legenda / Sačulatac

Čkalja: "Kako u Beču?

Gasterbajter: Dobro.

Čkalja: A, dobro. Kako se kaže dobar dan?

Gasterbajter: Guten tag.

Čkalja: A kako se kaže vineršnicla?

Gasterbajter: Pa vineršnicla.

Čkalja: Pazi! Pa i Švaba kopira srbsku reč!"

"Pravim sarmu i perem veliki veš," je pred mnogimi leti na Silvestrovo - v enem izmed tistih "veselih večerov", ki jih je emitirala JRT - dahnil Čkalja. In ta replika je postala legendarna. Še danes se vsi spomnijo, kako je Čkalja za Silvestrovo pral "veliki veš". Medtem ko so drugi evforično žurirali, se je njemu nabiralo perilo - in do polnoči je hotel oprati vso umazanijo, ki se je nabrala med letom. Ja, Jugoslavijo je hotel očistiti. Bolje rečeno, hotel je, da bi Jugoslavija v Novo leto krenila čista. In trik je bil v tem, da mu ni to nikoli uspelo. Jasno, v tem je bila vedno tudi njegova tragedija. Čkalja je vedno utelešal lik malega človeka, ki stoji sredi umazanije - in ostane čist. Sebi navkljub.

Čkalja je vedno - v vseh tistih popularnih TV serijah, ki jih je v glavnem režiral njegov Svengali, Radivoje-Lola Đukić - izgledal kot mali človek, kot "little fella", ki živi v času večne depresije, večne gospodarske krize. Z vso empatijo in tako rekoč brez distance je pač utelesil lik malega človeka, ki ne more in ne more sestaviti meseca in ki živi "iz rok v usta", pa četudi v rokah ponavadi nima ničesar. Ne more plačati računov, z elektriko ima probleme, ne more si privoščiti počitnic in ne zna izgovoriti najnovejših besed. Žargonizmi ga vedno mentalno ubijejo. Modni trendi gredo vedno mimo njega. Vedno malce zamuja. Živi v svojem malem, komičnem, absurdnem svetu, ves nespreten in neroden, brez avtoritete. Velikega sveta ne razume. Niti ga ne potrebuje. V svojem boju za preživetje je bil vedno simpatičen - mali človek, na katerega je socializem pozabil. Mali človek, ki je v potrošniški družbi izvisel. Nepotrošnik, antipotrošnik. Ni hlepel po avanturah, toda vsak njegov dan je bil avantura zase. Nemočno je gledal, kako drugim uspeva in kako se vzpenjajo - njemu pa ne gre.

Na koncu vsake epizode je vedno pristal tam, kjer je bil na začetku. Toda brez jeze, brez zlobe in brez zavisti. Progres ni bil zanj. Ne da ni hotel naprej, le nobenega pravega razloga za grebenje ni videl. Sploh pa, vedno se mu je pokazalo, da progres ljudi skorumpira - da jih spremeni v brezdušne, bebave, šalabajzarske karikature. Včasih je tudi sam prišel na kako hitro poslovno idejo, ki pa se mu je potem vedno sfižila - premalo je bil pokvarjen, premalo egoističen in premalo hinavski. Ni se znal obnašati tržno. Še več, obnašal se je tako, kot da trg ne obstaja. TV serija Šoferja (1972) je bila serija njegovih obupano absurdnih poskusov, da bi se na trgu prebil kot šofer, samostojni samoupravljalec z lastnimi proizvajalnimi sredstvi, toda ostal je edini jugoslovanski kamiondžija, ki svojih storitev ni znal zaračunati. V TV seriji Bencinska črpalka (1959) je bil buffetski natakar, ki vedno vse naredi narobe - in včasih celo stranki vrne nazaj preveč denarja. Nadjaz je nosil le na melanholiji svojega obraza - nikoli ga ni ponotranjil. Freud bi obupal. Ne, ne bi ga mogel psihoanalizirati. Čkalja je bil utelešenje popolnega, idealnega, utopičnega Jugoslovana, ki mu zahod nič ne more. Točno: bil je imun na zahod. Imun na inozemstvo. Imun na Ameriko, ki jo je zaradi svojega blaznega strahu pred letenjem "videl" le v edinem jugoslovanskem vesternu, Zlati frači (1967), v kateri je igral kosmajskega kmeta, ki krene na divji zahod in postane šerif Happy Towna.

Čkalja je izgledal kot švejkasti Fernandel, ki ga je časovna zanka butnila v film Franka Capre - bil je gospod Smith, gospod Deeds, John Doe, le da ni živel v iluziji, da je mogoče korupcijo v družbi odpraviti z eno samo potezo "malega, dobrega človeka". Ne, ni živel v iluzijah - za to je bil premalo skorumpiran. In premalo ciničen. A po drugi strani - iluzij si niti ni mogel privoščiti. Vedno je bil podplačan. In podbudžetiran. V šesdesetih in sedemdesetih je izgledal kot edini Jugoslovan, ki misli na budžet. In to non-stop. Čkalja je bil vest socializma, pa tudi znak vse hujše socialne polarizacije in dokaz, da je socializem prelomil besedo. Ljudstvo je bilo noro nanj - ker je oblast držal za besedo. Oblast ga je tolerirala - ker ni bil pod "tujim" vplivom. Ker je mislil to, kar je "skrivaj" mislilo ljudstvo. Ko ga je oblast videla, je lahko vedno vedela, kaj si "v resnici" misli ljudstvo. Hja, Čkaljo je oblast gledala kot TV dnevnik - bil je kombinacija informacij in entertainmenta, popolni infotainment.

Čkalja, rojen 1. aprila 1924 v Kruševcu, je bil kralj TV serij - in to v času, ko je kompletna Juga gledala TV. In ji tudi verjela. Humoristične serije Bencinska črpalka, Muzej voščenih lutk (1962), Črni sneg (1966), Ljudje in papagaji (1966), Dežurna ulica (1967), Sačulatac (1968), Iz oči v oči (1972), Šoferja in Vroči veter (1980) so bile zato več kot TV serije - to so bile satirične korekcije dnevne politike, samoupravljanja in združenega dela, njihovih absurdov, njihove cenenosti, njihovih kretenizmov, njihovih grotesknih "anomalij", njihove precenjenosti. To, kako je v eni izmed svojih slovitih "telefoniad" pomanjšal Sergeja Kraigherja, je absolutna klasika. Čkalja - pa naj si bo kot Srečko Napast, Toza "Sto posto" ali predsednik delavskega sveta - je bil bratac sačulatac, kralj vseh republik in pokrajin. Bil je najboljši komik, kar jih je imela Srbija. In bil je najboljši komik, kar jih je kdaj imela Slovenija.

Toda ironično, tudi v resnici so ga vsi - predvsem "kolegi", tekmeci - stalno odrivali in izrivali, tako da je leta 1975 demonstrativno zapustil gledališče in se na hitro upokojil. Miloševićev režim ga je potem dokončno izobčil. Leta in leta je protestiral, da ga noče nihče angažirati. Zato je leta 1997 z užitkom poslal pozdravni telegram beograjskim študentom, ko so rušili Miloševića - in zato je na masovnem shodu podprl DOS. In ko je 12. septembra 2001, le dan po padcu Svetovnega trgovinskega centra, povedal, da nima denarja in da že tri mesece ni plačal elektrike, je prišel naokrog - postal je lik, ki ga je nekoč igral.