umetnost / Pax Slovenica

Najprej je bila tema. Mrk, se pravi Eclipse. Z rdečelaso in plavolaso polovico tandema (homogene celote, ki še zmeraj ne kaže nobenega razumevanja za glorifikacijo umetnikovega poslanstva, zato imena pri Eclipse ne štejejo) sem dan pred svečano otvoritvijo vstopil v Kapelico. Pogled se mi je sprva zataknil za koščke bodeče žice, ki na kričečem azurju povezuje krvavo rdeča simbola zvezde in križa, nato pa še spotaknil ob preprogo iz ostrega, grobo drobljenega skalovja, ki bo do 23. januarja prekrivalo tla hrama alternativnih umetnosti na Kersnikovi 4. "Deset dni sva štrihali stene in strop ter valili kamenje. Sami. Oziroma z malenkostno pomočjo moških prijateljev." Jep, za umetnost je treba trpeti. Švicati. Nič manj kot za lepoto. Šele takrat je res tvoja. Poškilil sem, kaj se skriva v dnu Kapelice, a slika ni bila dovolj ostra, videl sem le, da je nekaj velikega. In precej šilastega. Kot krš, ki vodi do skrivnostnega artefakta. "Kar pogumno stopi na kamenje, gremo bliže." Uf, še dobro, da ni treba po kolenih. Na vhodu pomaha mojster Krpan, češ samo trenutek, pritisne na stikalo - in bila je luč. Takrat sem ga zagledal.

Pred mano je v polnem blišču zasijala monštranca titanskih razsežnosti, liturgična heavy metal posoda, v kateri se namesto hostije ali srednjeveških relikvij v javno čaščenje izpostavlja meter krat meter velika fotografija... ee, pravzaprav dve fotografiji... oziroma ena fotografija, sestavljena iz dveh fotografij, ki opazovalca vabita, da ju fokusira z leve ali desne strani. Ko se postavite bodisi levo bodisi desno, že zavzamete določeno stališče, takorekoč ideološko pripadnost, in pred vašimi očmi se izkristalizira ena sama podoba sprave, ki popolnoma povozi drugo. Če se še tako prestopate in begate s pogledom, točke, s katere bi uzrli obe podobi vseslovenske sprave naenkrat, preprosto ne boste ujeli. "Pax Slovenica problematizira eno najbolj razvpitih in delikatnih tem polpretekle slovenske zgodovine, ki se kaže skozi še vedno aktualno potrebo po spravi. Ker spomenika, ki bi se poklonil tako žrtvam partizanov kot tudi žrtvam domobrancev, še vedno ni, skuša Eclipse z metaforiko ljubezenskega akta kot pomiritvenega (spravnega) akta združiti dva partikularna spomenika v eno samo podobo. Ljubezenski akt se rodi med živim in mrtvim, rdečim in belim, žrtvijo in rabljem. A tako kot je nemogoče, da bi trenutki orgazmiranja vodili v skupno novorojeno življenjsko formo, ki bi presegla nasprotja obeh vpletenih, tudi sama tehnika izdelave, stereogramska folija, katere kvaliteta je ravno možnost simultanega opazovanja dveh podob, ne nudi pričakovanega zlitja le-teh in tako opazovalčevo oko postaja shizofreno, kot je premična in izmuzljiva tudi ideja same sprave,” sta moj fascinirani pogled interpretirali kontroverzni umetnici, ki sta v imenu sprave in ljubezni ob fenomenalni fotografski podpori Rajka Bizjaka prečuli kar nekaj poletnih noči, v katerih je bilo treba tako na spomeniku pobitim domobrancem na Žalah kot ob pomniku poklanim partizanom v Žužemberku odigrati orgazmično ekstazo v objemu z učnim pripomočkom v obliki človeškega skeleta. “Popolnoma gola pri desetih stopinjah. Si predstavljaš, kako ekstatično sem se počutila? Prebarvana z rdečo tempero in dobesedno otrpla, medtem ko je Rajko usmerjal optimalno osvetlitev, ki je morala biti v popolni rimi z umetnim dimom,” se spominja rdečelaska, performersko jedro tandema Eclipse, ki ji ne uspe povsem zatajiti tistih iskric v očeh, značilnih za vsakega stvarnika, zadovoljnega s svojim delom. Ježeš, kaj bodo pa ljudje rekli, ko tako poniglavo drezata v nezaceljene rane slovenske polpretekle zgodovine. So borci sklicali izredni plenum? So ta beli že zbrali za mašo in spisali miserere, ki ga bo ob prvi priliki odrenčal presvitli gospod nadškof? “Ne, nič od tega. Z razstavo ciljava mlajšo publiko, neobremenjeno občinstvo...” Kaj pa, če ne bo dojelo, ker je pač premlado in nedovzetno za razprtije ta starih? “Bo dojelo, ker se mi zdi, da vseeno nisva tako komplicirani. Ljudje svobodnega duha bodo dojeli. Razumeli bodo, če bodo hoteli. Če bodo videli mimo tako imenovanega pornografskega diskurza, mimo golote do bistva, ki iz nikogar ne brije norcev in ne žali čustev,” racionalno utemeljuje plavolasa polovica tandema Eclipse.

Projekt Pax Slovenica se je medil štiri leta, okvirna zamisel se je porodila med fotografsko seanso za Pornoramo 2001 na Navju. “Živi in mrtvi. Rdeči in beli. Rabelj in žrtev. Meso in kost. Pokazati oba pola, enak izhod iz zgodovinskega labirinta iz desne in leve perspektive. Čeprav imava do sprave neobremenjen odnos, v spravo ne verjameva.” Kdo pa verjame? Če bi kdo verjel vanjo, bi se že zgodila. “Mi nismo generacija, ki bi se spravljala, preprosto zato, ker se z nikomer nismo sprli. Ko sva se ozrli nazaj, sva ugotovili, da so bili najini predniki na obeh straneh.” Tako kot predniki 99 odstotkov Slovencev. “To se naju ne tiče več. Krivda se ne deduje.” Okostnjak je vedno spodaj, ne glede na barvo in ne glede na to, ali ga jaha rdeča furija ali pa v njegovih krempljih uživa belopolta hotnica. Zakaj? “Sprava je v interesu tistega, ki je živ. On vodi igro, on dominira, on je rabelj, medtem ko so mrtvi spodaj, pasivni, z njimi se manipulira, pa čeprav jim je prekleto mar za spravo in igrice živih.”

Tisto, kar pri četrtem penetracijskem posegu eklipsovk v slovensko nacionalno substanco pleni še posebej veliko število superlativov, je brez dvoma okvir te tako imenovane spravne monštrance, ki je delo Boštjana Drinovca. V vlogi žarkov, ki vas obsijejo s svojim morbidnim sijajem, nastopajo pozlačene antikvitete iz druge svetovne vojne, se pravi cevi pušk in mitraljezov, bajoneti, vilice, noži, ašovčiči ter ostalo železje, ki je še pred šestdesetimi leti travmatično grizlo in trgalo šibko meso. “Avtentične ostanke iz druge svetovne vojne sva nabirali pri zbiralcih tovrstnih reči in lahko nama verjameš, da sva za to porabili ogromno časa,” pravita eklipsovki. Madonca, tole srhljivo švasanje bi še Tonetu Svetini vzelo sapo, pripomnim. “Saj. Edini omembe vredni problemi so se pojavili, ko sva iskali prostor za razstavo. Projekt Pax Slovenica sva zavoljo njegove konceptualnosti želeli razstaviti v eni izmed galerij, ki sodijo pod okrilje tako imenovane institucionalne umetnosti, a sva povsod naleteli na nerazumevanje in odklonilen odnos, zavit v šibko diplomatsko argumentacijo, da delo pač ne ponuja nobenih presežkov.” Prosim? In kaj bi bil po njihovem presežek dela, ki je presežno že v osnovi, da o zasnovi niti ne govorimo? “No, tako sva spet pristali v domačem hramu. V Kapelici. Od 8. do 23. januarja. Brez posebne simbolike.” Popraznično zatišje je pravi čas za umetnost. Da se po ekscesnem razdajanju telesnim užitkom nasiti tudi duša, hehe. Sicer pa imata eklipsovki v paci nov performans, ki se bo zgodil še letos, ubran pa bo na temo... “Nič ne poveva. Ni šans. Presenečenje.” Morda nekaj komercialnejšega, kar bo okrepilo budžet za nadaljnje projekte? Nekaj v stilu dvanajstih kolumen, ki so izhajale v mesečniku za vse, kar moške zabava? “Recimo.” Kakšna nadgradnja Setvenega koledarja? “Vse je še v načrtu.” Tudi film, o katerem smo se pogovarjali pred dvema letoma? “In videospoti. Vse. Problem je v tem, da morava ob vsesplošnem pomanjkanju mecenov medtem še služiti keš, skrbeti za eksistenco, kar lahko za nedoločen čas zavre ustvarjalne procese.” Če nisi del etablirane kulture, če nisi državni ljubimec, se moraš toliko bolj zanašati na talent in iznajdljivost. Sta razmišljali o intenzivnejšem lobiranju za katero od nagrad Prešernovega sklada? “Res, čas bi že bil. Še posebej bi si jo zaslužili prav za tale najin zadnji projekt Pax Slovenica.” Podpišem. Mimogrede, je trenutno ksenofobično stanje slovenskega duha po vajinem mnenju kakorkoli povezano z odsotnostjo zgodovinske sprave? “Hej, mar nimamo že celo večnost domnevno liberalnih strank na oblasti? Kako se vse to potem sploh lahko dogaja? Preprosto ne moreva verjeti, da se dogaja. Referendum na referendum. Za popravo krivic, za džamijo... pa to ni res! Kdo in kakšni so ti ljudje?! Kdo zagotavlja, da ta beli v primeru zmage ne bi poklali ta rdečih? V vojni je vsakdo začasno neprišteven. V opoju zmage pa še toliko bolj.”