glasba / Bolj ples kot gimnastika

Zadnjič je bila dvorana na Kodeljevem videti precej nevsakdanje: na enem koncu oder za hip-hop izvajalce, na drugi strani manjši za breakdancerje, ki so si tam lomili kosti, izvajali akrobatske prelete po diagonali plesišča ali se po pol minute vrteli na glavi. Med večurnim programom, ko so se domače in tuje skupine borile za naslov najboljše, si je finale ogledal tudi precejšen del hip-hoperske populacije, s katero breakdancerji (izvirno b-dance) vseeno nimajo toliko skupnega, kot bi si opazovalec morda mislil. Oba sta del ulične kulture, a hip-hop je že zdavnaj postal pretežno konzumentska kultura, ulični ples (enako kot grafiti) pa je ostal precej bolj subkulturen in se po koncu sedemdesetih let, ko se je pojavil, ni pretirano razširil, ampak je zanimanje zanj upadlo. Približno sredi devetdesetih let se je začel ponoven vzpon in naše kraje dosegel pred kratkim, točneje pred nekaj leti.

Korenine breaka je treba iskati nekje med Brazilijo, kjer so črnski sužnji trenirali samoobrambo v obliki plesa, imenovanega capoeira (ta se širi po vsem svetu hkrati s svojim potomcem b-danceom), ter getovskim svetovnim nazorom ameriških mest, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ponudil gang kot obliko uličnega preživetja. Nekje sredi nasilja band v Bronxu so se pojavili trenirkarji, ki se niso pretepali, ampak so spopad (posamično ali v skupinah slikovitih imen) opravili z nakazanimi gibi kot pri capoeiri. Kdor je bolje plesal, je bil zmagovalec. Vprašanje je, ali se je fizično stanje plesalcev zaradi tega kaj izboljšalo v primerjavi s prejšnjim, ko so se tolpe še spopadale. Resda niso več tvegali krogle ali podplutb okrog oči, toda plesalci med akrobatskimi gibi (posnetimi po Bruceu Leeju in Samuelu L. Jacksonu) radi precenijo svoje telesne sposobnosti za vrtenje na glavi, hrbtu ali rokah. Ko telo z vso težo telebne na beton ali asfalt, ne zaprede od ugodja, in preden postaneš brejker oziroma b-boy, si že dodobra polomljen. "Prej ko začneš, bolje je," je s športno logiko postregel Woody iz ljubljanske skupine Sweet With Style (SWS), ko sva opazovala enega izmed brejkerjev z mencajočimi nogami in mavcem na roki. "Starejši ko si, več je tega."

Z leti se je lomljenje umaknilo plesu, v čemer je treba iskati razlog za ponovno rast zanimanja za b-dance. Giorgio iz Stuttgarta, član skupine nemških prvakov Battle Rock Maniax, pleše od leta 1990 in spada v razred, ki sledi old schoolu iz osemdesetih let: "Včasih je bila osrednja akrobatska tekmovalnost, danes sta izvirnost in slog. Gre za samopredstavitev plesalca, lasten slog in zamisli." Pravi, da že po koraku ugotovi, na kateri stopnji je b-boy, ki prihaja v prvi krog. "Name ne naredi vtisa, če kdo četrt ure poskakuje na komolcu. To ne kaže kakovosti plesa, marveč dober nadzor nad telesom." Plesne gibe iz b-dancea je včasih populariziral Michael Jackson (gibe, ne glasbe!) ali MC Hammer, danes pa jih opazimo v koreografijah Justina Timberlaka ali Missy Elliot. Ekipe so, po drugi strani, pobrale skupinske koreografije premikanja (footwork), najbolj pa se je prevzemanje plesnih navad med b-boyi pokazalo pri posamičnih slogih. Najboljši plešejo iz glave (freestyle) s svojo paleto znanja plesa in gibov.

Telovadnica

Nad Slovanovo dvorano je telovadnica, kjer so se b-fantje in punce ogrevali, vadili in zafrkavali. Poleg prevladujočih pretežno Adidasovih športnih oblačil plesalci uporabljajo še ščitnike in najrazličnejše trakove za prestrezanje znoja. Ogrevanje plesalca je videti nekako takole: začetno poplesavanje na nogah (ki spominja na balet) hipoma zamenja katera izmed figur - obrat na roki ali vrtenje na glavi (znameniti headspin) ali spust na tla in vrtenje na hrbtu ali poskakovanje na eni roki. Sledijo variacije, če plesalec prej ne telebne na tla. In šele, ko odvrže kapo, se vidi polivinil ali karton, ki varuje lasišče pri headspinu.

Poleti je glavno prizorišče brejkerjev ulica, z jesensko vlago in zimskim hladom pa so obsojeni na dvorane plesnih šol in mladinskih centrov. Na Kodeljevem se je na doslej največji tovrstni konvenciji v Sloveniji zbralo prek sto plesalcev. Druženje in treniranje na HH-festu na Kodeljevem je plastično opisal Lesi iz Gravity Experiments Crewa iz Maribora: "Tu sem, da se mečem in da vidim kaj novega. Dogodek je promocija, to, kar sicer vidim na TV in internetu, je tu v živo." Sam je s kolegom prišel na trening in ostal. "Pred dvema letoma smo začeli v Pingiju, nadaljevali v Zvezi prijateljev mladine, zdaj smo v Rollyju," klasičen brejkerski križev pot opisuje najstarejši (21) iz ekipe, kjer je povprečna starost okoli sedemnajst let, fantje pa prihajajo z vseh koncev mesta. "MB je bolj hin, vsak si najde svoj krog." Simbioza ni kompleksna: plesne šole jim dajo prostore, kruji promocijo. Priložnosti za nastope ni prav veliko, nato pa se začne "veliki hip-hop parti na Štuku, plačamo vstopnino, pridemo v prazno halo in začnemo brejkati. Naberejo se ljudje, pride redar in nas hoče vreči ven," razloži brejkerske zaplete.

"Break je bil zmeraj malo zapostavljen, pri nas pa sploh," pogled nazaj vrže Zbarek, še en sladek-s-slogom iz Medvod. "Ljubljana, dva iz Medvod, ampak kako je Slovenija majhna, ko je treba na tekmovanje v Hannover ali Berlin," relativizira zemljepis mladec s kratko irokezo. Novi začetki pri nas pomenijo širitev b-dancea med mlade. "Povsod je že vsaj po en kru, čeprav še ni prave kakovosti. Precej je tudi mladih fantov in deklet." Čeprav je slednjih manj, emancipacija velja in večina ekip ima vsaj po eno punco. Break je zanj življenjski slog, "delam zato, da lahko hodim na tekmovanja". Poleti se SWS razmetavajo pred Metalko, "smo precej ulična skupina, gremo brejkat ven," pozimi pa hajd nazaj v telovadnico.

Malce drugače so se organizirali v Celju, kjer člani skupine Squad 'n' Effect trikrat na teden trenirajo v tamkajšnjem mladinskem centru, kjer pa se jih skušajo znebiti. "Radi bi, da jim plačujemo za dvorano, mi pa smo neprofitna plesna skupina. Bili smo prva stvar, ki se je začela tam dogajati, zdaj smo odveč," razlaga razmere oziroma težave s subvencionirano neprofitno ustanovo Fly-K. Prijatelj M-Rock doda: "Ne zavedajo se, da je boljše, da mladina pleše in ustvarja, mi pa mladim omogočimo, da uživajo v plesu." "Ljudem je vedno bolj všeč, ni pa to še tisto pravo," za trenutek na celjskih ulicah, kjer se pogosto spustijo, pravi Fly-K. Ekipa s šestimi stalnimi in nekaj pridruženimi člani nastopa tudi kot spremljava pevcev v mestu in okolici oziroma pride, "kamor nas pokličejo".

Tekmovanje

"Imaš državna prvenstva, ki so vedno mednarodna, pa bitke eden na enega ali dva na dva, skupinski pa so battli ali koreografije," je preprosto kategorizacijo ponudil Robert iz Zagreba, sicer član skupine Feel The Panic (FTP), ki je na Kodeljevem nastopil v vlogi sodnika. "Na battlih je pomemben celoten vtis, na podlagi katerega pet sodnikov prisodi zmago boljšemu." Po pravilih odločilne Battle Of the Year dvoboj ekip traja 10 minut, ekipo sestavlja do osem plesalcev, prvi ples se izbira s kovancem, zadnjega ima druga ekipa. Dotik nasprotnika pomeni diskvalifikacijo, čeprav se v žaru tekmovanja nenamerni dotiki ne kaznujejo tako strogo. In to je ena redkih zvrsti, pri katerih tudi sodniki pred finalom s plesom pokažejo, da ne sodijo zaradi poznanstev ali sponzorskih vložkov.

Podpisani še iz mlajših dni pomnim velike zagrebške brejkerske grafite, scena pa je v začetku devetdesetih let malce zastala. "Ponoven vzpon se je začel leta 1994, 1995, break je malce zaostajal za hip-hopom." Takrat so se prvi Hrvati odpravili na Battle Of the Year, z leti pa so sosedje dobili vsaj pol ducata kakovostnih ekip. "Dejansko imamo dve veliki domači tekmovanji: Stylevision, kjer so v ospredju koreografije, in Battlezone z bitkami."

Člani skupine FTP so bili ves večer v telovadnici, pred polfinalom in finalom, v središču pozornosti, pa tudi dobrih zafrkancij, "vedno si želimo vznemirjenja". Fantje trenirajo od pet do osem let, o mladih pa pravijo: "Mulci se še najbolj zagrejejo za break, ampak malo jih ugrizne zares."

Kakor kdo. Andrej Škufca, eden domačih brejkerjev iz Airborne Crewa, je dvakratni mladinski svetovni prvak v electro-boogieju. Kot je zanj rekel eden njegovih konkurentov: "Koliko je všečen, je stvar okusa, ampak da te opazijo med 40 plesalci na odru, moraš biti nekaj posebnega." Zdaj ima šestnajst let, electro-boogie pleše tri leta. "Treniram skoraj vsak dan, na odru pa se koncentriram na ritem in najboljšo možno koordinacijo gibov," razlaga samozavestni mladič. "Ko sem spoznal EB, sem vse dneve samo treniral." Precej bolje bi mu bilo v kaki brejkersko bolj razviti državi, saj je Giorgio razložil: "Če si nemški prvak, imaš možnost delati za sponzorje, dajo ti oblačila in skrbijo za promocijo." K temu sodijo tudi osemurni treningi v dvoranah, kjer se lahko posvetiš plesu, o čemer lahko naši brejkerji le sanjajo s široko razprtimi očmi.

Zaključni dvoboji so bili fascinantni, zračni poleti Zagrebčana Flora Kilaha ali trinajstletnega Poljaka Paula, ki je kot nebogljeno pišče deloval samo do prvega koraka, pa resnično vredni ogleda. Zmagovalci so bili vsi, ki imajo radi b-boy kulturo, in navkljub njihovim številnim očitkom organizatorjem (ti še niso izplačali lanske nagrade) se trudijo legitimirati b-dance. Osem slovenskih krujev se je zadnjega oktobra pomerilo pred ljubljanskim Kolosejem in nekaj sto gledalci na Breakdownu. Ampak preteklo bo še kar nekaj vode, preden bo interna šala meso postala: "Včasih si pravimo, da bodo naši otroci znali delati headspine, še preden bodo shodili."