glasba / Trend pljuvanja po Siddharti

Bežigrajsko pravljico, ko ste igrali pred trideset tisoč v vas zaljubljenimi najstniki vseh starosti, ste takrat opisali kot orgazem. Je bila v retrospektivi ta izkušnja za vas popolna ali bi dejansko kaj spremenili?

Tomi: Treba je upoštevati, da je bil za nas to po letu in pol prvi špil v Sloveniji. Preprosto nismo bili vajeni stejdža, in če bi bil ta koncert jutri, bi bilo vse drugače. Predvsem naš performans. Treba se je bilo zbrati in računati s tem, da imaš na desni sedemdeset članov orkestra, na levi vse tiste plesalce ... Mi tega nismo vajeni. Za tisti dan in tisti čas je bil naš nastop perfekten, danes, po vseh naslednjih koncertih, pa bi ga gotovo opravili veliko veliko bolje.

Uporabo besede orgazem bi lahko razumeli tudi kot trditev, da je bilo doživetje preprosto popolno. Je bežigrajsko izkušnjo sploh mogoče preseči? Ali že razmišljate o kakšnih Stožicah in osvojitvi papeževega stotisočaka?

Tomi: Nedvomno je to mogoče. Ampak vsak orgazem je lahko dober in je lahko slab. Lahko dobiš hudo bejbo za en seks, ki sploh ni nujno dober, pa se boš vseeno pohvalil, ker gre recimo za orgazem s hollywoodsko divo. Lahko pa spiš z normalno deklino iz okolice Ljubljane, pa bo orgazem bistveno boljši. Bežigrad je vsekakor mogoče preseči, magari v Stožicah, konec koncev lahko izprazniš tudi Brnik ...

Tomaž: Definitivno. Ampak ne vem, ali se tukaj sploh pogovarjamo zgolj o slovenskem prostoru. Mi vsekakor želimo igrati na natanko takih in še večjih prizoriščih, zunaj pa je to stalna praksa.

Obstajajo že kakšni konkretni načrti za naslednji megalomanski koncert?

Primož: Ne, prej bo treba gotovo izdati novo ploščo.

Takoj po orgazmu ste se lotili turneje po vsej Sloveniji. Kakšna je bila razlika med nastopanjem na razprodanem štadionu in v recimo ... vrhniški telovadnici?

Tomaž: No, super, da je bila omenjena ravno vrhniška telovadnica! Vrhnika je bila doslej najboljši špil na vsej turneji, saj se je poklopilo čisto vse, za kar mi vemo, da naredi dober nastop. Publike je bilo natanko toliko kot na štadionu, s tem mislim, da je bila dvorana tako kot štadion polna, temperatura prostora pa je bila višja, kar vsakega spodbuja k temu, da postane, v narekovajih, žival. Stik s publiko je toliko bližji, vse skupaj je neprimerno bolj obvladljivo, ozvočenje ni šepalo in še bi lahko našteval ...

Dobro, kaj pa recimo ... Sežana?

Tomi: No, naši koncerti se med sabo v resnici kaj preveč ne razlikujejo, pa tudi dvorane so bolj ali manj enake ... Upal bi si trditi, da smo imeli letos na Primorskem še najhladnejšo publiko, z izjemo ravno Sežane. Štadion je za nekoga, ki ga, tako kot mi, ni vajen, velik napor, bistveno večji, kot je potreben v teh manjših dvoranah; te jemljemo kot čisti užitek.

Primož: Mi smo se za naš orgazem pošteno mučili!

Kako na splošno doživljate slovenske glasbene novinarje? Se vam zdijo korektni, imate z njimi pretežno pozitivne izkušnje?

Tomi: Predvsem imam občutek, da so glasbeno neizobraženi. Veliko je takih, ki nas hočejo na poceni način izkoristiti, da bi bili sami videti kul, ne da bi imeli za to kakršnokoli podlago. So pa tudi taki, ki nas presenetijo s kakovostnimi vprašanji. Nočemo se sicer kovati v zvezde, vendar se nam zdi, da vprašanja tipa Od kod izvira ime Siddharta?, Koliko članov je v bendu? in Kdaj ste nastali? niso več primerna. Za to imamo konec koncev svojo spletno stran, tam vse piše.

Kako ste se recimo počutili, ko se vam je spravil na popoldanski tiskovni konferenci pred bežigrajskim nastopom Marjan Ogrinc maltene jebati mater?

Tomi: Na njegova vprašanja nam je bilo še največje veselje odgovarjati in smo jih med vsemi tudi najbolj resno vzeli. Vsa druga so bila z eno besedo bedasta. O njem sicer vemo, da je provokator, hkrati pa nedvomno tudi nekaj ve in si tako obnašanje lahko privošči. Ima pač svoj način razmišljanja, ki se nam ne zdi stoodstotno pravilen, je pa vsekakor prav, da postavi luč nekam drugam in nas osvetli tudi z druge strani. S svojimi vprašanji vsaj ni tratil časa ...

Primož: Niti svojega niti našega.

VPR: Ja, druga vprašanja so se recimo glasila: Tomi, imaš nalakirane tudi nohte na nogah?

Tomi: Ja, saj. Kako lahko, ko primeš v roke mikrofon, vprašaš kaj takega? Preprosto ne vem ... Ne razumem.

Na splošno se zdi, da je po uspehu na štadionu naraslo tudi število negativnih kritičnih odzivov v medijih ...

Tomaž: To doživljamo, kot da mediji med sabo tekmujejo, kdo si več upa. Kdo si upa huje pljuniti po bendu, ki je naredil nekaj, česar pred njim ni nihče.

Primož: Začel se je nov trend, trend pljuvanja po Siddharti.

Tomaž: Edina kritika, ki jo za tisto priložnost dejansko kupimo, je kritika zaradi ozvočenja. A še k temu dodajam, da smo imeli med publiko veliko infiltriranih prijateljev, ki se zelo dobro spoznajo na sound, pa smo nazadnje od njih dobili zelo različne kritike. Dobro, očitno nekaj ni bilo na mestu in nameravamo to v prihodnosti popraviti. Verjetno bo kritika po našem naslednjem velikem koncertu v Sloveniji, da je bilo vse skupaj prenaglas.

V zadnjem času je bilo opaziti, da ste na vztrajna vprašanja o uspehu v tujini odgovarjali čedalje bolj nejevoljno, zgodilo se je celo, da ste ob takih priložnostih dobesedno vzrojili. Kaj vas je v resnici razjezilo, sama vprašanja ali dejanski izostanek tega tako želenega preboja?

Tomi: Oboje. Zelo nam gre na živce, da se nam še vedno ni uspelo spokati ven, in dobro vemo, da smo tega krivi predvsem sami. Mi bi morali pritiskati: vemo, kakšni so ljudje, kar se tega tiče, namreč polprofesionalni. Kar se tiče založništva in publishinga, nima nihče nobenih pravih izkušenj ... Če ne bo bend česa naredil sam ...

Tomaž: Tudi za preboj na slovenski sceni smo morali vse narediti sami.

Tomi: Treba je narediti kaj, da se ti bo priklopil kdo, ki se malce bolj spozna na te reči.

Recimo Borghesia, Laibach ...?

Tomi: Kar se tiče bendov, nedvomno! To sta benda z izkušnjami!

Tomaž: Po drugi strani pa se je tudi glasbena industrija razvila do stopnje, ko se ti bo zunaj, če pokažeš kvaliteto, sam od sebe priključil kdo, ki bo znal iz tega delati denar.

Tomi: Ravno pred dvema tednoma smo sedli skupaj in rekli, dovolj je! Vsak je dobil svojo zelo konkretno nalogo, kaj lahko prispeva k preboju v tujino, recimo zbiranje kontaktov za festivale, vzpostavljanje stikov s promotorji ... Spraševati, spraševati in spraševati, vse dokler ne naletiš na, kot pravijo, pozitivno mino.

Je Hrvaška tudi tujina?

Tomi: Tudi, vendar nas mogoče bolj zanimata Vzhodna Evropa pa Nemčija ... Sever.

Severna tujina?

Tomi: Severna tujina.

Zdi se, da ste prav vse posvetili uspehu. Marsikoga je recimo zmotila menjava basista ...

Tomaž: Mogoče lahko to najbolje osvetlim jaz, ki sem se zadnji priključil družbi ljudi, ki so od malih nog sestavljali Siddhartino trdno jedro. Skupaj smo rasli, vedno bolj sem se vklapljal v bend, on pa se ... ni. Bil sem prvi, ki je začel dajati pobude, da bo treba kaj storiti, da se bo moral učiti ... Ko sem prišel zraven, sem imel do drugih članov razumljivo hladen odnos in takrat se mi je zdel gladko primeren za odpis, potem pa sem Primoža spoznal in se nanj navezal. Po tistem mučnem obdobju neuspešnih skupnih sestankov s poanto Kaj boš naredil? ali Vidiš, ne znaš, mi pa rastemo ... mu je bilo neznansko težko povedati, da je konec, da ne bo snemal plošče - NORDa -, za katero je z nami prej vadil.

Tomi: Mislim, da tudi ni čutil prave želje, da bi nas dohajal. Vsi drugi smo glasbeni samouki, ki nam je bilo vedno pomembno, da znamo vsaj toliko, da lahko svoje komade igramo, ne da bi bilo treba pri tem kaj preveč misliti. Da svoj inštrument toliko obvladaš, da v živo brez problema zaigraš, kar si posnel v studiu. Mislim, da Primož ni pričakoval, da je delo v bendu natanko to: delo.

Potem ste zamenjali še založbo. Za Multimedio se je zdelo, da za vas resnično gara, da se z vami povsem identificira in da je pripravljena premikati gore ...

Tomi: Multimedia je dobro delala, ja.

Primož: Priključili smo se ji, mislim, da leta 1999, s prvo ploščo, in to po dolgotrajnem iskanju založbe, po zaporedju neštetih gluhih ušes. Lahko rečem, da smo vsi, mi in ljudje pri založbi, živeli za ta projekt, sčasoma pa se stvari spremenijo. Razmere postanejo drugačne. Na podlagi plodnega dela z nami je morda malce zrasla tudi Multimedia, pod njenim pokroviteljstvom se je znašlo čedalje več bendov ... Treba je reči, da smo morali po teh skupnih štirih letih pogledati zelo egoistično - to ne pomeni, da smo vase zazrt bend, temveč da zelo jasno čutimo, kaj bi radi. Ugotovili smo, da tega tam ne moremo več dobiti.

Tomi: Bilo je preveč stvari, ki so obojim žrle preveč živcev. Samo zato, ker smo z njimi izgubili nedolžnost, se z njimi ne bomo oženili. Je pa res, da so nas na začetku potegnili iz dreka in smo jim za to zelo hvaležni, zato smo tudi toliko časa ostali skupaj. Poslovne stvari, ki se sploh ne tičejo glasbe, so začele preveč škripati. Zazdelo se nam je, da bo treba, če hočemo res kaj narediti, tega konja pač spustiti.

Kaj je zdaj pri Menartu bolje?

Tomi: Predvsem deluje boljše kot založba, že recimo pri sami distribuciji, torej da je možno recimo naš CD v trgovinah dejansko dobiti, da se naša muzika lahko širi. Tudi PR je organiziran tako, da za te reči porabimo bistveno manj časa. Prej smo imeli dejansko ogromno neresnih intervjujev z neresnimi ljudmi, za kar se je prav res nesmiselno peljati recimo vse do Murske Sobote ...

Vam je Menart ponudil tudi več denarja?

Tomaž: Mi smo postavljali pogoje.

Primož: Točneje, postavljali smo jih KIF KIF-u. Naša založba je KIF KIF.

Menart pa je ...

Tomaž: Dedek v ozadju, ki ima veliko denarja.

Tomi: Ampak če bomo šli v minus, bo najebal KIF KIF.

Saj ne boste šli v minus. Videti je bilo, da slovo od stare založbe ni potekalo stoodstotno prijateljsko, če nič drugega, tista zdraha z izdajo kompilacije

Primož: Ja, saj, to je bila logična poteza založbe, ki je izgubila svojega paradnega konja in bi rada iz njega iztisnila še zadnji maksimum. To je vsekakor gledano zelo kratkoročno, verjamem, da bi lahko čez deset let iztržili precej več.

No, stavili so na vrabca v roki.

Tomaž: Ja, in to je bil verjetno najboljši dokaz, da je bila naša odločitev za odhod pravilna. Kako kratkoročno dejansko gledajo na nas. To je bil dokaz, da na stvari res ne gledamo enako, še več, da sploh ne gledamo v isto smer.

Včasih ste imeli v pogodbi zapisano, da lahko pred koncertom spijete največ dve pivi. Je tudi pri novem dedku tako?

Tomaž: Šlo je izključno za verbalni pakt med nami samimi, med člani benda, in ni imelo z založbo prav nobene zveze. Še danes je tako.

Kaj pa trava? Lahko pred koncertom kadite travo?

Tomi: Lahko bi, vendar je nihče ne kadi. Če to ne bi vplivalo na kakovost nastopa, pa bi jo vsekakor lahko.

Imate na tej točki razvoja natanko tako kakovostne inštrumente, kot si želite?

Tomi: Mislim, da ja.

Tomaž: No ja, meni manjka še eno stojalo, haha ...

Tomi: Smo si jih pa kupili, preden bi kupili avtomobile, ker mislim, da si še nobeden med nami ni kupil avta.

Tomaž: Pa bi si ga mogoče lahko, a bi bilo to tudi edino, kar bi si lahko kupil.

To je precej žalosten podatek! Da si lahko slovenske štadionske rockovske zvezde kupijo po en avto in čisto nič drugega ... Mar ta posel res tako slabo nese?

Tomi: Ja, samo moraš vedeti, da se moramo mi pri takih nakupih stoodstotno skeširati, ne moremo vzeti nobenih kreditov na pet let ali kaj podobnega ... Poglej, mi smo tudi bend, ki je, preden je prodal 30.000 vstopnic na štadionu, prodal vsega skupaj 15.000 plošč. Pri nas je vse čudno, vse je malce obrnjeno. Res ne vem, kje drugje bend proda manj plošč kot koncertnih vstopnic.

No, za ponazoritev: koliko konkretno je za bežigrajski nastop v žep stisnil posamezen član benda?

Tomi: Organizatorji smo bili mi, to pomeni, da smo morali plačati vse, od prvega bolničarja do zadnjega gasilca. Na srečo je bil štadion poln, tako da smo pokrili vsaj stroške. Ker smo končali s plusom, si lahko privoščimo DVD z malce boljšo produkcijo ... Vse skupaj jemljemo kot tako imenitno reklamo, da lahko zdaj delamo, kar nam paše.

Za rockerje je zelo tvegano, da se tako javno in tako neposredno povežejo z velikimi sponzorji, kot ste to storili vi. Ste imeli v zvezi s tem kakšne pomisleke?

Tomi: Ful. Ogromno velikih sponzorjev, ki so ponujali lepe vsote, smo enostavno zavrnili. Najbolje se je odločiti za enega in potem z njim furati. Treba je razumeti, da smo za štadionski projekt pač potrebovali kapital. Smo pa seveda previdni glede svoje javne podobe, saj ji znajo take reči zelo škodovati; vnaprej vedno jasno povemo, da med koncerti ne bomo predvajali prav nobenih logov ali kaj podobnega.

Zanimiva je recimo vaša izbira glavnega sponzorja, podjetja Drogerie Markt, ki se zdi z imidžem pravega rockerja precej navzkriž, hkrati pa je kot nalašč za vse tiste bejbike v vaši publiki ...

Tomi: Ja, res je.

Primož: Ampak Drogerie Markt je bil edini, ki je imel jajca in je na mizo vrgel največ denarja. Brez njega ne bi bilo koncerta za Bežigradom.

Fantje, ker smo političen časopis, se pač ne bo mogoče izogniti sklopu političnih vprašanj; sledi sklop le-teh. Spremljate dnevno politiko?

Tomi: Zelo malo, razen morda kdaj kakšne večje reči ...

Primož: Vemo, da so našli Sadama!

Katere večje reči ste si recimo v zadnjem času zapomnili z naše notranjepolitične scene?

Tomi: V Evropsko unijo gremo ...

Tomaž: Črni les ...

Primož: Obsodili so profesorja Šuštarja, ne vem, ali je sodba že pravnomočna ...

Kakšno je vaše mnenje o referendumu o izbrisanih?

Tomaž: Tega sploh ne poznamo.

Tomi: Ne poznamo problema in ne vemo, kaj so izbrisani.

Kaj mislite o porokah istospolnih partnerjev?

Tomi: Suit yourself ...

Tomaž: Mislim, če jim je to prav ... Izvoli ...

Ste za legalizacijo marihuane?

Tomi: Ja.

Tomaž: Ja.

Primož: Ja.

Ste za gradnjo džamije v Ljubljani?

Tomi: Ne.

Tomaž: Jaz imam na vsa ta vprašanja ful dolge debate in je res težko odgovoriti tako na hitro. Za začetek moram povedati, da me sistemska vprašanja resnično ne zanimajo, zato ker se totalno ne konformiram sistemu in si tega ne želim, čeprav se seveda vsak dan tudi moramo, to in to je treba kupiti tam in tam, pa telefon plačati, da lahko komuniciramo in vse to. Ampak sistemska vprašanja so zelo zahtevna vprašanja in je nanje nemogoče tako hitro odgovoriti, ker so predvsem to vedno tudi manipulativna vprašanja, še posebej, če jih naprej posreduje kakšen časopis.

Še posebej Mladina. Fantje, vzemimo si čas. Izbrisani?

Tomaž: A lahko samo zvemo, kaj so to izbrisani?

(Sledi dolga in prijazna razlaga kolega Sarkića, skupaj z letnicami in drugimi številkami.)

Tomaž: Vprašanje, kakšna je bila kompenzacija za nekatere, ki so dobili državljanstvo čez noč, in bogve, kaj se v resnici skriva za vsem skupaj. Taka vprašanja praviloma pricurljajo na dan ravno pred volitvami.

Tomi: Zaradi vpliva, ki ga imamo na naše fene, verjetno ne bi bilo prav, če bi se kot člani Siddharte opredeljevali do tega problema, še posebej, če ga najbolje ne poznamo.

Poroke istospolnih partnerjev?

Tomaž: E, spet smo pri sistemu, ki ima moč, da te poroči ali tudi ne, in s tem dobi moč nad tabo. In ko to pravico odtegnejo segmentu populacije, se ustvari čudna sovražna klima in ljudje se spet na veliko sprašujejo o enih stvareh in o drugih sploh ne. Takole: kdo ima sploh pravico komurkoli karkoli omejevati?

Bi igrali v gejevskem klubu pred publiko samih gejev? Bi vas motilo?

Tomaž: Mene osebno ne.

Tomi: Zame ne bi bilo enako. Nisem tako zelo odprt človek, da bi lahko rekel, da bi se počutil enako.

Tomaž: Moraš vedeti, da mi ne igramo po raznih zabavah. Igramo kot rock bend, ki svojo muziko podaja svojim fenom. Če bi bili naši feni sami geji in same lezbijke, potem bi jo ravno tako podajali njim ...

Tudi med geji in lezbijkami nedvomno najdemo ogromno vaših fenov ...

Tomi: Ja, če jih gledaš s stališča poslušalcev, ampak če prideš k njim igrat, je pa to povsem drug stejtment!

Primož: Potem nas lahko vprašaš tudi, zakaj ne igramo na shodih političnih strank.

Vseeno bi lahko delali razliko med homoseksualci in politiki ...

Primož: Seveda je velika razlika. Pri obeh nastopih bi šlo za igranje pred eno vrsto javnosti, v tem pa je podobnost. V primeru izbire bi se zagotovo odločili za geje, saj smo nasprotniki stigmatizacije, sicer pa so med našimi feni dobrodošli oboji, geji in politiki.

Tomaž: Razlike med "normalnimi ljudmi" in homoseksualci ni, vsi smo enaki. Živimo pa v takem delu sveta, kjer je zelo potencirano, da smo partnerji mešani. Verjetno je tako tudi naravno, ker se lahko parimo in imamo potomce ...

Morda se vseeno ne bi preveč skrivali za besedico

Tomi: Ne vem, pač nisem tako usmerjen in bi me to mogoče malo zmotilo. Ker se mi večina njih, vsaj kolikor jih poznam, zdi malo izumetničena, malo afne guncajo, malo so sami pri sebi prepotencirani, njihova igra je preveč taka, da se mi zdi, da to sploh niso oni sami ... Taki so ti, ki jih poznam jaz. Zdaj, tisti ta pravi, ki imajo res ta nagon ... Ker obstajajo tudi tisti, ki so taki, ker je to moda ... Glej, če je to, da to sprejemaš, tista alineja, ki te naredi odprtega človeka, potem jaz nisem.

Džamija?

Primož: Jaz sem neopredeljen. Premalo poznam.

Tomi: Jaz sem proti. Poznam zgodovino in verjamem, da so te ustanove potrebne, ne omalovažujem nikogar in ti ljudje se mi zdijo čisto enaki, vsak od njih je lahko moj prijatelj in se nimam za čisto nič več od njih ... Ampak se mi preprosto ne zdi, da je to potrebno. Če hočeš biti veren, ne potrebuješ stavbe, ki mora biti tako bogato opremljena in mora imeti notri toliko denarja in stoji na toliko prepirih ... Ti si veren tukaj notri, v glavi.

Ampak če imajo druge verske skupnosti lahko svoje bogate stavbe ...?

Tomi: Ja, saj mi tudi te druge cerkve niso kaj preveč všeč, da ne bo kakšne pomote.

Tomaž: No, ampak slovenski narod je v odstotkih veliko bolj katoliški kot kaj drugega ...

In to je dovoljšen razlog, da manjšinskemu proporcu odtegnemo eno osnovnih pravic?

Tomi: Ne! Pa saj, če bi šlo za vprašanje, ali naj se v Ljubljani zgradi še ena cerkev, bi tudi rekel ne! Sem proti gradnji kakršnihkoli verskih objektov!

Tomaž: No, jaz pa nisem. Vsekakor moramo vsakomur omogočiti, da izvaja svojo veroizpoved. Bi pa bilo zelo fajn, da država uredi odnos s svojo ... avtohtono vero, torej z RKC, da se tukaj vzpostavi red in preneha blatenje ene in druge strani. Ko bi bilo vprašanje tega odnosa rešeno, kar bi seveda trajalo dalj časa, saj bi morali biti ključen del rešitve vzgoja in šola, bi se zgradila tudi džamija. Ljudi je treba vzgojiti, da bodo sprejeli džamijo - vzgojiti, da taka vprašanja sploh ne bi bila potrebna - in tega država kot operater niti približno še ni storila. Se mora pa državljan ne glede na vero v svoji državi počutiti varnega: sam prihajam s Fužin, iz ohlajenega pekla, kjer sem bil kot čistokrven Slovenec pogosto žrtev napadov priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, enih in drugih. Država mora svoje prebivalce vzgojiti tako, da takih problemov sploh ne bo. Sem za džamijo, čim prej, saj verjamem v pozitivno v ljudeh! Verjamem, da se bo negativna energija morda razblinila tudi prek te gradnje, a hkrati lahko islamskim prebivalcem Slovenije vlije še dodatno moč, še dodaten ego, dodaten elan, da se začnejo njihove ideje še bolj manifestirati, to mi pa ni všeč! Za vse enako in dokler ne omejuješ posameznikove svobode! Tudi sam bi šel z veseljem pogledat v džamijo in si nameravam kupiti prevod Korana, ki je nedavno izšel, a se bojim, da se za to džamijo in zgodbo o pravicah skriva veliko širši sistem, ki želi širiti vse kaj drugega.

Lepo, da ste bili iskreni, in upajmo, da nam je najstniške bralce Mladine uspelo vzgojiti tako, da ne bodo dobesedno kupili čisto vsake bedarije, samo zato, ker jo izreče rockovska zvezda. Za sprostitev končajmo intervju z lažjimi vprašanji. Če bi imeli možnost, da vas jutri kot predskupino na svoji svetovni turneji posvoji katerikoli bend na svetu, koga bi izbrali?

Tomaž: U2. Ker skupina še vedno deluje kot celota štirih fantov iz Dublina, kot zame najbolj karizmatičen bend vseh časov, ki je znal to svojo karizmo prenesti tudi na širše svetovne probleme. Ker svojo moč uporablja za osveščanje publike in ni tega nikoli izrabljal, izkoriščal. Kadarkoli vidim kateregakoli izmed njih, je zame ne rock-star, temveč super-star, ne v popularnostnem smislu, temveč kot karizmatična osebnost.

Tomi: Tudi jaz bom rekel U2, zaradi glasbenega stila. Ker smo mi glasnejši, oni pa imajo na svojem špilu svojo publiko, tako da bi mi lahko napravili vtis. Drugače bi morda rekel Metallica ali Rammstein ...

Ampak tam po tvoji logiki ne bi mogli napraviti vtisa ...

Tomi: Njihova publika bi mislila, da so oni glasnejši.

Primož: Saj so.

Tomi: Dobro, ampak bolj monotoni.

Primož: Jaz se pridružujem izbiri skupine U2; če pa bi šel sam, bi šel na turo z Metallico, ker je to moj bend. Ampak ne za leto in pol, ker bi bilo to slabo za Siddharto. Recimo za dva tedna.

Kako doživljate trenutno svetovno produkcijo komercialne glasbe? So vaše potrebe na tem trgu zadovoljene?

Primož: Moje niso. Le s težavo še zasledim glasbo, ki bi me minimalno premaknila.

Tomaž: Ja, v bistvu pogrešam to, da bi si lahko na leto kupil vsaj pet novih CD-jev, ki bi bili res odlični in bi mi res kaj pomenili. Da bi jih postavil na svojo polico in bil ponosen na to, kako zbirka raste.

Primož: Vsekakor nekaj manjka.

Tomaž: Ja. Manjkamo mi! In to niso moje besede, prek interneta dobivamo namreč odzive z vsega sveta: Slovenijo obišče veliko ljudi in našega CD-ja seveda ni težko najti, obšel je planet. To niso moje besede, so pa skupni imenovalec vseh teh odzivov: manjkate vi!