umetnost / Pax Slovenica

Najprej je bila tema. Mrk, se pravi Eclipse. Z rdečelaso in plavolaso polovico tandema (homogene celote, ki še zmeraj ne kaže nobenega razumevanja za glorifikacijo umetnikovega poslanstva, zato imena pri Eclipse ne štejejo) sem dan pred svečano otvoritvijo vstopil v Kapelico. Pogled se mi je sprva zataknil za koščke bodeče žice, ki na kričečem azurju povezuje krvavo rdeča simbola zvezde in križa, nato pa še spotaknil ob preprogo iz ostrega, grobo drobljenega skalovja, ki bo do 23. januarja prekrivalo tla hrama alternativnih umetnosti na Kersnikovi 4. "Deset dni sva štrihali stene in strop ter valili kamenje. Sami. Oziroma z malenkostno pomočjo moških prijateljev." Jep, za umetnost je treba trpeti. Švicati. Nič manj kot za lepoto. Šele takrat je res tvoja. Poškilil sem, kaj se skriva v dnu Kapelice, a slika ni bila dovolj ostra, videl sem le, da je nekaj velikega. In precej šilastega. Kot krš, ki vodi do skrivnostnega artefakta. "Kar pogumno stopi na kamenje, gremo bliže." Uf, še dobro, da ni treba po kolenih. Na vhodu pomaha mojster Krpan, češ samo trenutek, pritisne na stikalo - in bila je luč. Takrat sem ga zagledal.