glasbena vzgoja / Pop-over Beethoven

Evo, pa smo dočakali, da je klasika in, da se je približala ljudstvu, da je pop. Da je pop klasika, da o njej beremo v Lady in Novi, da so dekleta oblečena v violine in superge, da pravi tehničarji igrajo Pankrte, da je ljudska godala zamenjala prava violina in je Rezija postala Resia in da je 30.000 pobesnelih mladincev poslušalo radijski orkester in glasbenikom niso v glavo zmetali ne paradajza in ne gnilih jajc. Na Emi pa smo dočakali lepotičke, ki s Karmen Stavec nimajo nobene zveze.

Pojav godalnega tria Rožmarinke na četrtem predtekmovalnem večeru za letošnjo Emo nas je presenetil. Ne le da so dekletca prišla na tekmovanje, temveč jih je neizprosno občinstvo celo uvrstilo med finaliste. Rožmarinke so simfo različica Foxy Teens. In tako kot mlade lisičke ne igrajo violin, Rožmarinke ne pojejo. Samo godejo. Ponavadi sodelujejo z elektro pop duom Silence, in z njim so se v zadnjem trenutku, le uro pred iztekom roka, odločile, da pošljejo komad tudi na Emo.

V zadnjih letih je Slovenija na Eurosongu stavila na drugačnost predvsem s Sestrami, pa tudi z Nušo Derendo in morda je lani Karmen Stavec končala na dnu ravno zaradi preveč običajnega komada. Če bi se Slovenija spet zatekla k drugačnosti, kakršno na letošnji Emi predstavlja rožmarinski trio (četrta članica je na bolniški), se morda ponuja možnost za zmago. "Me se ukvarjamo z glasbo, ker v tem uživamo. Biti na odru je bistvo glasbenika. Torej, če na odru uživaš in če ti potem uspe še publiko pripraviti do tega, da uživa, je to višek vsega. Presenečene smo, da so bili v žiriji, ki je izbirala skladbe za predizbor, in tudi kasneje publika po telefonu tako odprti in dovzetni za nekaj novega. Tudi na glavnem tekmovanju bomo dale vse od sebe, kaj bo, bomo pa videli. Snemale smo že godala za nastopajoče na Emi, pa se izvajalci sploh niso uvrstili na glavno tekmovanje, zato smo bile po uvrstitvi še toliko bolj presenečene," pravijo mladenke, ki podobnih poskusov z Evrovizije niso poznale, dokler niso same nastopile. Zgledi so torej drugje. "Smo nekakšen ženski odgovor na Apocaliptico, ki jo sestavljajo štirje fantje, tudi odlični glasbeniki. Obstaja pa v Angliji še Bond kvartet, ki ga prav tako sestavljajo štiri punce, vendar so s klasičnih inštrumentov prešle na električne," razmišljajo dekleta, ki so v redni službi pri naših najboljših orkestrih. Sicer pa so stvari ne glede na uvrstitev na Emi, ki je očitno solidna promocija za filharmonične profesionalke, zelo jasne. Posneti nameravajo ploščo, z duom Silence in samostojno, in se imeti čim bolj fino: "Imamo srečo, da so naši delavniki odlični, dopoldan igramo v orkestru, tako da ostane dovolj časa za Rožmarinke, lepo je biti kreativen in poleg službe početi še kaj."

Med Pankrti, Silvijo in Rezijo

All Capone Štrajh Trio je projekt, ki je kakih enajst let starejši od nastopa evrovizijskih kandidatk: začel je delovati leta 1992. Prvič je nastopil v gledališču Glej v sklopu predstave gledališke skupine Grejpfrut. Predstava je nosila naslov Columbus, Schwarz, Capone. Gregor Strniša, sicer alfa in beta ansambla, približno takole razlaga najpomembnejše elemente delovanja: "Na prvi plošči Greatest hits, ki je izšla leta 1993, so bile polovično zastopane moje avtorske skladbe, polovico pa je bilo avtorskih priredb oziroma skladb z uporabljenimi motivi znanih skladb. Šlo je za priredbe rockovske (Smoke on the Water, Daydream), pop (Yesterday), jazzovske (Birdland), pa tudi klasične glasbe (Mala nočna glasba, Sanjarjenje/Schumann). Na plošči ISO 2001 sem se „lotil“ tudi Magnificove Silvije. Ker ima Silvija v nekaterih delih podobno harmonsko sestavo kot skladba Autumn Leaves/Jesensko listje, sem skladbo obdelal tako, da prehaja iz ene v drugo in se hkrati meša. Tekst je zmanjšan na minimum, vokal pa izveden na megafon." Magnifico je bil, poznavalci se spomnite, tako zadovoljen z izdelkom, da ga je uvrstil na svoj the best of album Komplet. Šlo je za živo izvedbo s koncerta v Slovenski filharmoniji, kjer je nastopilo 13 glasbenikov. Tudi zadnji izdelek s priredbami rezijanske glasbe oziroma ljudske motivike so člani skupine All Capone menda študirali že sredi devetdesetih let. Še pomembnejše se jim zdi sodelovanje z DJ-jem Simonom Stojkom Falkom na plošči in v videospotu Jaz Srce Kič, kjer Stojko s triom nastopa kot solist inštrumentalist na gramofonu. "Pri izbiri glasbe za priredbe se ne odločam na podlagi žanra ali zvrsti glasbe, temveč glede na to, kakšne možnosti dopušča in odpira pri obdelavi in transformaciji materiala. Tako sem pri skladbah Pankrtov moral najprej ugotoviti, ali material dopušča izvedbo projekta v mejah želenega. Po analizi skladb sem ugotovil, da gre za izvrsten material," pravi Strniša, ki je pred leti, potem ko je sodeloval v gledališkem prostoru, in to predvsem z režiserjema Janezom Pipanom in Jašo Jamnikom, ugotovil velik vpliv gledališke glasbe in gledališča samega. Na vprašanje, kakšno glasbo trio igra, odgovarja, da gre za glasbo, polno asociacij, gegov, spogledovanja s kičem, melanholije in melodramatičnosti. K tej osnovi se še vedno vračajo. "Poleg tega obstaja še eno kar zavezujoče pravilo, da skladbe niso daljše od petih minut." Violina, viola in čelo. Včasih se pri Caponeju okrepijo s saksofoni, klarineti, pozavnami, kontrabasi, bobni, gramofoni, pojočimi žagami ter glasovi, kot sta sopran in bariton. Nazadnje so posneli ploščo Resia Valley, zdaj pa bodo posneli ploščo Lublana je bulana z baritonistom Alešem Marčičem. In remiks plošče Resia Valley. Kaj pa nasploh mislijo o vse pogostejšem pojavljanju godalnih bendov v slovenski pop sferi? "Vsako dogajanje na sceni je pozitivno, vprašanje pa je, ali je tudi vedno inventivno. Kot vemo, slovenska popularna glasba navadno zaostaja za "Zahodom" okoli 30 let. Ko so The Beatles že razpadli, so bile pri nas najbolj popularne "slovenske popevke". Morebiti se ta zaostanek z leti zmanjšuje (govorim o stanju v najbolj gledanih in branih medijih, ne o alternativni sceni). Toda pogosto vidimo vse preveč kopij že videnega. Pri vse pogostejšem pojavljanju klasičnih inštrumentov v zadnjem času pogrešam več drznosti in več inovativnosti," pravi boter All Capone Štrajh Tria Gregor Strniša.

Orkester na stadionu

Pa je bil dovolj inovativen projekt našega megabenda Siddharta, ki se je s simfoniki podal na delo že pred časom, ko jim v ljubljanskih Križankah ni povsem uspelo? Odigrali so le dva komada, lani so na koncertu koncertov na stadionu za Bežigradom radijski simfoniki godli s Siddharto v tako rekoč enakovredni vlogi.

David de Villiers, ki je bil dirigent na Siddhartinem koncertu za Bežigradom, se strinja, da je bil nastop posledica tistega v Križankah. "Že takrat smo se ujemali in vsi smo si želeli ponoviti skupen nastop." Ja, to govori možakar, ki je pred časom dejal, da pop in rock glasbe tako rekoč ne pozna. In ki trdi, da sicer sprejema mešanje tako različnih žanrov, vendar pa: "V glavnem mi je zamisel o tovrstnih projektih všeč, čeprav niso vedno najuspešnejši. Kot pri vseh umetniških stvaritvah tudi tu ni mogoče vedno vnaprej predvideti, kako bo vse skupaj videti na koncu. Če so priprave dobre in aranžmaji izdelani, tak projekt lahko obogati obe sodelujoči zvrsti." De Villiersova prva ljubezen je kakopak klasična glasba, na koncertu s Siddharto pa je bilo naravnost fantastično: "Klasični glasbeniki nimamo pogosto priložnosti igrati pred 30.000 ljudmi. To je bilo že samo po sebi čudovita izkušnja. Tako jaz kot moj orkester smo člane glasbene skupine Siddharta doživeli kot zelo velike profesionalce. Zelo trdo delajo in točno vedo, kaj želijo s svojo glasbo povedati, zato smo si jih z lahkoto predstavljali kot “soliste”, ki jih z veseljem spremljamo." Pred koncertom takšnih razsežnosti je bilo dvomljivcev veliko, saj tudi podobni projekti v tujini ne uspejo vedno povsem, de Villiers pa s tem ni imel težav, ker je že prej vedel, da so člani Siddharte resni glasbeniki in da lahko sodelujejo na visoki ravni. "Razmere na odru so bile dovolj dobre, da smo svoje delo lahko dobro opravili, če ne bi bilo tako, bi odpovedali sodelovanje. Seveda smo bili prvič v takšni situaciji in kaj bi se dalo postoriti tudi bolje, predvsem glede razmerja glasnosti med nami in Siddharto in glede mešanja obeh zvrsti. Vsi smo se veliko naučili in bi bili lahko na podobnem koncertu v prihodnosti še boljši. Čeprav nisem nobenega od članov orkestra osebno povprašal za mnenje, sem dokaj prepričan, da smo vsi uživali. In bi si želeli še sodelovati pri podobnih projektih tudi v prihodnje, tudi s Siddharto." Gotovo 60.000 rok naredi svoje, pa čeprav poslušalci niso vedno vešči poslušanja prave klasične glasbe, takšne, kakršno proizvaja prelepa Anja Bukovec.

Klasika v hangarju

Violinistka, ki zadnje čase zaseda tudi prostor v rumenem tisku. "Moja glasba je klasična glasba. Vendar klasika nista samo Mozart pa Beethoven. Največ igram pozno romantiko, impresionizem in tudi moderno," pravi Anja, svobodna umetnica v dvajsetih letih, ki se trudi, da bi imela čim več koncertov z orkestrom ali s komornimi skupinami v velikih dvoranah. "Včasih je treba igrati tudi v hangarjih, skladiščih ali šotorih. Obletnice, proslave ... Tam v glavnem igram klasiko, tango ali kakšne ciganske variante. Zdaj ljudje že točno vedo, kaj bodo dobili, če me pokličejo, ne delam velikih razlik." Glasbo pač predstavlja tako, kot jo sama čuti. "Glasba je narejena za zabavo, vsa glasba. Moraš pa vedeti, kaj igraš, in se prilagoditi skladbi. Gibanje ni zavestno, osredotočim se na glasbo, emocije potem naredijo svoje. Garderobo prilagajam glasbi, rada imam barve, glasba sama je zelo barvita, zakaj bi nosila vedno črno, če to potem vso stvar ubija." Bukovčeva je znana po tem, da rada nastopa bosa ali v supergah, visokih pet pa zaradi počutja ne mara preveč.

Ko se nam takole na prvi pogled zazdi, da bi bila primerjava z Vanesso Mae še kar primerna, nas športnica na violini zavrne: "Po pravici povedano sem slišala njeno glasbo le enkrat in še to le za kakih deset minut. Je dobra glasbenica, vendar mi ni všeč njen stil, pretirano posodabljanje, približevanje elektronski glasbi. Mislim, da klasike ni treba tako posodabljati, ker je že sama po sebi dovolj bogata. Glede tega, da me primerjajo z njo, ne morem pomagati, verjetno je to zaradi več gibanja, primerjajo pa me tisti, ki nje sploh dobro ne poslušajo in mene očitno tudi ne, saj si v glasbi sploh nisva podobni."

Kako pa komentira letošnje nastope na Emi?

"Letos sem imela neko ponudbo, vendar ni bilo časa, tovrstno nastopanje me ne bi motilo, morala pa bi igrati kaj, kar mi je všeč, tja se ne bi šla zgolj kazat. Nisem a priori proti nastopu na Emi. Sicer pa Rožmarinke dobro poznam, so naredile zelo dober, samosvoj komad, super je," pravi Anja, ki si želi posneti prvo ploščo in najti sebi primeren orkester, v katerem bi bila solistka. "... in pa več igrati v tujini, težko dolgo zdržim na enem kraju. Rada igram s komerkoli, samo da vzpostavim pristen stik. Ni pomembno, ali gresta dva ali trije toni mimo, pomembno je, da uživamo, potem uživa tudi publika."

Anja Bukovec je torej nadaljevanje klasike z drugimi sredstvi in tako verjetno ne bo porušila temeljev rocka ali popa, ki simfo glasbo uporablja zgolj kot dodatek k svoji glasbi. Tako kot Siddharta recimo, ki ima prednike predvsem v Crnkovičevem ansamblu Jutro oziroma njegovem projektu Mala nočna glasba in poskusih Mija Popoviča. Ali pa kar v sodelovanju ansambla Deep Purple z londonskimi simfoniki. In da ne pozabimo zadnjih vzdihljajev Metallice v simfo obliki. Med Slovenci naj bi bil prvi pop šlagerist, ki se je opremil s simfoniki, Aleksander Mežek, ki je leta 1989 projekt Podarjeno srce posnel s simfoniki kar v Studiu Abbey Road, menda smo ga prav nepošteno spregledali. Oprosti, Sašo. Leta 1997 so se na otvoritvi Evropskega meseca kulture povezali Laibach in orkester Slovenske filharmonije. Sicer pa se tudi sodelovanja Vena Dolenca, Melite Osojnik in Klarise Jovanovič na Emi se nihče več ne spomni, pa niso bili daleč od letošnjih Rožmarink.