film / Peterka - leto odločitve

Zgodba Primoža Peterke je povsem filmska: stal je na vrhu, potem padel in ponovno vstal. Da je Hollywood nor na take zgodbe, vemo - zgodbe o comebackih so vedno dramatične, emocionalne, inspirativne, katarzične. Navdušile bi tudi dobrega starega Aristotela, ki je že pred mnogimi, davnimi leti zelo dobro vedel, katera filmska situacija je najslabša: "Če kdo zavestno namerava nekaj storiti, pa te svoje namere ne izvede." In seveda, da se je večina antičnih tragedij sukala le okrog majhnega števila kraljevskih družin, Aristotela ni presenečalo: "Pesniki so iskali tragičnih situacij in so jih - ne po zavestni umetnosti, temveč po golem naključju - našli v nekaterih mitih. In tako so bili primorani omejiti se na tiste hiše, v katerih so se takšni strašni dogodki odigrali." Toda če bi bil Aristotel še živ, bi med svoje mitotvorne kraljevske hiše zagotovo in z užitkom uvrstil tudi kraljevsko hišo iz Moravč - niti najmanjšega dvoma ni namreč, da je kariera Primoža Peterke to, o čemer je sanjal Aristotel, ko je pisal Poetiko.

Ko Peterka v dokumentarcu Peterka - leto odločitve govori o svoji veliki želji, da bi se vrnil in si dokazal, "da sem sposoben in da nisem zavozil svojega življenja", izreče tudi stavke, kakršne lahko slišite le v najboljših filmih: "Uspel bom, ko pridem nazaj. Prvi uspeh je prišel sam po sebi, nanj nisem imel kakega vpliva - tedaj so drugi vodili moje življenje. Zdaj pa sam vodim svoje življenje - na svoj način, s svojimi prizadevanji, s svojimi treningi, s svojo glavo. In če mi zdaj rata, vem, da bo ta uspeh jaz." Ergo: uspel bo šele, ko bo uspel in obenem vedel, zakaj je uspel. Ko je uspel prvič, ni vedel, zakaj je uspel - in ker ni vedel, zakaj je uspel, ni uspel. Vsaj tako to vidi zdaj, retrospektivno. Peterka ve to, kar je vedel Aristotel: da ni uspeha brez "prepoznanja". To je vedel tudi Jure Košir, ko je rekel: "Če ne veš, zakaj si zmagal, potem nisi zmagal." In Leto odločitve je zgodba o vračanju, o comebacku, o osveščanju, o odraščanju, o vedenju, o samozavedanju, o prepoznanju - o anagnorisisu, kot je to imenoval Aristotel, mož, ki je vedel, zakaj je uspel.

Na začetku leta 2001 je Peterka - sredi najhujše krize, sredi najbolj bolečih razočaranj, sredi neuspehov, sredi agonije, sredi medijskega linča, sredi tabloidizacije svojega življenja, sredi Slovenije, ki ga ni več potrebovala - pod Bloudkovo velikanko mirno dahnil: "Naslednje leto se vrnem med najboljše, boste videli!" In potem se je vrnil. Zavestno. Svojo namero je izvedel, kot bi rekel Aristotel. Ali kot pravi Vlado Škafar, režiser Leta odločitve: "Ta presenetljiva, kljubovalna in, če se prav spomnim, samoiniciativna izjava, ki je zelo odstopala od resničnosti trenutka, se mi je zazdela polna duha, energije, celo poezije. Prepričala me je in želel sem biti priča." Priča vrnitve.

Ko boste videli Leto odločitve, boste spontano vzkliknili: Naravno stanje slovenskega filma je dokumentarec! Škafar se je s kamero prilepil na Peterko in ga spremljal od "kljubovalne" izjave, ki je bila sprta z "resničnostjo trenutka", pa vse do srečnega konca, do vrnitve med najboljše, do olimpijske medalje, hja, do tja, do koder običajno upajo le filmi - jasno, fiktivni filmi. Ni kaj, Škafarjeva kamera, Peterka in njegova muza, Renata Bohinc, so bili eno leto menage-a-trois. Vidimo ga, kako trenira, trenira in trenira. Drill, drill, drill. Počasi, ne na silo - nobenega prehitevanja, nobene nestrpnosti. Ključna beseda je "sproščenost". Ko govori o tremi, strahu, sanjah in zaupanju, ne pušča nobenega dvoma, da ve, o čem govori. In ko reče "dobila bova otroka, preselila se bova, naredil bom izpit za avto", je jasno, da so to besede človeka, ki išče stabilnost - in ki hoče poleteti. Vidimo skakalnice, ki poleti, zunaj sezone, izgledajo tako melanholično kot Peterka leta 2001. Vidimo, kako reagira na "kritične" izjave v neki ulični anketi, recimo na tisto, da je imel le srečo. Vidimo, kako se skakalec, ki je bil na vrhu, razveseli navidez banalne uvrstitve med 10. Vidimo, kako lovi tistih 10 odrešilnih metrov. Vidimo, kako skuša ponovno začutiti noge. In kako skuša ponovno začutiti smuči. Vidimo, kako išče mir, kako išče občutek, kako išče zrak, kako išče pravi skok in kako išče tisto izgubljeno iskro v očeh, ki jo mora imeti skakalec, če hoče zmagati. Peterka pred kamero zori, odrašča, zmaguje.

Leto odločitve je triler, družinska drama, resnična zgodba, vzgojni film, športni film, gorski film, air-movie in love story. Čakajte, da se z Renato uležeta zraven olimpijske medalje. Tega, kar je med njima, ne more ujeti noben tabloid, noben paparazzo, le film. Škafarja in njegovo ekipo spustita čisto blizu - na romantični podalpski piknik ob Savi, domov, celo na ginekološki pregled in v porodnišnico. Še več, film spustita tako delikatno in tako intimno blizu, da morata šepetati. Še več, mnogo več: kamera se Peterki tako približa, bolje rečeno, z njim se tako zbliža, da se lahko njegove želje dotaknete. Ja, tako blizu ste, da njegova želja postane vaše želja. Tako blizu, da si želite, da bi se mu želja izpolnila - in da tudi veste, zakaj se mu je izpolnila. Želja potrebuje film. In film potrebuje željo. Primož Peterka je bolj intriganten in bolj izviren od likov, ki si jih izmišljajo slovenski film. Le še pravi film je moral videti - in Škafar mu je dal krila. "Uspeh filma v moji predstavi ni bil odvisen od Primoževega uspeha, je bila pa ves čas prisotna navijaška strast in ustvarjalna nečimrnost, da mu uspe ravno vpričo naše kamere. No, res je vsa ekipa od začetka verjela, da mu bo tudi naša prisotnost pomagala, oziroma da je to glavni cilj našega podjetja." Vsekakor, Leto odločitve je metafilm - film o Peterkinem samozavedanju in filmskem samozavedanju.