glasba / Lublana je še zmeri bulana

Že od daleč so s Tivolskega gradu odmevali milozveneči zvoki in v lahek korak je zibala prijetna melodija, ko so se najnovejši člani All Capone Štrajh Tria prejšnji teden sestali komaj na tretji skupni vaji. Po mozartovskih tipičnih tonih sploh ne bi mogli reči, da gre za priredbo pesmi legendarne jugoslovanske pank zasedbe Pankrti. Vendar se je že ob vzponu po stopnicah zaslišal glas baritonista in inženirja elektronike Aleša Marčiča: "Adijo, Ljubljana, adijo, Kodeljevo ..." in presenečenemu poslušalcu nakazal, da gre za rokenrol v klasični izvedbi. Malce presenetljivo, saj so resni, klasični godbeniki ob pojavu panka v sedemdesetih letih hiteli širši javnosti pojasnjevati, da to sploh ni nobena glasba in da gre le za brezvezno nabijanje kitar kar tja nekam v tri dni. S tem mnenjem pa se očitno ne strinja Celjan Gregor Strniša, komponist, producent in idejni vodja projekta All Capone Štrajh Tria. Strniši so profesorji na akademiji govorili, da pank ni glasba, "ker ima preveč politične note oziroma je tekst premočen". "Marsikdo je tudi očital, da je pank slabo odigran ali preenostaven. To so bili bolj predsodki," je odnos klasikov do panka razložil idejni oče Caponejev.

Ideja za priredbe Pankrtov niti ni več tako mlada. Prvič se je namreč spoznal z njimi že sredi osemdesetih, ko je za njih igral klaviature po izidu plošče Sexpok. Ob petindvajseti obletnici panka na Slovenskem, ko so se na "maturantskem" srečanju ponovno videli vsi člani zasedbe, pa je bil projekt že konkretno pripravljen in je dobil odobritev tudi ostalih Pankrtov. Že pred tem si je zamisli, da bi bile predelave bolj šansonske, a ne bi bilo prevelikega kontrasta, saj bi zvenele precej pankersko. Zato se je odločil za klasične priredbe kot najbolj direkten protipol pank rocku. "Moj namen ni bil, da bi prenesel skladbe Pankrtov takšne, kot so, v izvedbo z godalnimi inštrumenti. Želel sem, da v bistvu ne bi zvenele pankovsko oziroma pankrtovsko, pač pa da bi skozi svojo glasbeno prizmo poudaril izrazno moč in sporočilnost tako tekstovnega kot glasbenega materiala." V času svojega sodelovanja s Pankrti je dodobra spoznal ves njihov material, zato razstavljanje in sestavljanje ni povzročalo težav. "Najprej sem moral komade prepisati v note. Ko delam priredbo, ne naredim istega komada le z drugimi inštrumenti, ampak si dovolim, da vzamem določene elemente, kose, fragmente, in potem na svoj način poskušam transformirati skladbo. Z glasbenega stališča so akordi in struktura Pankrtov čisto isti kot recimo pri Mozartu. Mogoče je pri Mozartu bolj izpeljana, malo bolj polifona, ampak struktura same glasbe je podobna." Tako je Bandiero Rosso prestavil iz dura v mol, da je postala pretresljivo žalostna propadajoča komunistična himna. Lublana je bulana se nekje na sredini spremeni v komorno glasbo. Sodni dan oživlja ritme bossa nove. Adijo, Ljubljana pa se iz mozartovskega uvoda in schubertovskega podajanja prve kitice konča tragično in "deluje kot slavospev turbo kapitalizmu". Tu je tudi Mi smo na liniji, Železna zavesa, Metka, Totalna revolucija, Bratje in sestre ter še trije komadi v čakalnici, ki pa naj bi izšli na predvideni plošči v bližnji prihodnosti. "V kar dveh skladbah sem se v pozameznih oblikovnih delih poslužil kontrasta dur : mol, se pravi, da so posamezni deli, ki so sicer v originalu v duru, prestavljeni v mol. S tem postopkom sem te dele skušal poudariti in jih narediti še bolj dramatične. Mnogo je tudi sprememb taktovskega načina glede na original, kakor tudi sprememb taktovskega načina zaradi pestrosti v krajših odlomkih. Ena od značilnositi je tudi, da sem uporabil veliko sprememb tempov." Svoj material bodo predstavili širšemu krogu poslušalcev v Kudu Franceta Prešerna to sredo zvečer in vsi, ki jih zanima nadgradnja že vsaj deset let mrtvega panka, ne smejo izostati. Izbor predelanih komadov je nastal glede na kronološki nastanek del, Strniša pa je tudi pazil, da je izbiral take skladbe, ki so dopuščale kreativnost in raznolikost.

Strniševa ideja predelave Pankrtov pa ni njegova edina ideja fuzije klasične in zabavne glasbe. Že v gimnazijskih letih v sredini sedemdesetih se je začel ukvarjati z bendi, ki so preigravali rock glasbo, kljub temu da je pozneje odšel na glasbeno akademijo v Ljubljano študirat na teoretski oddelek. Nagnjenost do različne glasbe in do mešanice stilov se ga je najbolj prijela, ko je deset let pisal glasbo za različne gledališke predstave za skoraj vse velike slovenske gledališke ustanove. "Ko delaš za gledališče, režiser pričakuje različne stile, od šansona do srednjeveške glasbe." Vendar se je po desetih letih že kar malce naveličal monotonega gledališkega življenja in našel svojo novo ljubezen v godalih. Odločil se je, da bo ustanovil svojo lastno zasedbo, ki bo igrala bolj komično glasbo po vzoru muzike za risanke Spika Jonesa. Idejo za svojo zasedbo pa je dobil od starih mojstrov komponiranja, kot je recimo Vivaldi, ki je imel svoj ansambel, na katerem je v praksi preizkušal svoje zamisli. Naziv zasedbe pa je izšel iz plodnega sodelovanja z Grejpfrutovci pri njihovem zgodnjem projektu Columbus Schwartz & Capone.

Edina stalnica All Capone Štrajh Tria je sprememba. Od začetka do danes se je skozi zasedbo sprehodilo že okoli petdeset šolanih akademskih glasbenikov. Trenutno v triu po violinskih strunah drgne odlični Klemen Bračko, z violo se ubada malce odsotni Peter Ugrin, finte na čelu pa izvaja šaljivo razpoloženi Gorazd Strlič, vsi študentje akademije pred samim zaključkom študija. Baritonist Aleš pa se jim pridruži le občasno, saj je prezaposlen s podiplomskim študijem solo petja na univerzi v Gradcu. Zasedbo sta v preteklosti popestrila tudi dva diskdžokeja, Jamirko in Simon Stojko. Moderni zvoki so prišli do izraza v spotu Vena Jemeršiča Jaz srce kič, ki je vztrajal deset tednov na lestvici Videospotnic, se prebil na drugo mesto in prejel še nagrado Bumerang za najboljšo vizualizacijo letošnjega leta. Pri pripravljanju novega materiala se Gregor Strniša drži pravila, da skladbe vedno razdeli na dva sklopa. "Pol je moje originalne glasbe, pol pa je priredb." Med drugim smo izpod njegove taktirke že slišali (I Can't Get No) Satisfaction Rolling Stonesov, Smoke on the Water legendarnih Deep Purplov, in My Way preminulega heroinskega odvisnika Sida Viciousa ... In zdaj še Pankrte.