pop / “Naj se trese!”

Siddharto si bom vedno trudil zapomniti kot tisto prisrčno klapo kebčkov, ki so se pred leti, ko sem delal njihov profil za našo častitljivo revijo, s tako vnemo, s takim neznanskim entuziazmom trudili strpati v zaprašeno in nekoliko premajhno avtomobilsko ogrodje sredi peskovnika tam proti koncu Celovške ulice. To trpanje je bilo namenjeno čim bolj barvitemu in učinkovitemu fotomaterialu za članek in priljudnim, zvedavim fantom ni bilo takrat prav nič pretežko, če je šlo za skupno dobro promocije in publicitete: to je bil čas, ko smo se nekateri ravno dobro zavedeli, kako fenomenalno dobro ploščo so nam na pladnju ponudili z Id, od takrat pa je preteklo nešteto hektolitrov švica na razprodanih koncertih, zgodil se je enako nenadjebljivi Nord in zagorela je Karantanija, zagorela v skupni najstniški histeriji, dokler niso v trenutkih alkoholiziranega vzhičenja verzov njihovega največjega hita in ironično verjetno daleč najabotnejšega komada Samo edini drug drugemu v obraz čustveno sopli celo najbolj okoreli gojenci raznih prevzgojnih zavodov za mladoletnike. Stvari so se spremenile.