kulturna politika / Dirka za kulturne evre

Koliko denarja za kulturo je na voljo v evropskih skladih?

Žal - morda pa tudi ne - EU ni bila organizirana za zagotavljanje denarja za kulturo. Po ustanovitvi skupnosti je minilo 40 let, preden se je beseda kultura sploh pojavila v dokumentu EU. In če natančno preberete določila, ki omenjajo kulturo, boste opazili, da največ govore o varovanju kulturne raznolikosti in ohranjanju kulturne identitete članic. Za kulturo je izmed vsega denarja EU res namenjen razmeroma skromen delež (0,9 odstotka proračuna EU, op. avt.), vendar je treba pri tem poudariti nekaj drugega. Kulturne dejavnosti imajo vrsto možnosti, da pridejo do denarja tudi v drugih programih, ki se uradno imenujejo na primer skladi za razvoj šolstva, izobraževanja, ali v strukturnih skladih. Seveda pa se je treba pri tem zavedati, da so to programi, ki so namenjeni razvoju izobraževanja, poklicnega usposabljanja ali gospodarstvu posameznih območij. Če naj kultura dobi denar iz teh skladov, mora seveda izpolnjevati v razpisih določene pogoje.

Kateri viri so na voljo kulturnim organizacijam, ki se želijo vključiti v tekmo za evropska sredstva?

Kultura si lahko zagotovi denar iz dveh virov, ki jih zagotavlja EU. To so transnacionalni programi in strukturni skladi. Transnacionalni programi, kot pove že ime, so namenjeni ljudem in organizacijam iz različni držav EU, ki se združijo za posamezen projekt. Vse te programe pregledajo in med seboj primerjajo v Bruslju, v njih pa lahko sodelujejo članice in države, ki bodo postale polnopravne članice maja prihodnje leto, in tudi Bolgarija in Romunija, ki se bosta Uniji pridružili še nekoliko kasneje.

Mar niso strukturni skladi namenjeni le financiranju hitrejšega regionalnega razvoja območij z nižjo gospodarsko rastjo, torej predvsem za podporo gospodarstvu, infrastrukturi, zaposlovanju itd.?

Strukturni skladi delujejo drugače kot prej omenjeni transnacionalni programi. Seveda so bili oblikovani zato, da bi spodbudili razvoj manj razvitih območij EU. Za nekatere članice EU (Grčija, Španija, Portugalska) je tako na razpolago velik del denarja strukturnih skladov, v bolj razvitih članicah so do tega denarja upravičena le posamezna manj razvita območja, kot je na primer nekdanja Vzhodna Nemčija v Nemčiji ali posamezne pokrajine v Franciji, VB itd. Ta denar je namenjen razvoju lokalne infrastrukture, za gradnjo cest, železnic, podjetniških parkov ipd., ali pa za izboljšanje izobrazbene in poklicne sestave tamkajšnjega prebivalstva, kar naj bi prebivalcem pomagalo pri iskanju zaposlitve.

In kje je potemtakem tu denar za kulturo?

Kulturne dejavnosti lahko črpajo denar iz strukturnih skladov, če so sposobne dokazati, da bo tako porabljen denar spodbudil gospodarski razvoj območja. Na primer, če jim bo uspelo pritegniti v kraj več turistov, bodo imeli od tega dobiček vsi, trgovine, gostinski in prenočitveni lokali itd., in gospodarski položaj območja se bo izboljšal. Pri tem pa moram znova poudariti, da morajo imeti predstavniki kulturnih dejavnosti, ki želijo črpati denar iz strukturnih skladov, pred očmi vse naštete gospodarske pogoje in ne le svojih, kulturniških. Ko gre za denar EU, moramo biti realisti. Res je, da je v EU na razpolago veliko denarja, vendar se financiranje zelo razlikuje od tistega, ki ga poznamo iz sodelovanja z ministrstvi za kulturo.

Se vam zdi, da v srednje- in vzhodnoevropskih državah v kulturi primanjkuje menedžerskega znanja in vedenja o možnih virih financiranja?

Deloma gre za pomanjkanje znanja in ozaveščenosti o možnostih. Toda zdaj imajo vsi na razpolago mrežo nacionalnih kulturnih stičnih točk ter celo vrsto drugih možnosti dostopa do informacij, kot je na primer internet. Mislim, da se večina kulturnih menedžerjev v srednje- in vzhodnoevropskih državah veliko bolj zaveda teh možnosti, kot so se jih prej. Morda gre včasih za pomanjkanje znanja o pripravi obrazcev za prijavo za katerega od številnih vseevropskih programov, ki smo jih že omenjali. V večini teh držav je denar za kulturne dejavnosti pred tem zagotavljala država. Zdaj se je treba teh spretnosti pač naučiti. A bolj kot to je težava, da evropski programi večinoma ne zagotavljajo vsega potrebnega denarja za izvedbo posameznega kulturnega projekta oziroma programa. Iz teh sredstev je mogoče pridobiti polovico, včasih nekaj več potrebnega denarja. Drugo moraš zagotoviti sam in v povezavi s partnerji. Tu se mi zdi, imajo države srednje in vzhodne Evrope še največ težav, saj teh dodatnih virov ni ali pa je do njih zelo težko priti.

Sicer pa se mi ne zdi, da bi bile težave, s katerimi se spoprijemajo kulturni menedžerji v srednje- in vzhodnoevropskih državah, kaj drugačne ali manjše od težav, ki jih morajo premagovati njihovi kolegi na Zahodu. Tudi v bogatejših državah, kjer so nekatere vlade radodarnejše do kulturnih ustanov, bodo kulturniki trdili, da imajo vedno premalo denarja. To je danost. V kulturi ni nikoli dovolj denarja. Res je, da so gospodarstva teh držav šibkejša, vendar pa ni težav, ki bi bile značilne le za ta okolja.

Vaše podjetje se deklarira kot kulturno-informacijsko in raziskovalno-svetovalno. Torej se ukvarjate tudi z drugimi vidiki kulturnega menedžmenta, ne le z iskanjem (evropskih) virov financiranja?

Ker živimo v tržnem gospodarstvu, se trudimo pogledati korak čez plot običajnih subvencioniranih kulturnih dejavnosti. Skušamo razviti temelje za mala podjetja, v katerih je osrednja oseba kreativni nosilec dejavnosti. Na primer mladi, ki razvijajo ustvarjalne računalniške igre, grafično oblikovanje, glasbo, ki jo je treba posneti na sodobne medije, gre za ljudi, ki delajo pri igranem ali animiranem filmu. To so praviloma majhna podjetja, ki jim globalizacija lahko veliko pomaga. Na primer, da se neki projekt udejanji v studiu v drugi državi, ker je tam to ceneje ali kako drugače ugodneje. Ljudje v srednje- in vzhodnoevropskih državah se bodo morali navaditi, da lahko svoje znanje prodajajo ne le doma, pač pa s pomočjo sodobnih medijev v Evropo in ves svet.

Kulturne proizvode je treba znati vse bolj učinkovito oglaševati in prodajati, vse večja je konkurenca teh dejavnosti. Treba se je ozreti tudi po sosednjih državah in ljudi tam prepričati, da obiščejo prav to in to prireditev namesto katere druge.