umetnost oblikovanja prostora / Najlepša Esmeralda

Katera je najprepoznavnejša kitajska arhitekturna stvaritev? Nedvomno Kitajski zid, viden z Lune. Avstralska? Ekstravagantna opera, po kateri poznamo Sydney. Britanci se na razglednicah ponašajo s parlamentom in Big Benom. Egipčani imajo piramide. Imamo tudi Slovenci kakšen objekt, vreden svetovne pozornosti? Pa ne toliko zaradi zgodovinske vrednosti, temveč bolj zaradi arhitekta, ki ga je naredil tako, da se lahko postavi pred vseh možnih velikosti, oblik, barv in materialov vajeno tujino. Kje torej stoji najpomembnejše arhitekturno delo, ki je doslej zraslo na slovenskih tleh? Izbiro smo prepustili slovenskim arhitektom.

Nostalgija

Prav neverjetno je, kako podobno razmišljajo naši arhitekti. Oziroma kako zelo se strinjajo glede tega, kaj je "špica". Za večino že uveljavljenih arhitektov je glavni še vedno Plečnik. Njegova nabrežja Ljubljanice, mostovi, tržnica ... "Največji dosežek slovenske arhitekture je Plečnikov NUK. Velikopotezna urbana struktura s spretnim preigravanjem detajlov," pravi urednik revije Piranesi Vojteh Ravnikar, Boris Briški pa trdi, da je Plečnikova ureditev Ljubljane v zadnjih sto letih najlepši primer gradnje, ki "soustvarja bivanje" in "poskrbi, da nanjo pogledamo v kontekstu okolice". Arhitekt Jurij Kobe je omenil še enega velikana, Edvarda Ravnikarja, očeta ljubljanskega Trga republike, ki je nasproti parlamenta zakoličil slavni stolpnici. Kobetova favorita sta Plečnikovo Tromostovje in Ravnikarjeva Pot spominov in tovarištva, ki se vije okrog Ljubljane tako, kot se je nekoč bodeča žica. "Obe deli poleg estetskega odlikuje tudi etični naboj," pravi Kobe, ki se je prav tako uvrstil na seznam avtorjev najgradenj. Boris Briški mu za stekleno Srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani priznava "kreativno, učinkovito organizacijo in postavitev".

Zanimivo je, da tudi glede sodobnejših stvaritev obstaja konsenz, kar zadeva presežke. Ker so ti tako očitni? Ali ker za presežek pač obveljajo kar dela, ki dobijo največ nagrad? Kakorkoli že, arhitekti kar ne morejo prehvaliti stavbe Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), razvpite Esmeralde, ki sta jo leta 1999 tik ob obrambnem ministrstvu zasnovala Jurij Sadar in Boštjan Vuga oziroma njuno podjetje Sadar & Vuga arhitekti. Dekan Fakultete za arhitekturo v Ljubljani Peter Gabrijelčič je prepričan, da stavba kaže vitalnost slovenskega gospodarstva. Profesor Janez Koželj pri GZS ceni "inovativno organizacijo po prerezu obešenih dvoran in lahkotno oblikovane strukture". Trio Superform, Anton Žižek, Marjan Poboljšaj in absolvent arhitekture Peter Karba, dodaja, da gre za prvo arhitekturo pri nas, "ki uresniči večno željo arhitektov, da bi premagali gravitacijo", profesor Vojteh Ravnikar pa ima GZS za "manifest novih trendov v stroki".

Če je GZS presežek, kje vrhunce vidita Sadar in Vuga? Sadarjeva naj slovenska hiša "še ni zgrajena", na drugem mestu je Šubičev Nebotičnik, za hišo zadnjega desetletja pa ima kar GZS. Hm, kar svoje delo? "Nič kaj skromno, kaj?" pravi sam. Res. Njegov sodelavec Vuga med izdelke, ki so najzanimivejši za svetovno javnost, umešča kar štiri njuna dela. GZS, seveda, pa stekleni, povezovalni del Narodne galerije, vodnjak v Solkanu in Mercatorjev center v Novi Gorici. Vugovo merilo: število objav in nagrad v tujini. Vendar dodaja, da sta presežka tudi objekt Šmartinka, delo biroja A, in Baumax v Mariboru, delo arhitekta Njiriča. Sicer pa lastna hvala postaja že kar pravilo. Tudi Vojteh Ravnikar med top gradnje šteje svoje delo, goriško knjižnico, ki jo je ustvaril skupaj z Marušo Zorec. Ker je "obračun z izročilom moderne in njenim repertoarjem, postavljenim v kontekst aktualnega dojemanja prostora".

Zanimivo je še, koliko zlasti mlajših arhitektov se navdušuje nad stavbami, ki so zrasle že pred desetletji. Andrej Kalamar, avtor ljubljanskega Dinosa, prisega na Mednarodno telefonsko centralo, na tisto nizko valovito stavbo Milana Miheliča, ki stoji od leta 1978 poleg rumene stolpnice ob glavnem ljubljanskem križišču na Bavarskem dvoru. "Hiša, ki bo večno mlada," pravi Kalamar. Špela Videčnik in Rok Oman iz biroja Ofis vrhunec vidita v urgentnem bloku Kliničnega centra profesorja Slavka Kristla. Njegov urgentni trakt in vstopno avlo Kliničnega centra najbolj ceni tudi Tina Gregorič, za katero so 60. leta "izjemno koherentna in superkvalitetna - najbolj od vseh obdobij in generacij". Zlata 60. posebej poudarja tudi Aljoša Dekleva, ki z Gregoričevo deluje v mednarodnem timu RAMTV (s še nekaj kolegi pa sodelujeta pri arhitekturnem e-portalu Trajekt). "Ti objekti (Baza 20 v Kočevskem rogu, občina v Kranju, stanovanjski blok v Velenju, AMZS za Bežigradom, stavba mednarodne telefonske centrale - 'klavir', TR3 in še ducat drugih) delujejo kot celota, z dosledno izpeljanimi arhitekturnimi koncepti in odličnostjo izvedbe detajlov," pravi Dekleva, ki pa gostom iz tujine rad razkaže tudi novejši GZS in hišo Blejec arhitektov Matije Bevka in Vase J. Perovića. Še en avtor mlajše generacije Matevž Čelik kot najljubše delo navaja prenovo cerkve, ki jo je v Retečah zasnoval Oton Jugovec.

Veliko bolj v sedanjost zazrt je njihov starejši kolega Andrej Hrausky, ki je prepričan, da slovenska arhitektura še vedno ohranja stik z evropsko. "In to v vseh generacijah. Od Jurija Kobeta (Srednja zdravstvena šola v Ljubljani), Aleša Vodopivca (pokopališče v Novem mestu), Mateja Vozliča (Linde v Ljubljani), Sadarja in Vuge (stavba GZS), Bevka in Perovića (stanovanjske hiše v Šiški) do najmlajših, ki kažejo dovolj volje in entuziazma, da bomo pravih rezultatov šele deležni." Profesor Aleš Vodopivec, ki je v zadnjem času v tandemu z Nedo Gabrovec navdušil z novomeškim pokopališčem Sreberniče (naj slovensko gradnjo po izbiri predsednika Društva arhitektov Ljubljana in glavnega urednika revije AB Mihe Dešmana), pravi, da je pri nas veliko dopadljive in fotogenične arhitekture, "ki pa žal nima kaj dosti povedati svetu", ker je "le bolj ali manj zvesta kopija tistega, kar najdemo v svetovnih (modnih) arhitekturnih revijah". Izjemo je našel v osnovni šoli ob Rinži v Kočevju, letošnji dobitnici Plečnikove nagrade, ki jo obdaja vzorec lesenih desk, ki so jih avtorji odtisnili v betonsko fasado. Šolo so "zakrivili" Nicholas Dodd, Tadej Glažar, Vaso J. Perović in Arne Vehovar. Zakaj pa je presežek? Ker "kaže spoštljiv odnos do naravnega okolja" in ker je "njena skromnost odlika, ki izstopa kot pomembna prvina v našem času".

Tuji favoriti

Ko so slovenski arhitekti pokukali onkraj meje, pa smo dobili veliko pestrejši nabor arhitekturnih presežkov. Videčnikovo in Omana najbolj navdušuje Barcelonski paviljon, ki ga je leta 1928-29, takrat še kot Nemški paviljon, postavil Ludwig Mies van der Rohe in ki je danes eno ključnih arhitekturnih del 20. stoletja. Španija navdihuje tudi Vojteha Ravnikarja, še posebno mestna hiša v Murcii, s katero je Rafael Moneo pokazal "poznavanje bogatega izročila evropske civilizacije". Kako? Kot pravi Ravnikar, je s sicer asketsko zasnovanim pročeljem mestne hiše ujel in nadgradil historično pripoved trga med mestno hišo in katedralo. Matevž Čelik je imel nedavno bližnje srečanje s portugalsko arhitekturo, ki danes velja za posebnost. "Eden najlepših projektov teh portugalskih ustvarjalcev se mi zdi univerzitetna knjižnica v Aveiru arhitekta Alvara Size Vieira." Jurij Sadar stavi na muzej sodobne umetnosti, ki ga je v obliki krožnika v Niteroiu v Riu de Janeiru postavil Oscar Niemeyer. Boštjana Vugo bolj privlačijo gradnje dobitnika številnih nagrad Rema Koolhaasa. "Pa čeprav je kliše."

Miha Dešman zadnje čase najbolj ceni Petra Zumthorja in njegove slavne kamnite terme v odročni švicarski vasici Vals. Na Aleša Vodopivca je naredilo vtis delo Avstralca Glenna Murcutta, sploh njegova hiša za družino aboriginov, ker kaže, "da ima arhitektura tudi v našem času socialno poslanstvo". Boris Briški prisega na Normana Fosterja, ki je svoj pečat pustil denimo na londonskem letališču Stansted, na londonski mestni hiši, na London Millenium Bridgeu ... Tudi Janez Koželj je presežek našel v Londonu, v galeriji Tate Modern, "oblikovani na učinkovanju praznine in prehodih svetlobe", v katero se je prelevila opuščena toplarna, potem ko sta jo leta 2000 v roke vzela Jacques Herzog in Pierre de Meuron. Ista arhitekta sta postavila Pradino trgovino v Tokiu, ki je očarala trajektovca Aljošo Deklevo, ki za favoriti tudi sicer najraje pogleda na Japonsko - recimo v trajektno luko v Jokohami ali v Mediateko v Sendaju. Njegovo sodelavko Tino Gregorič pa zaradi neizmerne kvalitete prostora, ambienta in svetlobe najbolj navdušuje betonski samostan s cerkvijo La Tourette, ki ga je konec 50. let na osamljen hrib blizu Lyona postavil Le Corbusier.

Svoje najgradnje so arhitekti našli tudi na prostem. Profesorja Fedjo Koširja je poleg baročnih cerkva in Manhattna navdušila postavitev abstraktnih struktur, t. i. folies, v pariškem parku La Villette, za katere je poskrbel Bernard Tschumi. Trio Superform pa prisega na botanični vrt arhitekta Nicholasa Grimshawa.