pop / “Naj se trese!”

Siddharto si bom vedno trudil zapomniti kot tisto prisrčno klapo kebčkov, ki so se pred leti, ko sem delal njihov profil za našo častitljivo revijo, s tako vnemo, s takim neznanskim entuziazmom trudili strpati v zaprašeno in nekoliko premajhno avtomobilsko ogrodje sredi peskovnika tam proti koncu Celovške ulice. To trpanje je bilo namenjeno čim bolj barvitemu in učinkovitemu fotomaterialu za članek in priljudnim, zvedavim fantom ni bilo takrat prav nič pretežko, če je šlo za skupno dobro promocije in publicitete: to je bil čas, ko smo se nekateri ravno dobro zavedeli, kako fenomenalno dobro ploščo so nam na pladnju ponudili z Id, od takrat pa je preteklo nešteto hektolitrov švica na razprodanih koncertih, zgodil se je enako nenadjebljivi Nord in zagorela je Karantanija, zagorela v skupni najstniški histeriji, dokler niso v trenutkih alkoholiziranega vzhičenja verzov njihovega največjega hita in ironično verjetno daleč najabotnejšega komada Samo edini drug drugemu v obraz čustveno sopli celo najbolj okoreli gojenci raznih prevzgojnih zavodov za mladoletnike. Stvari so se spremenile.

Ne vem sicer, ali so kebčki v resnici postali občutno manj priljudni in zvedavi, saj je do njih v zadnjem času preprosto čedalje težje priti, vsekakor pa sta kopernikanski preobrat PR-ovske predispozicije doživela sam menedžment in vsa tista glomazna mašinerija, ki mora po pradavnem korporativnem izročilu neizogibno spremljati največjo rockovsko zvezdo v mlakuži, tudi v tako neznatni, kakršna je naša. Ob hladnem, indiferentnem tretmaju, ki so ga bili deležni, je začenjalo čedalje več kolegov čedalje manj prikrito sovražiti Siddharto in vse, kar je vsaj od daleč dišalo po njej, meni osebno pa je skoraj prekipelo letos spomladi, ko so naši odpravi bojda komajda, skozi stisnjene zobe odobrili akreditacijo za prvi Siddhartin nastop onstran rodnih meja, namreč v zagrebškem Aquariusu, in sicer pod jasnim pogojem, da se jim ja ne bi spravljali težiti s kakršnimi koli vprašanji ali podobnimi neumnostmi. Kot nekdo, ki se je v prostem času verjetno bolj po naključju gibal v krogih Siddhartinih sovražnikov in zaničevalcev, sem imel v konjunkciji z drugimi bedastimi zgodbicami, ki so mi jih stanovski kolegi nosili na ušesa, čedalje večje težave z njihovo obrambo, poleg tega sem bil do takrat že dodobra prenažrt neskončne in neznosne repeticije sicer antologijskega, a vseeno zlajnanega Norda, in ko ti tovrstni pomisleki prvič načnejo do tedaj monolitno in prekipevajoče spoštovanje do nedvomno briljantne mlade skupine, je potem dejansko vsakič težje prenašati Tomijeve pravzaprav v resnici groteskne egotriperske odrske grimase.

Takrat sem tako zapisal, da bodo morale Ful Zvezde nujno čim prej servirati eno Ful Dobro Plato, in šment, če niso fantje storili natanko tega! Dolgo napovedovani in z mokrimi spodnjimi hlačkami pričakovani Rh- je po vseh merilih imeniten pop/rock album, za naše in verjetno še kakšne druge razmere resnično superioren izdelek, dostojno nadaljevanje obeh prvencev in novi generator tistih nitroglicerinskih mladostniških himen, kakršnih iz kakšnih drugih slovenskih ust ne samo še nismo imeli privilegija slišati, temveč si jih le s težavo sploh zamislimo. Le skrajno čudna ali kako drugače motivirana oseba bi sicer lahko trdila, da gre v ustvarjalnem smislu za kakršenkoli korak naprej, a zakaj bi se bilo treba Siddharti po dveh tako bravuroznih albumih sploh premikati, kamorkoli marširati? Rh- je naslednje v logičnem sosledju nadstropij impresivnega soničnega nebotičnika, in kar je novega, je zgolj še dodaten premaz tiste na Nordu tako bogato izpostavljene neomistike in ezoterike, ki ju je tokrat prek vseh izumetničenih kvazipomenljivih naslovov in kozmičnih aranžmajev celo za en tak orenk overkill, ob tem pa lahko posebej pohvalimo opazen napredek pri dosedanji edini rakasti rani, torej besedilih, ki so, tako je vsaj videti, enkrat za vselej zapustila srednjo šolo in se kot veliki zmagovalec sprejemnih izpitov vpisala na filofaks. Po svoje je škoda, da zakonitosti liliputanskega trga Siddharti ne omogočajo daljše pavze, po kateri bi Rh- nedvomno zasijal skozi bistveno bolj uničujočo svežino, po drugi strani pa se res ne bomo pritoževali, če nam nameravajo vsaki dve sezoni naštancati takšen biserček, ni res?

V deželi, kjer je treba tisto pravo globinsko kakovost iskati z mikroskopom, ste nedvomno opazili, kakšen hype je ekstravaganca s simfoniki pridobila že lep čas pred prvo milozvočno noto. Vektor medijskega hlastanja je rasel v obratnem sorazmerju z razpoložljivimi termini garaških rockerjev, ki naj bi po besedah menedžerja od devetih do devetih vadili z orkestrom, tako da so nas nekaj dni prej zbobnali na eno samo veliko masovko, česar jim v resnici niti ne gre zameriti, saj se je na njej izkazalo, da jih nimamo vsi skupaj niti pol kurca pametnega vprašati. V starem socialističnem radijskem Studiu 26, kjer so s simfonično špico brusili še zadnja sozvočja, smo se tako posedli kar med klasicistične partiture za Klinik in Orion Lady, priložnost pa je s pridom izkoristil sam Aleks Štakul, ki je prišel bendu šepnit, da mu pravijo, da se za zdaj dobro sliši, v skupni mikrofon pa je dahnil, da gre za “dogodek desetletja in nedvomno še kaj več!”. Tudi šef glasbene produkcije RTV ni skrival vzhičenja nad tem “crossover projektom”, ki ga je postavil ob bok vsem Queenom in Metallicam, eminentni dirigent iz tujine pa je preprosto napovedal, da se nameravajo z bendom in orkestrom na odru prav salamensko zabavati.

Izrazito žmohtneje je delovala tiskovka popoldne na dan koncerta, kjer se jim je spravil Marjan Ogrinc s svojimi vprašanji, ki se ne zaključijo z vprašaji, precej strastno jebati mater, medtem ko so bistveno bolj spoštljivi zastopniki takih bolj lokalnih medijev Tomija recimo spraševali, ali ima nalakirane tudi nohte na nogah. Kot se za dogodek desetletja in nedvomno še kaj več tudi spodobi, je dajal okoliš betežne škripajoče podrtije za Bežigradom enako pisan videz kot pred najzagrizenejšo predstavo slovenske reprezentance, se je pa seveda z legije pupik, ki ne verjamejo v telo in bi rade videle v srce, bleščalo bistveno več kričeče maskare, kot je najdete na povprečnem nogometnem huliganu. Širši perimeter okoli štadiona je že ob petih popoldne deloval kot en tak gromozanski maturantski izlet po okoliških zelenicah posedenih družbic, katerih člani so drug drugemu v kokakolo darežljivo dolivali smile. Govorice o iskanosti vstopnic so se vrstile od ekstremnih napihovanj, po katerih naj bi bile v zadnjih obupanih minutah pred otvoritvijo na črnem trgu stale tudi po vrtoglavih petnajst čukov, do radijske izjave nekega družinskega očeta, ki jih je po nabavni ceni prodajal več kot uro, pa mu jih ni uspelo spraviti v obtok. Res je, da sem moral med čakanjem na dvig akreditacij brezčutno zavračati precej neokusno moledovanje enega izmed izviselih parov, medtem ko jima je naša kulturna urednica dejansko obljubila svojo vstopnico, če ji znata našteti vse Siddhartine komade. Res ne vem, zakaj sta se ob tem tako pravičniško raztogotila, sam jima ne bi nikoli postavil tako poštenih pogojev.

Množica je počasi kapljala na prizorišče 110- do 120-milijonskega projekta (točne cifre vnaprej ni bilo mogoče napovedati, saj je bila odvisna od vremena in škode, ki jo bo topotajoča rulja naredila že tako ubožni zelenici), za ogrevanje pa se je rolal sam hip-hop, nedvomno zaradi izbire predskupine. Med poslušanjem Plana B je imel človek žal več kot dovolj časa za strastno hlepenje po planu A, C ali D, s tem da bi se v primerjavi s to mlačno regurgitacijo skeleče zlajnanih obrazcev najzakotnejših bavarskih raperjev tudi plan R zasvetlikal kot naravnost galaktično nora varianta. Dejstvo je, da bi že sam princip Plana B težko slabše ustrezal zahtevam koncepta Siddhartine predskupine na razprodanem štadionu, saj ta komunica v groteskne trenirkice zavitih “problematičnih otrok”, katerih besedila temeljijo na navidez neskončni in definitivno neznosni repeticiji budalaštin kot na primer čiričiribum čiričiribum, že iz druge vrste ni mogla predstavljati nevemkakšne pojedine za presežkov željne čute, iz daljave pa je delovala, milo rečeno, porazno, četudi se je vmes nekaj prsila s plesolomnimi piruetami.

Vmes je nebo nad tedaj že precej zabasano strukturo do konca potemnelo, prižgali so se prvi vžigalniki in takoj zatem spet zamrli. Dolgo smo čakali, in ko so nas vmes (za to publiko spet precej nerazumljivo) še kako dobro uro posiljevali z glasnim housom, je parter trideset minut skupaj vzorno glasno žvižgal, a vsa ta zlovolja na prvo žogo se je ob prihodu glavnih atrakcij v trenutku spremenila v eno samo veliko nezajezljivo in brezpogojno oboževanje; kako je moralo šestim slovenskim rockzvezdam zašumeti med očmi, ko so se ob 9:05 zazrle v amorfno maso zaljubljenih disciplov, katerih vrste pred plastičnimi zelenimi terenskimi stranišči so bržčas presegale dvakratno cifro kompletnega turn-outa Siddhartinih začetniških koncertov po ljubljanskih rock špelunkah izpred sedaj že tolikih let. Prižgal se je rdeči lučkasti napis RH- TOUR, posedle so se dostojanstvene simfonične zadnjice, eksplodirala je pirotehnika. “Naj se pleše, naj se trese!” je zarjovel Tomi, TV-helikopter visoko nad nami je vklopil kamero, vzvalovilo je morje brlečih lučk.

Jurišnicam pod odrom je seveda dogajalo, kot jim ne bi smelo dogajati še nikdar doslej, in ker s slepo ljubeznijo prestreljeni vrabčki od časa do časa preprosto pozabijo dihati, jih je seveda metalo vznak in jih je bilo nujno urgentno in masovno odmetavati v okrevalni šotor, kjer so v transu še dolgo bolščali v neko nedoločljivo točko izza vseh tuzemskih koordinat in obzorij. Preostalih sedemdeset odstotkov parterja je bežigrajski spoj klasike in žaganja spremljalo presenetljivo stoično, si malce pokimalo in od časa do časa resneje zadžuskalo, kar niti ne bi smelo presenetiti glede na to, da je bil za večino oder le neki zamegljen in utripajoč kaleidoskop daleč daleč stran, veliki zaslon pa bi za res velikega morda veljal v Andori, če bi jo poprej zalučali v pralni stroj.

Nasploh je bilo lepo videti, da je simfonični orkester tudi v Sloveniji v 21. stoletju zase našel neko konstruktivno rabo, torej kot side-kick pop/rock ansambla, čeprav sem mu osebno verjetno posvetil manj pozornosti kot kdo drug, predvsem se mi je zdelo, da so se mu na trenutke vse preveč vljudno umikale drugače tako slastno trde kitare. Koncert se je zame začel precej nenavdušujoče, saj so ga po naključju otvorili z zaporedjem komadov, ki jim v svojem malem tempeljčku prav res ne prižigam svečk, ko pa so začeli počasi odmetavati svoje atomske bombe, kot je recimo venomer presunljivi Eboran, mi je začel precej konsistentno gomazeti hrbet, in Siddharta je zopet postala punca, za katero te je včasih sicer malo sram, kako se obnaša, ampak si vanjo vseeno zaljubljen. Dodatni vložek, predvsem pa sosledje starejših zažigalnic je znala ceniti tudi preostala publika in v VIP-loži so začeli vzhičeno z visoko razširjenimi rokami vstajati in obstajati celo do tedaj resni starejši poslovneži s kravatami.

“Vse skupej je za nas en tak velik orgazem! Ne, res, res!” jim je vsem zaupno dahnil Tomi in sledil je daleč najbolj melanholičen in preprosto lep dosežek z nove plošče, Kloner, ki pa je zbrane zopet pustil presenetljivo hladne, tako da se jim je bilo treba oddolžiti z novim hitičem z Norda, med katerim so naenkrat ritmično zaploskale prav vse izmed ročic v parterju, kar je bil s strani dejansko impresiven pogled. Sčasoma je za Od višine se zvrti na oder privršal sam beli Vlado z belim klobukom, na Keltvek so plesalci na skrajno desnem odru baletno vihteli plameneče meče in ravno nekje na vrhuncu se je z odra zaslišalo: “Hvala lepa, čao!” Kot da bi obstajal en sam promil možnosti, da se ne bodo vrnili in jim ne bodo dostavili še kakšne izmed obljubljenih eksplozij, najprej pa dolg, krhek in očarljiv simfonični intro v Orion Lady, za njo Platina in triumfatorski zadnji hitič Napoj, ki je v svojem bistvu Keltvek z uspelim refrenom, pa kaj? Za konec še par pirotehničnih petardic in nerodnih zahvalnih stavkov, nakar so se precej hitro prižgale luči, ob čemer masa niti ni preglasno protestirala, saj je bil dan dolg, roba pa vsekakor dostavljena.

“Nije to Ceca, a nije ni Marakana,” je siknil kolega Sarkič. “Kako bi komentirali dejstvo, da 30.000 ljudi poje besedila, za katera se jim niti približno ne more sanjati, kaj pomenijo?” si je za bodočo rabo beležila vprašanje kolegica s televizije, a mislim, da vseeno nima pravega smisla biti na ta način kritičen. Je koncert za Bežigradom upravičil ves tisti histerični hype, s katerim so nas zasipali predvsem tisti sponzorski mediji že več kot teden pred prvim akordom? Kje pa, nihče in nič ga ne bi mogla. Je bil to v resnici dogodek desetletja in nedvomno še kaj več? Ah no. Bila pa je to vseeno zgodovinska priložnost, nedvomen organizatorski in zabavljaški dosežek, korak naprej in dober znak, da pri nas štadionov ne polni samo Kelly Family, s tem da bi bilo brez dvoma špasno vedeti, koliko udeležencev obeh koncertov je bilo glede na vmesni časovni interval dejansko istih. “Saj je vse v redu, ampak če jim pa zdaj ne bo uspelo prodreti v tujino, jih bom pa preprosto nehal poslušati!” je razlagal fant na novinarski tribuni, kar se spet ne sliši najbolj smotrno, saj bi bil osebno zelo presenečen, če bi jim, kajti tujina ima povsem dovolj svojih lastnih odličnih trše-mehkih ansamblov. Je pa res neznanska škoda, da ne premoremo pri nas še kakšnega, saj bi potem trditev, da Siddharta je in ostaja daleč najboljši rock bend v Sloveniji, pomenila bistveno bistveno več.