hollywood / Reaganizmi

Ko se je Arnold Schwarzenegger zavihtel v guvernerski prestol Kalifornije, je s tem le postavil piko na i - vsa sodobna ameriška politika se je začela v Hollywoodu. V nekem starem h'woodskem filmu se odvetnik po devetnajstih letih vrne v malo ameriško mesto, v katerem so vsi prepričani, da je 19-letna Mary v resnici njegova nezakonska hči. Ko je odšel, se je rodila. Je njegova ali ne? Mary zaradi te negotovosti tako trpi, da njen snubec, sošolec, raje kar zbeži. "Kdo sem," vpraša svojo krušno mater, ki leži na smrtni postelji - in ki izdihne, še preden bi lahko odgovorila. Šit. In ker tudi odvetnik, za katerega se mimogrede izkaže, da je "pomembno prispeval k lansiranju atomske vojne", svojega očetovstva niti ne zanika niti ne prizna, postane njena bolečina tako neznosna, da - kot prava škandaloznica in mučenica - pokoketira s samomorom. Ker pa njen potencialni oče ni le vojni heroj, ampak tudi ribič, ji utopitev v laguni ne uspe. Kar ju tako zbliža, da lokalna učiteljica dahne: "Mislim, da se sploh ne zavedata, koliko pomenita drug drugemu. Pojdi zdaj k Mary in nehaj igrati očeta. Že tedne si vanjo zaljubljen!" Oh. In res, na koncu filma odvetnik razkrije, da je prečekiral dokumente, ki pravijo, da Mary ni njegova hči - planeta si v objem, skočita na vlak in odpotujeta v happy end. Ho!

Še danes boste težko našli h'woodski film, v katerem bi se Freud, incest in pedofilija tako katarzično poročili. Film ima naslov That Hagen Girl (1947): Julija je Shirley Temple ("America's Little Sweetheart"), Romeo pa je Ronald Reagan, ki je kasneje - v svoji avtobiografiji Where's the Rest of Me? (1965) - stokal, da v tem filmu ni hotel igrati, da je nastopil proti svoji volji, da je lobiral za spremembo scenarija (Shirley bi v njegovi verziji dobila vrstnika, on pa učiteljico), da se je po premieri skrival v temi in da je dvorano zapustil šele, ko je bil lobi že povsem prazen. Ker so bile tudi dvorane prazne, je bil to eden izmed zadnjih filmov Shirley Temple, največje otroške zvezdnice vseh časov, ki pa se ji je po odhodu iz Hollywooda zazdelo, da je zrela za politiko: za kongres se ni kvalificirala, za ambasadorko pač - najprej v Gani. Ronnie je v filmih vztrajal do konca življenja, le like je menjal: leta 1966 je postal guverner Kalifornije (in ta lik igral 8 let), leta 1980 pa ameriški predsednik (in tudi ta lik igral 8 let). Toda ko je postal predsednik, je film That Hagen Girl skrivnostno izginil - nikjer se ni vrtel. Kot da ga ni. Kot da ga nikoli ni bilo. Govorilo se je celo, da je Ronnie pokupil in uničil vse kopije tega filma. Ronnie je film očitno raje skril - film in realnost je tako pomešal, da se je bal, da ju bo pomešala tudi nacija. Ne, ni hotel, da bi nacija v njem videla perverzneža - ali pa očeta, ki noče priznati svojega otroka. Nič pa ni imel proti vrtenju filma King's Row (1942), v katerem je igral tipa, ki se v malem ameriškem mestu zbudi brez ene noge in pri tem panično krikne: "Where's the rest of me?" Kje so moji ostanki!?

Toda nacija je v osemdesetih uživala v tem, da je njen predsednik film pomešal z realnostjo. In zato mu je tudi zlahka odpustila, ko je zloglasna afera Iran/Contra izgledala kot rimejk filma That Hagen Girl. Ko se je namreč izkazalo, da je njegova administracija "malopridnemu", "terorističnemu" Iranu v zameno za tajno posredovanje pri izpustu ameriških državljanov, ugrabljenih v Libanonu, skrivaj prodajala orožje, z dobički pa potem futrala rušenje levičarskih, prokomunističnih vlad v Srednji Ameriki, so akterji te šokantne, sramotne, škandalozne barabije drug za drugim stopali pred kongresne preiskovalne komisije, tudi Ronnie in mladi polkovnik Oliver North, ki pa se ga Ronnie ni hotel spomniti. Ja, ni ga hotel priznati, svojega otroka! Njuni pričanji sta bili popolna freudovska melodrama: Olie je mučeniško iskal Ronniejevo dlan, njegovo ljubezen, Ronnie pa je vztrajno trdil, da ga ni bilo zraven in da o tem ni nič vedel. Na začetku leta 1987 je s TV ekrana retorično dahnil: "Pred nekaj meseci sem ameriški naciji rekel, da orožja nismo prodajali v zameno za talce. Moje srce in moji najboljši nameni mi še vedno pravijo, da je to res, toda dejstva in dokazi mi pravijo, da to ni res." Skratka: dejstva pravijo, da so njegovi možje počeli svinjarije, toda srce mu pravi, da tega niso počeli. To ni bil le reaganizem, ampak bušizem pred Bushem, ki mu zdaj dejstva pravijo, da za napad na Irak ni bilo razloga, srce pa mu pravi, da je za napad bil razlog. Bush je Reagan mlajši, neartikulirani sequel "Reaganove revolucije", zato je tudi angažiral mnoge igralce iz Reaganovega filma - Paula Wolfowitza, Richarda Armitagea, Johna Boltona, Johna Negroponteja, Douglasa Feitha, Elliotta Abramsa. Ja, Dubyja skuša igrati Ronnieja, a je slabši igralec. Ronnie je pač to vlogo odigral že v filmu That Hagen Girl, kjer so mu "dejstva" govorila eno, medtem ko mu je "srce" pravilo čisto nekaj drugega. Iran/Contra ali Mary - ista reč!

Ni kaj, Ronnie je bil vpleten v afero, ki bi mu morala odpihniti glavo - ja, zrel je bil za impičment, za odpoklic. Da je preživel atentat, recesijo, inflacijo, preziranje brezposelnih, upokojencev, etničnih manjšin in intelektualnega dela, orjaški deficit, monumentalni nacionalni dolg, eskalacijo socialne polarizacije, bombardiranje Libije, beirutski pokol marincev, slabe filme in skrivanje slabih filmov, ne preseneča - to bi preživeli tudi drugi predsedniki. Ne bi pa preživeli takega škandala, kot je bil Iran/Contra. Ronnie ga je. Zakaj? Točno: ker je nacija verjela, da nima pojma, kaj se je dogajalo. Ni čudno: Ronnie, "veliki komunikator", je imel tedaj za sabo že sedem let, v katerih je naredil vse, da bi ustvaril lik predsednika, ki nima pojma, kaj se dogaja. Bolje rečeno: Ronald Reagan, Bushev guru, je bil kolekcija lapsusov, kiksov, nevednosti, dezinformiranosti, nelogičnosti, absurdov in stupidnosti. In naciji je bilo to všeč.

Kaj je predsednik vedel?

Tako kot bušizmi so bili tudi reaganizmi vseh sort. Ko je leta 1982 obiskal Brazilijo, je na slavnostni večerji mirno nazdravil "ljudstvu Bolivije". Ups! Ko mu je kapnilo, da je udaril mimo, je hitro dodal: "Ah, Bolivija je naša naslednja postaja!" Kar je bil spet udarec mimo: na njegovi latino-ameriški turneji so bile namreč le še tri postaje - Kolumbija, Kostarika in Honduras. Nobene Bolivije! Izgledal je kot otrok, ki impersonira odraslega - zato se ni nihče jezil. Geografija mu ni ležala, a tudi v zgodovini je imel hude luknje - ko je leta 1984 obiskal Kitajsko, je bil prepričan, da ga gosti Mao Zedong, ki je bil tedaj že 8 let mrtev. Ronnie je bil dezinformiran: leta 1985 je oznanil, da je bila segregacija v južnoafriških hotelih in restavracijah "eliminirana". Tako mu je morda pravilo srce, toda dejstva so pravila drugače: južnoafriški predsednik Botha je le nekaj dni prej reforme ostro zavrnil. Dejstva so vedno pravila drugače. Ko je rekel, da dobi polovica Američanov od države vsak dan brezplačen obrok, je bilo to noro, toda nihče ni ponorel - Ronnijeve lunatične blodnje so se zdele medijem zabavne. Že od nekdaj. Ko je bil leta 1966, še kot guverner Kalifornije, proti širitvi nacionalnega parka Redwood, je rekel: "Drevo je drevo. Koliko pa jih bi še radi gledali?" Pol leta kasneje: "Ne verjamem, da je drevo drevo." Kaj torej? Leta 1965, med predvolilno kampanjo: "Podpiram zakon o državljanskih pravicah - in izvajati ga je treba za vsako ceno, tudi z bajonetom, če je treba." Pol leta kasneje: "Glasoval bi proti zakonu o državljanskih pravicah." Kaj torej? Nikoli niso vedeli, kaj bo rekel. Še huje, tega niso vedeli niti tisti, ki so mu pisali govore... ee, scenarije. Če ste ga hoteli razumeti, ste morali tudi sami misliti v paradoksih. Ne, ni bil Borges. Bil je dolgočasen, toda nikoli ni bilo dolgčas. Leta 1980, med predsedniško predvolilno kampanjo, je ljudem razkril, da "drevesa bolj onesnažujejo okolje kot avtomobili", potem pa jih je še bolj pomiril: "Vse radioaktivne odpadke, ki se v enem letu naberejo v jedrski elektrarni, lahko shranite pod mizo." Hej, ni problema - le pol Redwooda posekaš, da dobiš mizo, pod katero lahko spraviš 30 ton radioaktivnih odpadkov.

Do dejstev je imel očetovski odnos, toda videlo se je, da z njimi ni spal. Izgledal je fiktivno. In tudi to, kar je govoril, je bilo fiktivno: rekel je, da vulkan na gori St. Helen's v nekaj mesecih pridela več žveplovega dioksida kot vsi avtomobili v desetih letih... da so na Aljaski večje zaloge nafte kot v Savdski Arabiji... da je nuklearne rakete Trident po izstrelitvi mogoče odpoklicati... da je bil fašizem temelj Rooseveltovega New Deala... da je bilo segregacije v ameriški vojski konec po napadu na Pearl Harbor... da so rušilci demokratično izvoljene vlade v Nikaragvi "borci za svobodo"... da Američani niso agresorji... da je recesija isto kot depresija... da je "kreacionizem" znanost... da sta izobrazba in profit v obratnem sorazmerju... da so ljudje brezdomni zato, ker so se sami tako odločili - in seveda, brezposelnost je imel le za "vnaprej plačane počitnice". Še več, izmislil si je celo žensko iz Chicaga, ki da ima 80 imen, 30 naslovov in 12 kartic socialnega zavarovanja, zaradi česar vleče bajno socialno podporo. Kar je bila fikcija. Čista fikcija, ki pa jo je stalno ponavljal. Ker je bil sam le lik, se mu je zdelo prav, da si izmišlja tudi druge like. In druge zgodbe. Ob koncu leta 1964, tik pred najavo guvernerske kandidature, je razložil: "Pred štirimi leti so nam rekli, da gre vsako noč 17 milijonov Američanov lačnih v posteljo. To je bilo verjetno res - vsi so bili na dieti."

Tudi o vietnamski vojni ni imel pojma. Ko je leta 1965 kandidiral za guvernerja, je povedal: "Neumno je govoriti o tem, koliko let bomo prebili v vietnamski džungli, če pa lahko do Božiča asfaltiramo celo deželo in jo prepleskamo s parkirnimi oznakami." Ni šlo. Dve leti kasneje: "Občutek imam, da nam gre v Vietnamu bolje, kot mislijo ljudje." V resnici je šlo slabše. Še kasneje: "Poznam vse slabe stvari, ki so se zgodile med II. svetovno vojno. Tudi sam sem bil štiri leta v uniformi." Blef! Ronnie vojne ni videl - menda zaradi kratkovidnosti. Je pa res, da je bil štiri leta v "uniformi" - v h'woodskih studiih je snemal propagandne filme. In vendar je leta 1983 izraelskemu premjeju Šamirju mirno predel o tem, kako je bil tudi sam v nacističnem koncentracijskem taborišču, jasno, kot član vojaške snemalne ekipe, in da je en filmski kolut celo obdržal, če bi slučajno kdo kdaj podvomil o obstoju nacističnih koncentracijskih taborišč. Ronnie je dokaz!

TV napovedovalec

Noben reaganizem ni bil zadnji. Ronnie je hotel vedno višje. Reaganizmi so bili performance, inštalacije. Kaj je bilo bolj noro - to, da je napadel mikro otoček Grenada in opozoril, da je s tem ameriški ponos rešen? To, da je najavil obisk nemškega vojaškega pokopališča v Bitburgu, kjer so pokopani tudi esesovci? To, da je predsedniku iranskega parlamenta poslal Biblijo s svojim podpisom? To, da je idejo za svoj strateški obrambni sistem pobral v otroškem sci-fi romanu? To, da je brezmejno večal obrambni budžet, pa četudi je bilo jasno, da gre SZ sama k vragu? To, da se je imel za zmagovalca hladne vojne, pa četudi se je komunizem sam zlomil? To, da je govoril o "koncu sveta"? To, da so mu pri odločitvah asistirali astrologi in jasnovidke? To, da je s svojim ideološkim ekstremizmom ogrozil svetovni mir? Ali pa to, da je heroični patriotizem in sentimentalni optimizem, trademarka svoje dekade, uvozil kar iz filmov, v katerih je igral?

Toda naciji se je zdelo, da Ronnie izžareva neko mistično, nevidno moč. Zakaj? Za začetek: znano je, da je bil na sestankih nezbran, pasiven in nepozoren... da ga ni nič zares pritegnilo, niti statistika niti politični detajli... da je bil vedno rahlo odsoten, na svojem planetu, v svojem filmu... da je pogosto zadremal... da je v debato vskočil le s kako anekdoto iz svojega filmskega življenja... da je bil "teflonski"... da je pozabljal imena svojih sodelavcev... in da je mislil le na eno: na TV nastop. Drugi igralci so TV dojeli kot ponižanje, puščavo in konec kariere - Ronnie je v njej videl svojo odrešiteljico. Vedno je vedel, kam mora gledati - in kako. Pred kamero je izgledal kot kurba pred tičem - profesionalno. Bil je dovolj puščoben, rigiden in monoton, da se ji je lahko napisal na kožo - v politiko pa je itak stopil prav v trenutku, ko so ljudje verjeli le še TV. Naciji se je zato zdelo, da Ronnie izžareva neko mistično, nevidno moč.

Sestanki v Ovalni pisarni so bili le vaje za snemanje. In ker je bil brez scenarija izgubljen, so mu ga vedno napisali in narisali, hja, do zadnjega detajla, vključno z vsemi didaskalijami - njegovo javno življenje so bili kadri, prizori in sekvence. Vse je bilo predvideno, pred-vizualizirano, kontrolirano, vnaprej zrežirano. Film so vedno vnaprej posneli - in potem iskali "dogodek", na katerega ga bodo projecirali. Na tiskovne konference ga niso spustili, okej, le včasih - in če se je slučajno izgubil, so ugasnili luči in rekli "Konec"! Ali pa je Nancy vletela s torto in začela peti "Happy Birthday, Mr. President". Ronnie je igral guvernerja in predsednika, a tudi igralca je le igral. Politiko je razbil v pop zgodbe, ki jih ljudje lahko razumejo. Podatki, dejstva, številke in imena so bili zato nebistveni - če je bilo treba, jih je predelal in priredil, tako da so zgodbo poganjali naprej. Zgodba je bila vse - v človeška srca prideš z zgodbo, ne pa s statistiko. Ne, Ronnie ni bil politik, ampak narator, še bolje - TV napovedovalec. Politiko je tako dezinformiral kot vizualiziral - hollywoodiziral. In ustvaril moralni kontekst, v katerem lahko vsak igralec postane politik - in v katerem mora politik igrati, da je politik.