legenda / Gospodarica filma

Leni Riefenstahl je ob koncu leta 1938 odpotovala na krajšo promocijsko turnejo po Ameriki. Misija: najti filmsko firmo, ki bi distribuirala Olimpiado, njeno štiriurno glorifikacijo berlinskih olimpijskih igrah in človeškega telesa. Da bo distributerja dobila, ni dvomila, navsezadnje, bila je slavna, celo razvpita. Za sabo je imela uspešno plesno kariero, uspešno igralsko kariero - in zdaj je bila uspešna režiserka, jasno, predvsem po zaslugi Triumfa volje (1936), monumentalnega, večkrat nagrajenega dokumentarca o shodu nacistične stranke v Nuernbergu - priprave, Hitlerjev prihod, procesije, baklade, trobente, orjaške svastike, histerične množice in govore je skoreografirala v mistični, ekstatični, wagnerjanski spektakel, v katerem sta si usta in srce podajala Fuehrer in Volk, nacionalizem in kult osebnosti, Usoda in njen demagoški demon, heroj. Nacizem je povzdignila v estetski objekt, bolje rečeno - film je bil tako dober in tako lep in tako sugestiven in tako hipnotičen, da je Hitler z njim zlahka dobil vse psihološke, ideološke in propagandne vojne. Le zakaj ne - posnela ga je na njegovo željo. Zakaj? Ker je bil fasciniran nad Modro svetlobo (1932), njenim prvencem, za katerega je scenarij napisal marksist, Bela Balasz. Zato je dobila vse, kar je hotela, tudi 40 kamer. Celo naslov si je izmislil.

Toda potem je naredil hudo napako: hotel jo je nadkriliti - in 9. novembra 1938 je zrežiral "Kristalno noč" (Kristallnacht), zloglasni pogrom nad Židi, ki ni dobil tako dobrih recenzij, kot je pričakoval. Preveč sinagog in židovskih trgovin je bilo razdejanih - in preveč Židov je bilo aretiranih, da bi lahko Leni, ki se je bala, da bodo "Židje in črnci v Ameriko prinesli boljševizem", v hotelu Beverly Hills pričakali s pionirčki, cvetjem, godbo in ovacijami. Pa vendar jo je Walt Disney, tipični h'woodski diktator, dolgo časa fan evropskih diktatur, sprejel s simpatijami in ji celo razkazal svoj magični pogon. Toda ko je šla v akcijo Protinacistična liga (Anti-Nazi League), je bilo partyja konec - mediji so se skisali, studijski šefi so se skrili, Gary Cooper na lepem ni imel časa. Organizirala je zaprto projekcijo, kritiki so bili navdušeni ("to ni propagadni film", "triumf kamere" ipd.), kar pa ni pomagalo - distributerja za Olimpiado, ki je prav tako nastala v Hitlerjevem aranžmaju, ni dobila. Hollywood jo je bojkotiral.

Malo prej - res čisto malo prej, še minuto pred "Kristalno nočjo" - bi jo sprejeli kot kraljico, kot divo, kot boginjo. In nič jih ne bi motilo, da je bila Fuehrerjeva darling. Hollywood namreč v tridesetih, v času evropskih fašističnih diktatur, ni bil ravno antifašistično gibanje. Prej narobe, Harry Cohn, šef studia Columbia, tipični h'woodski diktator, je bil velik fan Benita Mussolinija, tako velik, da mu je Duce pripel celo odlikovanje, red zaslug za narod. Mussolinija ni mogel prehvaliti tudi sloviti h'woodski producent Walter Wanger ("Čudovit je! Čudovit! Preprost! Simpatičen! Res čudovit človek! Vse ve!"), ki je najavljal celo paket h'woodsko-italijanskih koprodukcij. Leta 1937 je v Hollywood prispel Mussolinijev sin Vittorio, da bi se izmojstril v produciranju filmov - Hal Roach, legendarni producent, kralj burlesk, ki ga je gostil, je takoj najavil skupno filmsko firmo, RAM Pictures (Roach and Mussolini). Profašistični japonski vladi je leta 1938 skoraj uspelo kupiti studio Republic. Še več, sredi tridesetih so v Hollywoodu ob dveh fašistoidnih filmih This Day and Age in Cat's Paw - nastale tri privatne, militantne, paravojaške, kriptonacistične organizacije, Kalifornijska lahka konjenica (California Light Horse), Kalifornijski suličarji (California Lancers) in Hollywoodski huzarji (Hollywood Hussars), ki so v vsem - v uniformah, paradiranju, ideologiji, patriotizmu - imitirale nacizem in ki so jih vodili zvezdniki a la Victor McLaglen in Gary Cooper.

Hollywood je vojno dobil - Leni pa jo je izgubila. In za razliko od Hollywooda je morala po vojni na denacifikacijo. Kar pomeni, da so jo stalno zapirali. In ko se je njen tirolski domicil, kjer je hotela dokončati svoj edini medvojni film (Tiefland), znašel v "francoskem sektorju", so jo Francozi kljub ameriškemu potrdilu, da je že denacificirana, spet zaprli in celo hospitalizirali. In če že ni bila v arestu ali v umobolnici, je ždela v hišnem priporu, med kakimi ruševinami, pa četudi je vztrajno zatrjevala, da ni bila nikoli članica nacistične stranke, da ni bila nikoli Hitlerjeva ljubica in da Triumf volje ni propagandni film, ampak dokumentarec, "zgodovinski" film, cine-verite - da torej z njim ni propagirala idej nacistične stranke, ampak le dokumentirala njen shod. Toda ko so ga psihiatri videli, so si rekli: šit, to punco lahko reši le eksorcizem! Šele leta 1949 so jo "ozdravili" tudi Francozi. Leni Riefenstahl je šla v petdeseta denacificirana. Ne da je to kaj spremenilo - artističnega angažmaja ni več dobila, še najmanj režiserskega. Bila je izobčena, "Nazi Pin-up Girl", kot so rekli. Ker ni mogla računati na subvencije nemškega filmskega sklada, se je oprijela fotografije, na stara leta, ko se je prelevila v potapljačico, tudi podvodne, zablestela pa predvsem s fotkami Nub, ki so dale izrazu "čisti ljudje" nov twist. Da je črnce, ki jih je imel nacizem za nižjo raso, posnela v pozah arijskih atletov, je nekatere tako odbilo, da so v tem videli le "komercializacijo fašistične estetike".

Helene (Leni) Bertha Amalie Riefenstahl, rojena 22. avgusta 1902 v Berlinu, je preživela Hitlerja, evropske diktatorje, h'woodske diktatorje, črne liste, bojkote, medijske linče, šikaniranja, feministični molk, hudo prometno nesrečo, hudo helikoptersko nesrečo - in pristala v vseh filmskih enciklopedijah. Bila je tako imitirana in tako vplivna, da so jo raje umaknili. Njeni filmi pa so bili tako estetski, da smo nehali verjeti v estetiko. Kdor jih je videl, ne more reči, da je še nedolžen. Triumf volje je še vedno problem - danes je pač razlika med filmom in propagando tako rahla, da bi jo znala pojasniti le Leni Riefenstahl.