glasba / Odsotnost radosti

Slišali smo, da vaš bend ne mara glasbenih novinarjev. Je to res?

Kaj pa vem. Vsekakor si vsaka skupina verjetno zapomni svoje začetke in ves tisti pritisk, naj medije objameš in narediš prav vse, kar od tebe zahtevajo. Osebno sem se glasbenih novinarjev nekoč ogibal precej bolj, kot se jih danes, saj sem s časom razvijal vse boljši občutek za tisto, kar je pomembno; in intervjuji prav res niso najpomembnejša stvar pod soncem.

V Melody Makerju so vas pred časom opisali približno takole: "No, to so pa res eni taki vsega naveličani možje, ki med tednom zvečer najprej vse zaigrajo v kazinu, nakar si privoščijo umazan, popolnoma brezpomenski seks za najbližjim smetnjakom." Je na tem kaj resnice?

Oh, ko bi vsaj imeli kaj denarja, da bi ga lahko zaigrali! Ne, tega ne vidim tako ... Naše zgodnje zadeve so prežete z občutki ljudi, ki so zapustili lokalno sceno in se odpravili v London, kjer so iz prve roke izkusili ne samo ves tisti totalni displacement, temveč tudi izgubo številnih nekdanjih prijateljev in ljubezni, in to izgubo brez pravega razloga. Pogosto gre zgolj za naše opažanje, naše doživljanje Londona in manj za naš notranji ustroj.

Torej vaša glasba ni izrazito avtobiografska?

Saj je, vendar se praviloma ne trudimo, da bi prenesli konkretno zgodbo, temveč se nam zdi neprimerno pomembneje, da ujamemo samo čustvo. Nekaj posebnega, razumevanje, ki leži med vsemi nami šestimi člani.

Kakšen je zakonski stan Tindersticksov? Je med vami kak srečno poročen posameznik?

Ja, dva sva pa res.

Vprašam, ker je velik del vaših besedil fiksiran z motivi neuslišane ljubezni in cele palete smrdečih, razpadajočih, s črvi prepredenih razmerij ...

Razumem, kaj pravite, vendar ob tem pomislim predvsem na pesmi, ki sem jih napisal pred desetimi leti. Moje življenje se je vmes spremenilo. Če vzamemo recimo My Oblivion in Just a Dog z novega albuma, ti dve sta recimo zelo drugačni od prejšnjih zadev.

My Oblivion in Just a Dog, prav res odi srečnim sončnim ljubezenskim odnosom ... Verjamete v ljubezen?

Če ne znaš ... ceniti radosti, potem ne boš znal ceniti njene odsotnosti.

Nekoč ste dejali, da ne verjamete v srečo, verjamete pa v radost. Kaj natanko ste s tem mislili?

Za srečo v nekaterih jezikih sploh ne boste našli ustrezne besede. Zadovoljstvo, torej občutek nepretrgane harmonije s svojo okolico, neke vrste blazina ... Tega si zase ne predstavljam, ekstremna sreča, ki traja nekaj trenutkov, tega pa sem že zmožen in lahko v to torej tudi verjamem.

Imate kake podatke, da je vaša glasba koga kdaj popeljala na rob samomora ali celo čez?

Hm, takih ljudi verjetno sploh ne srečam ... Če so ljudje resnično zjebani, potem krčevito iščejo kaj, česar bi se lahko oklenili, in rad bi verjel, da jim naša glasba nekako pomaga, ne pa da jih pahne še globlje.

Mislite, da vaša glasba zdravi?

Tega si ne bi drznil reči. Vem, da glasba nasploh lahko zdravi, je pa res, da to ni moj prvi motiv, ko sedem, da bi napisal novo pesem.

Nekdo je o vas zapisal, da imate raje igranje po sofisticiranih kulturnih ustanovah kot po zakajenih rockovskih špelunkah. To drži?

Nikoli ne bi želel povsem prenehati igrati po špelunkah, je pa res, da mi z leti ustreza po njih igrati čedalje manj in manj.

Vam vaši zvesti feni zdaj, po izidu plošče Waiting For the Moon in z njo vsaj delni vrnitvi k tršemu zagrlenemu izročilu, kaj manj težijo zaradi izrazito soulovskega prizvoka, ki se je v vaše stvaritve prikradel recimo pred dvema ploščama?

Malce manj pa res. Nasploh se mi pa zdi, da si mora oboževalec, ki res ljubi skupino, vedno želeti, da se ta spremeni, da napreduje in raziskuje. Ko smo posneli Curtains, je bila to uresničitev vseh naših ustvarjalnih sanj in zdelo se je, da ni ostalo nič več. Torej smo morali iskati nov način, kako se približati tisti stvari, ki jo želimo prenesti poslušalcem. Tudi če s ploščo Simple Pleasure morda niti nismo zares prišli tja, smo se v sklopu celotnega procesa zavedeli, kje sploh leži ves tisti prazni prostor, ki se nam ga zdi smiselno raziskati ... Lahko bi celo rekli, da je bil to tisti korak nazaj, ki ti kasneje omogoči štiri naprej. Kako bi rekel ... treba je bilo. Treba je bilo vse razlomiti.

Prav po plošči Simple Pleasure se je razlomil tudi vaš odnos z megazaložbo Island Records ... Se debelim mačkam izdelek morda simply ni zdel dovolj pleasurable?

Ne gre za to, mi smo bili tisti, ki smo šli stran. Do takrat je to postalo povsem drugo podjetje od tistega, s katerim smo podpisali. Sprva je šlo za res vznemirljivo delovno okolje, ki je premoglo številne naše vrstnike in cel kup različnih "manjših" glasbenikov, to so bili recimo PJ Harvey, Pulp in Talvin Singh ... Do plošče Simple Pleasure so se dokončno združili z Universalom in vsi, ki so bili zaslužni za prej omenjene zadeve, so podjetje zapustili. Kar nenadoma smo snemali z ljudmi, ki so drugače producirali Aquo ali kaj podobnega! Bil je čas, da gremo, čeprav se mi zdi, da so celo hoteli, da ostanemo. Da bi nas lahko imeli kot drobceno trofejo, ki bi jo postavili v kak kot in dejali: Oja, tudi s temi delamo, veste, torej že ne moremo biti polni dreka! To se nam ni zdelo prav. Stvari so postale prav butasto smešne.

So vas kdaj skušali zvleči v svetlikajoči se vrtinec takrat zelo močne britpop scene?

Ne! Zanimivo, prav Curtains, na katero smo bili tako neznansko ponosni, je izšla takrat, isti mesec, ko je vsa država sodelovala v velikem duelu med skupinama Blur in Oasis, tako da nismo preprosto nikogar zanimali. Mediji, sploh pa v Angliji, promovirajo cela obdobja čiste dogme, ko je relevantna izključno ena sama stvar. Ko smo debitirali, je bilo to ravno sredi postnirvanskega vakuuma, ko ljudem še ni bilo povsem jasno, kaj točno naj zdaj poslušajo, tako da so nam bili dejansko pripravljeni prisluhniti. Nikoli pa se nam ni zdelo smiselno, da bi se skušali dejansko pridružiti tej eni in trenutno edini relevantni stvari.

Kako ste nasploh doživljali britpop ero?

Oh. Všeč mi je primer Jarvisa Cockerja, s katerim sva dobra prijatelja, ki je vedno delal povsem svojo muziko, nakar je scena začutila novo potrebo in ga pač naredila za zvezdo. Danes najdeš ogromno blazne nostalgije, ljudje postavajo naokrog s solzami v očeh in se spominjajo leta 1997, kar lahko dejansko celo razumem, ko se pa vendar tukaj in zdaj ne dogaja tako absolutno nič!

Zanimivo je, da se - čeprav praviloma nimate dostopa do najmnožičnejših promocijskih kanalov in medijskih napajališč - krepko jedro vaših vdanih fenov vsepovsod po globusu ne le ohranja, temveč celo krepi. Upam si tvegati trditev, da nimate zgolj fenov, imate sledilce, disciple ... Kaj je tisto, kar jih tako močno druži, poleg ljubezni do vaše glasbe?

Težko bi rekel. Na naših koncertih vidiš osemnajstletnice in petdesetletnike in mislim, da tistega, kar jih povezuje, v resnici sploh ne bi nujno rad razumel. O tem raje ne razmišljam.

Zakaj?

Ker bi znalo vplivati na moj celoten pristop k ustvarjanju. Lahko bi celo rekel, da ne morem posvetiti toliko časa ljudem, ki poslušajo našo glasbo, mislim tako na splošno, kot neki množici ... Totalno me vznemiri, ko zaslišim tisto glasbo v glavi, čim prej jo moram spraviti na papir, in ko sem to enkrat dosegel, bi rad predvsem, da jo izdamo in da lahko nanjo pozabim. Tak sem.

No, saj tudi na koncertih z občinstvom praviloma ne komunicirate preveč, morda tu in tam kak hvala ali dva. Je to del tega istega odnosa?

Ja, bo že res. Ko prideš na oder in se glasbi odpreš z vsem srcem, ko si pripravljen na vse, kar se lahko zgodi ... Ja kaj pa lahko še rečeš? Saj nimaš preprosto ničesar dodati.