umetnost oblikovanja prostora / Legoland

To je verjetno edino veliko nakupovalno središče v Sloveniji, ki ni zgrajeno na obrobju, ampak ob samem središču mesta?

To je bilo pri načrtovanju zelo pomembno. Pri gradnji nakupovalnih središč na obrobju ni treba razmišljati, kako se bodo ujela z okolico, tam lahko najdemo nezahtevno lokacijo in preprosto uporabimo standardne arhitekturne rešitve. Tu pa ni bilo tako. Tukaj je bil prostor bolj določen in izpostavljen. Treba je bilo razmišljati predvsem o kontekstu bodočega središča, o različnih razmerjih njegove vpetosti v prostor in pri tem upoštevati vrsto omejitev, ki jih to prinaša s sabo. Na primer višina, saj je bila zaradi prostega pogleda na najlepši motiv starega mesta potrebna gradnja v globino. Ali povezanost z mestnim središčem. V ta namen smo zgradili most čez Krko za pešce in kolesarje, ki je odprl novo sprehajalno pot iz mestnega jedra. Projekt smo zasnovali tako, da čim bolje učinkuje v danih okoliščinah in v že definiranem okolju.

Ste pri projektiranju in gradnji sodelovali z lokalno skupnostjo?

Sodeloval sem že pri zazidalni presoji in v javni razpravi o urejanju celotnega krajinskega območja Portoval, ki je pokazala, da si Novomeščani želijo oživiti dolga leta zapuščeno zemljišče pri vstopu v mesto. Tukaj so parkirali tovornjaki, občasno je tu gostoval cirkus, okolica je bila zaraščena in nedostopna. Novo nakupovalno središče je dalo območju novo vrednost, pa tudi novo tehnično infrastrukturo in novo komunalno ureditev, ki bo zagotovo spodbudila k nadaljnjemu urejanju okolice v privlačen prostor za druženje in kakovostno preživljanje prostega časa.

Poleg velike Tuševe trgovine so v zgradbi še multikino s šestimi dvoranami in poslovni prostori. Kako ste povezali te tri dejavnosti?

Stavba je sestavljena iz delno vkopanega podstavka, na katerem stojijo trije paviljoni, različni po namenu in barvi, ki proseva iz njihove notranjosti. Multikino je rdeč, kar je značilna barva zabavišča, barva z močno energijo, ki ustvarja vznemirljivo razpoloženje. Trgovina je v celoti v veselih rumenih tonih, poslovni prostori pa v umirjeni modri barvi. Povezuje jih temeljna zamisel pretakajočega se notranjega prostora, ki je prosojen in ves čas povezan z zunanjim okoljem, mestom in reko. Iz vsakega prostora se vidi ven, iz vsakega dela zgradbe skozi prosojne stene seže pogled do drugih delov zgradbe.

Sledil sem eni od temeljnih zakonitosti sodobne arhitekture - prehodnosti in odprtosti prostora. Predvsem pa tudi učinkom različnega valovanja svetlobe, ki jo prepušča in odseva polprosojna fasada paviljonov iz lahkih polikarbonatnih plošč čez dan in ponoči, kar je pri nas tehnološka novost. Namesto nenavadnih oblik daje arhitektura zgradbe videz svojevrstnega svetilnika, ki privlači z barvito igro svetlobe.

Kaj je prepričalo tako uglednega arhitekta in profesorja, kot ste vi, da se je lotil nakupovalnega središča, saj so to po definiciji manj ugledni projekti?

To je bil zame izziv. Najprej zato, ker je bilo treba na tej lokaciji poiskati harmonijo velikega središča z okoljem. Pa tudi zato, ker sem hotel s primerom pokazati, da so nakupovalna središča v zadnjem času pač postala novi prostori srečevanja in preživljanja prostega časa in da nima prav nobenega smisla, da arhitekti na to gledamo zviška. Priznam, da sem se sprva znašel v dilemi, saj je vse tisto, kar spada v sfero kapitala, že vnaprej označeno za manjvredno, če ne celo sumljivo. Opredelil sem se za sodoben, pluralističen način gledanja na svet in se odločil, da iz ponujene priložnosti napravim največ, kar se da. Trdim, da v umetnosti - in s tem arhitekturi - ne bi smelo biti vprašanje, ali komerciala ali umetnost, temveč bi se to dvoje moralo smiselno povezovati. Konec koncev tudi muzeji niso več samo arhivi, ampak postajajo hibridni prostori dogodkov, kjer se vedno bolj združujeta umetnost in trgovina.

Koliko vas je usmerjal in omejeval interes investitorja?

Investitorja moram najprej pohvaliti, da je sprejel vlogo arhitekta, ki naj zagotavlja javno kakovost tudi zasebnim, komercialnim projektom. Pokazal je izjemno pripravljenost pri gradnji infrastrukture in urejanju širše okolice središča, imel je posluh za ureditev trga na strehi centra, za katerega upam, da bo sčasoma postal zbirališče mladih in prizorišče kulturnih dogodkov. V tem primeru je zasebni kapital uresničil tudi del javnega interesa. Seveda pa je bil projekt omejen z višino investicije, kar se mi zdi popolnoma normalno. Sodobno projektiranje temelji na tem, da poskuša pri vnaprej postavljeni ceni ustvariti čim več. Trdim, da kakovostna arhitektura ni vezana na drage rešitve. V nasprotju z javnim prepričanjem se dobra arhitektura ne dokazuje s tem, da si izmišlja nenavadne oblike in vgrajuje drage materiale, ampak je uporabna umetnost, ki temelji na racionalnih rešitvah. Te pa predvidevajo tudi zmernost in zadržanost pri ravnanju z investitorjevim denarjem. To je - vsaj zame - svojevrsten izziv, saj iskanje razumnih rešitev ne pomeni odpovedovanja, ampak je praviloma priložnost za inovacijo.

Koliko je stal Legoland?

Ta investicija je bila vredna približno 13 milijonov evrov.

Je investitor zadovoljen z vašim delom?

Je. Med številnimi inženirji in specialisti ter prijatelji arhitekti, ki so sodelovali pri projektu, naj posebej omenim soavtorja Jožeta Jakija, zavzetega in tehnično izobraženega mladega strokovnjaka. Če upoštevam zahtevnost projekta, mislim, da nam je uspelo uskladiti zahteve programa z lokacijo in pri tem uporabiti primerno tehnologijo gradnje. Če pa smo pri tem napravili še umetniški vtis, je sploh v redu.