magija / Viseči David

Je David Blane veliki mag, mali gizdalin ali nerazumljeni umetnik? Ali pa zgolj navaden norec? Čeprav je 45 dni visel v stekleni kletki nad Londonom, ostajajo podobna in še neumnejša vprašanja brez odgovora. Jasno je le, da je fant iz Brooklyna izvedel največji čarovniški trik po Mojzesovem gorečem grmu. Vsaj kar zadeva publiciteto.

Čudežnost njegovega dejanja seveda ni v tem, da je poldrugi mesec sedel brez dela, lačen in umazan na istem mestu. To zna večina njegovih vrstnikov iz držav tretjega sveta. Čudež je, da je svetovno televizijsko občinstvo prisilil, da je iz dneva v dan zardelih lic, zadržujoč dih in z dlanmi, potnimi od razburjenja, spremljalo brez dvoma najdolgočasnejšo stvar na svetu - kako nekomu rastejo brki in brada. Pa čeprav visi nad londonskim Tower Bridgeem. Kajti poldrugi mesec Blane ni počel nič drugega kot spal, se praskal in zamišljeno pogledoval ljudi pod sabo.

Kakorkoli že, osvojil je naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji. Svojega največjega tekmeca, soimenjaka Davida Copperfielda, je v Londonu premagal s tehničnim knockoutom in le stežka se bo še kdaj postavil po robu uličnemu razbijaču iz Brooklyna.

Cooperfield je s frizuro s konca 80. let, suknjičem, pošitim z bleščicami, in z estradno eleganco tipa Pepel in kri že izstopil iz vlaka zgodovine, Blane pa je vanj šele vstopil. Razlika med njima je enaka razliki med festivalskimi popevkami in uličnim R&B-jem. Prvi je videti kot zvezda hotelskih zabav, drugi kot zvezda iz predmestja - fant je narejen iz asfalta, to dokazuje predvsem njegova spretnost pri jemanju denarnic in ur posameznikom iz občinstva.

Rodil se je v Brooklynu pred 30 leti Patricii White in neznanemu junaku. Že zelo majhen je vzljubil karte. Začel je s Črnim Petrom, v osnovni šoli ga je zamenjal z ajncem. Bil je tako dober, da kmalu nihče več ni hotel igrati z njim, zato je igral sam - polagal je pasjanso in se učil trikov. Bil je samouk kot Mandrake in Houdini, ni obiskoval šole za čarovnike kot Harry Potter. V Brooklynu vedo še danes povedati, kako je "that little pain in the ass" nenehno vlekel mimoidoče za rokav in jih spraševal, ali bi radi videli čarovnijo. Repertoar je vse bolj širil, naučil se je požirati ogenj, rezal si je ušesa in lebdel v zraku. Vse to je bilo pozneje dokumentirano in znanstveno dokazano v televizijski seriji Street Magic, ki je postala velik hit in so jo predvajali v 95 državah. Tako je Blane prvega od 15 milijonov, kolikor mu jih pripisujejo, zaslužil na cesti. Svet je bil navdušen nad njim, le sosedov iz Brooklyna mu še ni uspelo prepričati. Nanje ni naredilo vtisa niti to, da je Dave umrl, bil pokopan in potem znova oživel. Zaradi tega je trpel, a se ni vdal. Več dni je recimo stal na 30-metrskem stebru in se dal za nekaj dni zakleniti v zamrzovalnik. Zato je bil brez dvoma tudi londonski spektakel namenjen predvsem njegovim sokrajanom.

V Londonu so Blana sprejeli z navdušenjem. Predvsem japonski turisti. "Dve znamenitosti v enem kadru" - s temi besedami brošura londonske turistične zveze v japonščini vabi obiskovalce britanske prestolnice na ogled Tower Bridgea. Dave je navduševal tudi krajevno prebivalstvo, toda šele, ko se je stemnilo. Angležinje so mu naklonjenost izkazovale po zaprtju pubov, pošiljale so mu poljubčke, si odpenjale bluze in mu kazale prsi ali pa so samo vreščale. Kdor je že videl Angležinje, ko odhajajo iz puba, ve zakaj. Angleži so navdušenje večinoma izražali z metanjem pivskih pločevink, odpenjanjem hlač in zmerjanjem. Pa tudi vreščali so, prav tako kot Angležinje.

Blane ima klub oboževalcev in uradno spletno stran, poskrbel pa je tudi za on-line prodajo strokovne literature, pripomočkov za izvedbo njegovih trikov, spominkov - skodelic, majic in kap z njegovo podobo - in seveda njegovega prvenca z izvirnim naslovom Book of Magic ali nekaj podobnega.

Največ veselja pa je Blane naredil londonskemu gostincu Tonyju Montani, ki dela na relaciji Tower Bridge-Liverpool Station. Tony je lastnik kombija za pripravo hamburgerjev. "Zaradi njega mi je promet narasel za 1000 odstotkov. Sam Bog mi ga je poslal," je govoril, medtem ko si je mastne roke zadovoljno brisal ob majico z Blanovo sliko in napisom My Hero. Na pripombo, da lačnemu čarovniku najbrž niso po godu vonjave iz Tonyjevega kombija, je odgovoril: "Zaradi mene lahko tudi crkne."

Zgoraj v kletki Blanu gotovo ni bilo lahko, saj ni imel niti stranišča. Ni bilo predvideno, ker ni nič jedel, torej tudi ni imel kaj prebavljati. V kletki, veliki 7 x 3 x 7 metrov, ni bilo drugega kot blazina, odeja, dnevnik in svinčnik. Čisto vodo je dobival po plastični cevi, po drugi je odtekala umazana. Na koncu te cevi je sedel njegov osebni zdravnik, preverjal vsako kapljo in tako nadzoroval njegovo zdravje. Po vsakem testu je zdravnik preostanek vzorca osebno zlil na pločnik. Člani združenja nasprotnikov Davida Blana trdijo, da zato, da vzorcev ne bi dobil kdo, ki bi z njimi dokazal, da je Blane skupaj z vodo dobival tudi vitamine in glukozo. Z Davovimi nasprotniki pa je potrebna previdnost. Nekateri so poskušali nanj napraviti celo atentat z jajci. Na srečo so dosegli le to, da je Blanova zaročenka Manon Von Gurken planila v jok. Pleksi steklo so očistili komunalci, Dave pa je nejeverno še dolgo zmajeval z glavo. Nekdo je prišel celo bobnat. Opolnoči se je Shiraz Azam priplazil dobesedno pod kletko, pogledal levo in desno in udaril na vso moč. Dave je seveda skočil do stropa, prav tako dežurni policist, ki je dremal v avtu čez cesto. Shiraza so aretirali in med informativnim pogovorom je povedal, da se mu je Blanovo početje zdelo tako dolgočasno, da je sklenil protestirati.

Predstava je končana. Blane je prišel iz kletke. Za nekatere je bila to poetična domislica norega čarovnika, ki si je zaželel, da bi se kakor chagalovski lik dvignil nad ljudi in njihove zemeljske stvari. Za druge je bila to le še ena medijska meganeumnost. Kakorkoli že, z njo nihče ni nič izgubil. V najslabšem primeru je bilo izgubljenega nekaj malega časa - da so ljudje za hip postali in pogledali nad gladino Temze. Blane pa je vsekakor zmagovalec. Videti moramo le še, kaj bo rekel Brooklyn.