomaž Kosmač Kosmo, mag, slikar in poet Matjaž Lazar, harmonikaš Marko Hatlak in pisatelj kratke proze Dušan Moravec. Drugače od mainstreamovskih, dobro plačanih umetnikov, za katere je bohemstvo način poziranja pred kolegi, se pravi ulični umetniki iz nekdaj rudarske Idrije dobesedno preživljajo na ulici in črpajo navdih iz vsakodnevnih zgodb, ki jim jih piše trdo življenje v enem najbolj zaplankanih koncev sveta.

Takšne raznovrstne osebnosti je skupaj zbral najdejavnejši mladi Idrijčan Boštjan Peternel, ki v vlogi dosmrtnega predsednika Društva glasbenikov in ljubiteljev dobre glasbe drami Idrijo iz mrtvila, saj v tem od Boga pozabljenem kraju organizira številne prireditve. Med drugim je letos na idrijskem gradu pripravil že drugi mednarodni festival tanga. Za to zvrst ga je navdušil Marko Hatlak iz glasbene sekcije Hidroglist. "Ker imamo dosti prijateljev glasbenikov, ki jim je všeč ta zmes klasike in jazza s primesjo latino temperamenta, saj je to prijazna glasba za poslušanje, smo pripravili festival in privabili izvajalce za nižjo, low budget sceno." Že tretje leto zapored je pripravil tudi mednarodno turnejo skupine Distango, ki bo nastopila na sedemnajstih koncertih po sosednjih državah. Najbolj obiskan pa je njegov Alter art fest, ki je letos - pred prostori, kjer je bila tudi čipkarska razstava - potekal že sedmič. Brez lokalnih zapletov pri prirejanju alternativnega festivala ni šlo. Harmonikaš Marko o omejevanju ponudbe za mlade pravi: "Mestne oblasti so izrinile s čipkarskega festivala Boštjanove prireditve, ker sodijo, da niso dovolj kulturne za prekulturne Idrijce. Rekli so, če boš že delal, delaj, samo ne na čipkarskem festivalu. To je napaka, saj vseh mladih v Idriji ne zanimajo samo čipke, ampak jim manjka alternative, odbitosti." V Idriji ni niti bara, ki bi bil odprt do polnoči. Čeprav si nekateri domišljajo, da bodo s tem prevzgojili mlade, se dogaja to, da se ti pijani vozijo v druge kraje iskat zabavo, kar je še veliko slabše. "Visoki Idrijci se imajo za ful kulturnike. Mladi pa se nimajo kam dati. Če pride tujec, ga nimaš kam peljati, razen na žlinkrofe. Je pa mladina dejavna in je veliko bendov in veliko umetnikov."

Boštjan si je pred dobrima dvema letoma rekel, zakaj ne bi skupaj zbral takšne skupine odbitkov, in tako je nastala banda lumpenproletarskih umetnikov. "Hidrogliste zato, ker je lažje predstaviti skupino kot vsakega posebej. Multimedijska združba iz Idrije, ki jo sestavljajo odštekani umetniki besede, slike in zvoka. Čutil sem, da so primerni, da bi se dalo iz njih kaj narediti." Najprej so delovali brez imena, saj jim to ni in ni hotelo priti na misel. Na poti na gostovanje v Ilirski Bistrici pa so se sredi avtoceste ustavili, ker je njihov astrolog začutil, da je sonce v ravno pravšnjem položaju in da so energije tolikšne, da morajo prav na tistem mestu sestaviti ime. Nekako so vedeli, da hočejo združiti gliste in kemijski znak Hg, ki označuje živo srebro, znamenitost iz lokalnega rudnika. "Gliste prilezejo in lezejo. Mi smo taki, da se vsakemu postavimo pod čevelj. Gliste z vseh strani prilezejo skupaj. V Idriji se je čas tako ali tako ustavil in so vsi gliste." Sam koncept ni kakorkoli načrtovan, ampak je vse prepuščeno improligaštvu. Skozi njihove nastope pa pride na plan predvsem idrijska prvinska divjina.

Predstavitev

Najbolj naravovarstveno ozaveščen član Hidroglist je slikar romantične krajine Ivan Intihar, ki se mu ne zdi vredno risati ljudi. Poleg tega, da je eden izmed redkih, ki ujamejo zajca z golimi rokami, je velik zaščitnik potočnih rakov, ki izumirajo v njegovi domači Zaspani grapi, in ljubiteljski zvezdogled. Najbolj sovraži onesnaževalce voda in brezvestne lovce. Idilično naravno okolje riše predvsem iz enega razloga: "Ta pokrajina izginja, je ni več. Zato jo je treba naslikati." Preden je slikal, je hodil v službo kot vsi drugi. Pred desetimi leti pa je čisto po naključju prijel v roke čopič in začel slikati, iz čiste ničle, brez kakršnihkoli tečajev, šole ali akademije. O akademskih referencah pravi: "Enkrat sem spoznal slikarko z akademije, ki ni znala narisati konja. Konja pa moraš znati narisati pijan opolnoči ..." Ko je začel slikati, se je odločil, da bo dokončno prekinil razmerje s službo, saj, kot sam pravi, noče imeti nič z državo, niti socialne podpore ne želi prejemati. "Država meni nič, jaz državi nič." Tako se sedaj lahko posveča izključno svojemu delu in njegovih izdelkov je že okoli petsto. Vznemirja ga razmerje med svetlobo in temo. Med motivi na njegovih slikah je pogosta voda oziroma jezera, ki so varljivo potuhnjena. Ne mara namreč razburkanih voda, kar je razumljivo, saj je njegovo življenje že samo po sebi dovolj vzvalovljeno.

Ivan torej med nastopi poskrbi za ambient, za zvočno podlago in harmonijo pa je odgovoren Marko Hatlak. S tipično slovenskim inštrumentom, harmoniko, se je seznanil pri sedmih letih, ko ga je mama vpisala v nižjo glasbeno šolo. Med drugim se je pozneje kalil tudi pri po vsej Evropi priznanem profesorju Ernoju Sebastianu. V Ljubljani je leta 1999 z oceno odlično opravil zaključni diplomski koncert in prejel dijaško Prešernovo nagrado. Istega leta je opravil sprejemni izpit na mednarodni Visoki šoli za glasbo Franza Liszta v Weimarju, kamor vsako leto sprejmejo le dva študenta iz vse Evrope. Ne nastopa le s Hidroglistami, ampak še s komorno zasedbo z akademije in v mednarodni skupini Distango, kjer so prav tako le študentje z akademije v Weimarju. Nastopa tudi v duetu s poljsko čelistko. Drugi člani pravijo, da ima v svojem mehu spravljene neštete ženske poglede. "Je maneken večnih frizerskih preparatov, rad diha in prisluhne tangu. Najmlajši, pa še vedno najlepši. Živi v skladu s črno-belim svetom tipk, na zemljo gleda sedeče. Ruska skladateljica z začetka prejšnjega stoletja Gubajdulina je njegovo dekle iz preteklosti. K njej se priigra vsakič, ko razmišlja o prihodnosti." Ker je študij inštrumenta na tako ugledni šoli precejšen finančni zalogaj, je Društvo glasbenikov in ljubiteljev glasbe pozimi pripravilo dobrodelno koncertno turnejo, katere izkupiček je šel za pomoč pri financiranju njegovega študija.

Najuglednejši in najbolj čislan član Hidroglist je pisec in ljubitelj bevande Tomaž Kosmač, za prijatelje Kosmo. Ugleden zato, ker je čisto uradni član Društva pisateljev Slovenije. Je edini resnični skrbnik groba, kjer je bil najprej pokopan narodni heroj, ljubimec in pustolovec Janko Premrl Vojko. Pravi, da je v življenju zamenjal nešteto služb zato, ker so ga iz vsake, bolj ali manj, vrgli. Ko je še prejemal socialno podporo, je za silo nekako šlo, sedaj pa že nekaj časa občuti sušo. "V bistvu se prekladam po parkih, pijem in pišem. Na nobenem nastopu še nisem bil trezen." O njem trdijo, da njegova rahlo majava postava očara še tako trde duše, da prisluhnejo stavkom iz resničnega življenja s še ne zarubljenega pisalnega stroja z obrobja Idrije, imenovanega Godovič. Svojo javno pot je začel leta 1987 s tremi zgodbicami, objavljenimi v Mladini. Njegova prva knjiga, zbirka kratkih zgodb pod skupnim imenovalcem Driska, pa je bila ocenjena kot najboljši prvenec leta 1999 in bila deležna pohval kritikov. Iz najbolj pritlehne perspektive napisane zgodbe najbolje predstavi stavek, s katerim označi malomeščane: "Notranjost je prazna, pokaže se šele, ko sedejo na straniščno školjko ..." Niti ni dolgo tega, kar je izdal drugo knjigo Žalostno, toda resnično, že se posveča tretjemu delu, ki naj bi predvidoma izšlo čez dve leti. To bo predelava Svetega pisma. Ni še čisto prepričan, ali bo napisal manjkajoči del ali se bo lotil kar predelave celotne Biblije. Odlomki medtem že nastajajo. Enega izmed njih je predstavil tudi na letošnjem idrijskem art festu, dan po velikem šmarnu, in bil deležen izrazov nebrzdanega navdušenja. V tistem trenutku aktualna zgodba je namreč pripovedovala o divjem, strastnem, žmohtnem spolnem odnosu med devico Marijo in nadangelom Gabrijelom. O strastni Marijini poželjivosti pred in o neznanskem občutku krivde po samem aktu. Vsi, ki so slišali odlomek, že nestrpno pričakujejo izid najnovejšega Kosmovega umetniškega projekta.

Politični komisar Hidroglist je pisatelj kratke "groze" Dušan Moravec, ki se je rodil materi babici in očetu minerju. "Pri Hidroglistah sem zaposlen kot pesnik, honorarno pa še vodim program. Večina pesmi je bila napisana ob nedeljah, zato sem nedeljski pesnik." Nekaj časa je delal kot vzgojitelj, nato kot poklicni politik in zidar pomolov, zdaj pa se je tudi sam znašel na borzi dela. Njegov najglasnejši dosežek je igranje bas kitare pri pankerskem bendu Kuzle v začetku osemdesetih let. Izkazal se je na nedavnem nastopu pred kavarno Pločnik v Ljubljani, ko je predramil iz mrtvila snobovsko, malomeščansko in turistično, poetiki in prozi nenaklonjeno občinstvo s svojim poletnim hitom Videl sem samo senco. Še malo prej anemičen avditorij se je prebudil in začel spremljati dogajanje, za katerega še trenutek poprej sploh ni vedel, pa čeprav je potekalo le dva metra stran. Prav zaradi njegove udeležbe v kulturnoumetniški združbi so nekateri Hidrogliste uvrstili nekam na vmesno stopnjo med Kuzlami in Kingstoni, kamor je zašel kitarist te pankerske vokalno-instrumentalne zasedbe Dare Kaurič. Dušanov pankerski izvor se opazi v njegovi kratki grozi: "Dan se je začel sredi dneva na mostu. Ribe, vesele in debele, polne goste rdeče tekočine iz bližnje klavnice, so vneto skakale za koščki pomaranč, ki so padali iz rok kot pesek peščene ure ..." Posnel je dokumentarnega film o včasih zelo dobrih profesionalnih boksarjih iz Kamnika, ki so sedaj stari okoli petdeset let. Trenutno se ukvarja še s filmom o harmonikarjih.

Za transcendenco Hidroglist skrbi mag, astrolog, slikar in mračnjaški poet Matjaž Lazar. Predvsem se je obisk pri njem povečal po tem, ko je bil pred kratkim objavljen intervju z njim v Oni. Čeprav je že upokojenec, še vedno živi pri starših. Priti do pokojnine je bil njegov umetniški projekt. Preden je odšel na zaslišanje pred komisijo je za nasvet povprašal prijatelje. Eden mu je razložil, da so v komisiji trije pasjeglavci in da se mora on spremeniti v želvo, drugi pa mu je svetoval, naj bo čim bolj normalen in to, kar je. "Torej, če to združiš: bodi najbolj normalna želva." Je član reda vitezov templarjev, z onstranstvom pa se ukvarja že vsaj dvajset let. Po eni strani ga zanimajo danosti oziroma astrologija, po drugi pa vplivanje na danosti oziroma magija. Pridih večnega je izrazit tudi v njegovem nastopu. Ostali pa o njem pravijo, da poleg tega, da je najbolj mističen član družbe, tudi redno pozablja zobe. "Kolaže striže z očmi, ljudem streže iz zvezd, čara s prisotnostjo. Dolgoletno zaposlen v podjetju Varnost zna razbrati skrivnostne in skrivne namene vseh, tudi sebe."

Potem ko se je pred dvema letoma dokončno osnovalo jedro skupine, se je ta odpravila na vseslovensko turnejo z imenom Od poraza do poraza, do končne zmage. Tudi v tem trenutku so zaposleni s številnimi nastopi širom po domovini, saj jih vse pogosteje vabijo v goste. Nimajo kakšne skupne filozofije, pomembno se jim zdi le, da se ljudje zabavajo in da se imajo tako dobro kot oni. "Nimamo načrtov ne nehati in ne nadaljevati." Rekordno število obiskovalcev so imeli v Izoli, kamor je prišel le en ljubitelj tovrstne umetnosti. "Bili smo ga resnično veseli, on pa nas." Na gostovanju v Izštekanih pri Juretu Longyki pa so radijcem pregoreli telefoni zaradi navala klicev besnih starejših poslušalk, ki se jim ni dopadla Kosmova predelava zgodb o Jezusovem tuzemskem življenju.