liff / Nevidni ljudje

Kmalu po napadu na newyorški Svetovni trgovinski center in začetku Busheve "vojne proti terorju" je francoski producent Alain Brigand poklical 11 uglednih prestižnih režiserjev iz enajstih držav in jim rekel, da naj prosto improvizirajo na temo "11-9". Vsak filmček je lahko trajal natanko 11 minut, 9 sekund in eno sličico. Rezultat: omnibus11'09"01, ki je širom sveta požel ovacije - le v Ameriki so mu "preventivno" zaprli vrata in ga razglasili za ceneno, neobčutljivo eksploatacijo. Film je hudo kritičen do cenene in neobčutljive ameriške zunanje politike. Ken Loach nas v svoji epizodi spomni na oni drugi teroristični 11. september - na Čile leta 1973. Na vojaški udar, ki ga je sponzorirala Amerika in ki je likvidiral Salvadorja Allendeja, demokratično izvoljenega predsednika... na teroristično bombardiranje predsedniške palače, ki ga je supervizirala ameriška vojska ... in na ameriške inštruktorje, ki so čilske vojake mojstrili v mučenju disidentov - pse pa v posiljevanju disidentk. Ceneno? Neobčutljivo? Au contraire! V epizodi, ki jo je podpisal Youssef Chahine, od mrtvih vstane ameriški marinec, ki je bil ubit ob bombnem atentatu v Libanonu (1983), toda na svoje veliko presenečenje zve, da tudi Amerika širom sveta režira podobne teroristične napade, tudi na Bližnjem vzhodu, da je sama "ustvarila" Osamo bin Ladna in da Izraelu pusti, da ruši palestinske domove. Vojak se ne počuti zlorabljenega, ampak razsvetljenega. Krog nasilja je bolj začaran, kot se zdi. V epizodi Samire Makhmalbaf iranska učiteljica afganistanske otroke vpraša: No, kaj se je zgodilo 11. septembra? Otroci se hitro spomnijo: aja, zemlja je zasula tiste, ki so kopali vodnjak. In podobno. Ko jim učiteljica omeni napad na Svetovni trgovinski center, eden izmed njih namigne, da jih je kaznoval Bog, toda drugi takoj doda: "Bog nima letal!" So neobčutljivi? Ne, le občutek imajo, da se jim 11. september zgodi vsak dan. Vsak ima svoj 11. september. Vsi imajo žrtve terorizma, za katerimi Amerika ne joče. Še celo Izrael je preveč zaseden z objokavanjem svojih žrtev, da bi objokaval žrtve 11. septembra. Bosna ima Srebrenico, ne pozabi opozoriti Danis Tanović. Je to res neprimerljivo z ljudmi, ki v Inarritujevi epizodi skačejo z gorečega Svetovnega trgovinskega centra? Idrissa Ouedraogo nam pokaže revno, bedno, zavrženo Burkino Faso in obupane fantiče, ki hočejo prijeti Osamo bin Ladna, ker so pač slišali, da je nanj razpisana bajna nagrada - nič, le te odurne revščine se hočejo znebiti. Najdejo celo tipa, ki je podoben Osami, a se izkaže, da ni pravi. Ni problema: "Pa ugrabimo Busha!" Je problem: "A hočeš, da zbombardirajo celo deželo!" Ti otroci vedo to, kar vedo otroci Samire Makhmalbaf - da ameriške atomske bombe ne bodo mogli ustaviti s cegli.

Svoboda

Omnibus 11'09"01 bo eden izmed stotih filmov, ki jih bo med 7. in 21. novembrom zavrtel letošnji LIFF - Mednarodni filmski festival. Spet se začenja arty party. V številnih sekcijah boste videli vseh sort, epske in minimalistične, katatonične in enigmatične, absurdne in refleksivne, agresivne in melanholične, avantgardne in panteistične, oblačne in radikalne, tesnobne in fantazmagorične, ritualne in eliptične, ekscentrične in apokaliptične, digitalne in cinemascopske.

Videli boste čudne poroke: Jet Li in kitajski art režiser Zhang Yimou (Junak)... japonski anime in Daft Punk (Interstella 5555)... seksi Skandinavka in Goran Bregović (Glasba za poroke in pogrebe). Videli boste Ogenj v slikah, osemindevetdeseti film korejskega režiserja Im Kwon-taeka - in videli boste Načelo negotovosti, film 93-letnega portugalskega transcendentalista Manoela de Oliveire, pri katerem je specialni efekt, dihanje, prispeval nekreditirani Jure Meden, programski šef Kina dvor. Videli boste Pod njenim oknom, edini slovenski film na LIFFu, in se spraševali, zakaj ima fina, živa Polona Juh občutek, da jo vsi gledajo v joške - in videli boste hrvaška Fina mrtva dekleta, in se spraševali, zakaj so nas Hrvati prehiteli v ekranizaciji Grumovega Dogodka v mestu Gogi. Videli boste mehiški Zločin očeta Amara, v katerem katoliški duhovnik zapelje 16-letnico - in videli boste irsko Pesem za malega razcapanca, v kateri katoliški duhovniki mučijo in spolno nadlegujejo problematične mulce. Hej, recite jim Magdalenci! Videli boste, kako Lars Von Trier v filmu Dogville obračuno z ameriško moralo, aroganco in agresivnostjo ("Be hard, or it's not punishment") - in videli boste, kako Spike Lee v omnibusu Deset minut starejši obračuna z bušiji, ki so na Floridi ukradli volitve. Videli boste z zlato palmo nagrajenega Slona, Van Santovo revizijo pokola na koloradski gimnaziji Columbine - in videli boste, kaj ima v Kenu Parku k tej najstniški evforiji pripomniti Larry Clark, specialist za ameriške Kids. Jep, masturbiranje pred samomorom je purifikacija. V živo! Vključno z money-shotom.

V letošnjih filmih bo manj hardcore seksa kot lani ali pa predlani, toda pričakujete lahko veliko masturbacij - ja, moški v glavnem le še drkajo. Bolj ali manj tesnobno, panično, iz strahu, obupa in osamljenosti (npr. Gozd). Pričakujete lahko veliko katatoničnih moških (npr. Tuje). Pričakujete lahko veliko patološko celibatnih moških (npr. Pisec priročnikov). In pričakujete lahko veliko impotentnih moških: v francoskem filmu Seks je komedija (Catherine Breillat!) morajo igralcu za potrebe hardcore prizora izdelati protetičnega tiča. Moški odmirajo - s tičem v roki. Zato lahko pričakujete veliko moških, ki mislijo le na samomor - in misel na samomor je običajno edini znak, da so še živi. "Vedno bolj ponižanega se počutim," dahne kronični samomorilec v filmu Wilbur se hoče ubiti. Med pogrebnimi zavodi se bijejo prave poslovne vojne (npr. Britof z razgledom). Moški pijejo (npr. Šestnajst let popivanja), izgubljajo spomin (Novo) in umirajo (npr. Dekleta s koledarja). Zdi se, da so ob vojnah s korporacijami in novim svetovnim redom izgubili tudi vojno spolov. Kontrolo prevzemajo ženske: bejbi v francoskih Prikritih stvareh uporabljata seks kot orožje za obvladovanje moških - in za socialno promocijo. Da ženske kontrolirajo seks, lepo pokaže tudi vedno orgiastični Francois Ozon v Bazenu.

No, v islamskih deželah je osvobajanje žensk manj mizantropsko. V Osami, prvem posttalibanskem afganistanskem filmu, ki se sicer dogaja v času Talibanov, se mora 12-letna deklica še maskirati v fanta, da bi se lahko vključila v privilegirani moški svet in preživela, toda v iranskem filmu Ob petih popoldne, ki se dogaja v času po Talibanih, punca že najavi svojo kandidaturo za predsednico Afganistana. Po zgledu Benazir Bhutto. In nič ni bolj kreativnega in vznemirljivega od žensk, ki se osvobajajo v Iranu: v filmu Deset, ki ga je z digitalko v avtu posnel Abbas Kiarostami, ženske debatirajo o seksu, moških, prešuštvu, abortusu, ločitvi, prostituciji in ljubezni. Ta avto bi lahko peljal skozi katerokoli zahodno metropolo. In čakajte, da vidite, kako seksi so bejbe, ki v iranskem Izpitu dražijo nekega zaročenega vojaka: "O, kaj ne poveš - punco imaš! Daj, no!"

Beg

Mnogi filmi, ki jih bo zavrtel LIFF, so kronike pogubnih efektov globalizacije. Okej, v sodobnem svetu vse kroži, vse potuje - kapital, blago, nasilje in ljudje. Pred nami je tako kolekcija žrtev kapitalizma, globalizacije, neoliberalizma, imperializma, brutalnih tranzicij in divjih privatizacij. V švedskem filmu Lilja za vedno, ki ga je režiral Lukas Moodysson, se "sovjetska" najstnica, ki sanja o Ameriki in Britney Spears, po selitvi na krasni Zahod, prelevi v prostitutko. Selitev ni jamstvo za happy end. Prej narobe, selitev je zloraba - in zloraba telesa je trademark kapitalizma. Selitev "na boljše" - v razvite, bogate dežele - je neuspeh, dokončno ponižanje, nova oblika suženjstva. V Letu hudiča se na Češko priklati nizozemski filmar, da bi posnel lokalno folk-rock senzacijo (Vzhodna Evropa kot musical?), toda ob tem etnološkem soočenju s "tujo" civilizacijo je le malce manj izgubljen kot Bill Murray, akcijski junak, ki pride v filmu Zgubljen v prevodu (via Sofia Coppola!) na Japonsko snemat reklamo za viski - njegova nespečnost je bolj rezultat njegove osamljenosti med vsemi onimi nerazumljivimi znaki kot pa popotniške motnje v bioritmu. In seveda, nič manj clueless ni Francozinja, ki se je rodila na Japonskem in ki se v filmu Strahospoštovanje po dolgih letih vrne na Japonsko - kot prevajalka. Toda ni kaj prevajati. Pa tudi: v prevodu se vse izgubi. Bolj kot kdajkoli. Bolj ko se svet globalizira, bolj neprevedljivo je to, kar čutimo drug do drugega. Bolj ko se svet globalizira, bolj ljudje ugotavljajo, da drug o drugem nimajo pojma. Še huje, globalizacija povezuje kulture, ki imajo toliko posebnosti, da jih ni mogoče niti prebrati niti razumeti - lahko jih le osvojiš, jasno, z globalnim, imperialističnim produktom ali pa z vojno. Ne nujno v tem vrstem redu.

Selitev je le še blodnja, brezizhodno kroženje. V argentinskih Majhnih zgodbah po Patagoniji potujejo, blodijo napol slepi starec, deklasirana ženska in trgovski potnik - vsak zase, vsi žrtve argentinskega kolapsa, Svetovne banke in Mednarodnega monetarnega fonda. Do denarja lahko pridejo le še v kakem TV kvizu. V argentinskem filmu Kar naenkrat, ki ga je posnel Diego Lerman, veliki debitant sodobne kinematografije, dve divji bejbi, Mao in Lenin, ugrabita depresivno, zdolgočaseno, prevarano prodajalko in jo odpeljeta na trip - brezciljno, med ruševine argentinske ekonomije in recesije. V mehiški Japonski se brezimni mladenič zateče v kanjon, v katerem je nekoč taboril s staršema - zdaj tam meditira, kadi marihuano, masturbira, fuka s starko, posluša Bacha in misli na samomor. Migracijski tokovi so le še slepi, mrtvi rokavi. Selitev ni več nič odrešilnega ali pa osvobodilnega, niti za zahodne ptice selivke: v filmu Eskort se francoski profesor literature preseli v London, da bi prebrodil hudo agonijo srednjih let, toda ne preostane mu drugega, kot da se začne prodajati - ja, prelevi se v žigola. Na Zahodu doživi usodo "Ukrajinke". In ob slabi sezoni bi lahko padel tudi v londonski podsvet, med "nevidne ljudi", kakršne v Umazanih podrobnostih popisuje Stephen Frears: imigranti z doktorskimi titulami so ponoči taksisti, podnevi pa receptorji v brezupnih hotelih, ki komaj živijo. Pač ljudje, ki se jih nikoli zares ne vidi.

V francoskem filmu Odkar Otarja ni več se Otar iz obupane, tranzicijske Gruzije preseli v Francijo, deželo priložnosti, kjer pa propade in umre - na veliko žalost svoje sestre, ki pred materjo še vedno ustvarja iluzijo, da je Otar na Zahodu uspel. Zahod je le še pravljica za lahko noč. V Sokolih na Islandijo prebegne Keith Carradine - "da bi pozabil". Ko je osamljen, masturbira. In narobe: v filmu Albin Noi o begu sanjari islandski najstnik, ki pa ni nič manj otopel in nič manj odtujen kot njegovi vzhodnoevropski vrstniki. Ljudje se selijo, toda tam, kjer se ustalijo, so potem še bolj izolirani kot doma - in še bolj ponižani. Bolj ko se svet odpira, bolj postaja brezizhoden, neprespektiven, represiven. Zato ne preseneča, da brutalni brazilski zapor v filmu Carandiru izgleda kot geto kakega velemesta: celice so odprte in natrpane, vsi trgujejo in prekupčujejo, obešajo perilo in kuhajo - in vsi skušajo preživeti.

Novi kapitalizem je stresen in represiven: "ubogaj, služi, ubijaj", slišimo v madžarskih Mesečnikih. Tudi Edi, brezposelni Poljak srednjih let, je žrtev tranzicije. In ni mu treba v tujino, da bi bil posiljen - dovolj je, da sprejme "učiteljsko" službo pri lokalnih gangsterskih biznismenih. Kako se rojevajo tranzicijski "gangsterski kapitalisti" lahko vidite v ruskem Tajkunu, efektni Lunginovi imitaciji Državljana Kanea, ki popiše meteorski vzpon in brutalno smrt ruskega turbo magnata Platona Makovskega. Po eni strani vidimo, kako je bilo njegovo bogatenje le posledica kaotične ekonomije, skorumpirane birokracije in servilne politike, po drugi strani pa, kako je tranzicijska politika odvisna od tajkunov, kakršen je Platon. Če bi hotel, bi lahko postal ruski predsednik. Toda le zakaj - tako ima večjo politično moč!