filmi / Bitka za Alamo

Naj najprej potegnem po malem groteskno paralelo. Flashback - v leto 1960. Amerika je bila ravno sredi hladne vojne - nacionalizem, patriotizem in protikomunizem so se stegovali proti vrelišču. Tako rekoč vse Oskarje - rekordnih 11 - je pobral Ben-Hur, epski spektakel z močno biblično podzgodbo, ki je vključevala tudi trpljenje Jezusa Kristusa. Film je bil leto prej orjaški, huronski hit - in še vedno je dišalo po njem, ko je leta 1960 v kinodvorane prišel Alamo, epski spektakel o obleganju in padcu teksaškega misijona pri San Antoniu, v katerem so 6. marca 1836 pod mehiškimi streli padli vsi ameriški heroji. Jasno, Alamo je na presenečenje vseh povsem pogorel. Zdaj pa skočimo v leto 2004. Kaj vidimo? Ameriko, ki je sredi iraške vojne... nacionalizem, patriotizem in protiterorizem, ki se stegujejo proti vrelišču... Passion, epski spektakel o trpljenju Jezusa Kristusa, ki je postal orjaški, huronski hit... in Alamo, rimejk epskega spektakla o obleganju in padcu teksaškega misijona pri San Antoniu, v katerem so 6. marca 1836 pod mehiškimi streli padli vsi ameriški heroji, ki je povsem pogorel. Alamo je tako za Hollywood že drugič postal Alamo... ee, Waterloo.

Zakaj Alamu ni uspelo pritegniti patriotov in zakaj film o ameriški svetinji ni postal ameriška svetinja, ni skrivnost. Za začetek - že samo pakiranje tega filma je dišalo po katastrofi. Ko je namreč studio Disney leta 2002 najavil snemanje Alama, je obljubljal, da ga bo režiral Ron Howard in da bo v njem igral Russell Crowe. Oba sta bila tedaj slavna, prestižna in z Oskarji nagrajena - za njima je bil pač Čudoviti um. Da mislijo resno, je potrjeval tudi predvideni budžet - 125 milijonov dolarjev. Številka je bila visoka, toda ne tako visoka, da bi ljudi prestrašila ali pa odbila - hja, bila je nižja od Bushevega predvolilnega budžeta. Howard je potem razkril, da bo imel film oznako "R" (restricted), s čimer je hotel kakopak reči, da bo zelo divji, zelo krvav in zelo brutalen. No, realističen. Logično, heh - ker je bil Alamo klavnica, mora biti tudi film o bitki za Alamo klavnica. Tako kot je lahko film o trpljenju Jezusa Kristusa le klavnica. Nihče ni tako trpel kot Jezus - in noben Američan ni tako trpel, kot so trpeli Američani v Alamu. Logično, ne. Studiu Disney se to ni zdelo logično. Še huje - to se mu je zdelo nelogično. Le zakaj bi 125 milijonov investirali v film, ki bo mladini prepovedan? Zakaj bi si vrata že kar vnaprej zapirali pred ciljno publiko večine h'woodskih filmov? Ergo: film sme biti le tako brutalen, da ga bo lahko gledala tudi mladina. In tu se je reč hudo zapletla: Howard je hotel ujeti brutalnost zgodovine, Disney pa je hotel, da Howard zgodovino cenzurira. Ker pa do konsenza o zgodovini niso prišli, so se razšli. S Howardom je kakopak odšel tudi Russell Crowe.

In tako je Disney projekt Alamo redefiniral. Specifično: najavili so, da bo film režiral manj znani, manj uspešni in manj izkušeni John Lee Hancock (The Rookie), da bodo v njem igrali manj slavni zvezdniki (Billy Bob Thornton kot Davy Crockett, Dennis Quaid kot general Sam Houston, Patrick Wilson kot polkovnik William Travis in Jason Patric kot Jim Bowie), da bo budžet precej nižji (75 milijonov) in da sam film ne bo tako brutalen, da bi bil nesprejemljiv za mladino. Jasno, ta poteza je medije in javno mnenje v hipu obrnila proti Alamu. Lepo prosim - Disney je obljubil to in to, potem pa obljube ni držal. V očeh medijev je izgledal skrajno neresno: ko je glorifikacijo Alama prepustil minornemu režiserju, manj slavnim zvezdnikom in nižjemu budžetu, ga je vnaprej razvrednotil. Vsaj tak je bil vtis. In Alamo je že med snemanjem postal žrtev hude negativne kampanje, bolje rečeno - vsak pikantni detajl, ki je pricurljal s snemanja, so mediji takoj napihnili v katastrofo. Glejte, film se jim sproti sesuva! Tudi spletne strani so kar tekmovale, katera bo filmu prizadejala večjo gospodarsko škodo. In ko bi moral lani za Božič priti v kinodvorane, pa ga ni bilo, so rekli: ha, kaj smo vam rekli! Ko se je razvedelo, da je budžet med snemanjem narasel na več kot 100 milijonov, so rekli: ljudje, to je kaos - reči so jim ušle iz rok! Ko so sporočili, da bo treba film premontirati in skrajšati, so rekli: vidite, sploh ne vedo, kaj bi počeli s tem filmom!

In ko je Alamo aprila končno štartal in prvi vikend nepričakovano vrgel le poraznih, pogubnih, rahitičnih 9 milijonov, so vsi rekli: evo, ta film in ta rezultat sta le fotokopija trenutnega kaosa v studiu Disney. Ne, Alamo res ni imel sreče z zgodovino - prišel je v času, ko je bila korporativna struktura Disneyja hudo omajana. Jezni delničarji, ki jih vodi Roy Disney, nečak strička Walta, so namreč že celo leto burno in bučno rušili Michaela Eisnerja, velikega bossa studia Disney - in tik pred štartom Alama jim ga je uspelo detronizirati, tako da zdaj ni več oboje, predsednik in direktor, ampak le še direktor. Sad tega pučističnega nereda - okej, korporativnega "brezvladja" - so bili polomi mnogih letošnjih filmov. Tudi Alama, ki pa je imel še dodaten problem - bil je brez velikega, karizmatičnega zvezdnika, ki bi lahko film nosil ter ga potegnil do konca in naprej. Billy Bob Thornton? Oh, prosim! V originalu je igral John Wayne, h'woodski Duke, pa ni potegnil. Okej, pri Disneyju so si verjetno rekli: Alamo ne potrebuje zvezde, ker bo zvezda filma sam Alamo... ee, bitka za Alamo. Že, toda problem je v tem, da se je finalni juriš mehiške vojske odvrtel ponoči, v jutranjem mraku, kar seveda pomeni, da se ni kaj prida videlo. In Disneyjevi filmarji so se tega zoprnega zgodovinskega fakta držali - tudi v filmu se finalni juriš mehiške vojske odvrti ponoči, kar seveda pomeni, da se velike bitke, zvezde Alama, ne vidi kaj prida. Od tega, kar naj bi film potegnilo, je ostala le silhueta. John Wayne, večni pragmatik, režiser Alama, je zgodovino raje vrgel skozi okno - in finalno bitko posnel podnevi.

Umrli so v škornjih

Eisner je sicer pred štartom napovedal, da bo Alamo "ujel val patriotizma, ki se je sprostil po 11. septembru", toda iz tega ni bilo nič. Iz preprostega razloga: ker je patriotizem ugrabila desnica. Bolje rečeno: desnica, ki je po 11. septembru ugrabila definicijo patriotizma, je Alamo razsula. Še huje - križala. Z mečem in kladivom. Desnica - desni mediji, desni kolumnisti, desni think tanki in desne organizacije a la Freedom Alliance - je namreč histerično kriknila, da skuša film uničiti tradicionalni lik ameriškega heroja in patriota. Zakaj? Ker polkovnika Travisa prikazuje kot ženskarja, Jima Bowieja kot trgovca s sužnji, generala Houstona kot pijanca, Davyja Crocketta pa kot vojnega zločinca in strahopetca, ki je hotel na koncu zbežati v noč, medtem ko mehiške generale, ki so poklali teksaške patriote, prikazuje kot plemenite in pogumne junake. Film je v očeh desnice protiameriški in nepatriotski - oskrunil je Alamo, simbol "zahodne kulture", simbol poguma, patriotizma, žrtvovanja in boja za ideale, svobodo, demokracijo in neodvisnost. Nekateri desničarji so filmu celo očitali, da nikjer ne poudari, da so junaki Alama umrli za Ameriko, svobodo in parlamentarno demokracijo - hja, leta 2004, v času, ko je ameriški patriotizem izenačen z umiranjem za Ameriko, je to res hudo. In bojni krik "Remember the Alamo", s katerim je general Houston jurišal pri San Jacintu, je tako mutiral v histerični krik "Forget The Alamo".

Desnica je Ameriko pozvala, da naj Alamo obvezno bojkotira. Ironično - malo prej je Ameriko pozvala, da naj si obvezno ogleda Trpljenje Jezusa Kristusa. Tako kot je bil ogled Trpljenja patriotsko dejanje, je bilo zdaj patriotsko dejanje bojkotiranje Alama. Pogine naj, pes! Pogine naj, laž! Desnici je šlo najbolj v nos to, da film zruši enega izmed največjih mitov o Alamu - da je Davy Crockett umrl junaško, v boju. Film se raje drži "heretične" verzije, ki temelji na dnevniških zapiskih mehiškega lajtnanta De La Pene in po kateri se je Crockett pustil prijeti, tako da je bil usmrčen šele po bitki. Dnevniški zapiski, ki so na dan prišli leta 1955 (v Ameriki 20 let kasneje), so menda le ponaredek, ne pa tudi dogodek (prijetje in eksekucija Davy Crocketta), ki ga popisujejo. V prvem Alamu je Crocketta - de facto napol pismenega karierista, ki se je skušal po političnem polomu v Tennesseeju in kongresu prebiti v Teksasu - igral John Wayne, ki je na koncu umrl junaško, v boju. Še več, smrtno ranjen se razstreli skupaj s skladiščem za smodnik. Kar je kretensko: če je v zrak vrgel skladišče, je v zrak vrgel tudi cerkev, ki se je držala skladišča in v kateri so se skrivale ženske z otroki. E, to je bil šele mit! Ali pa vojni zločin.

John Wayne, fanatični protikomunist in šampion zloglasne Kongresne komisije za protiameriške dejavnosti, je bil z Alamom obseden že vse od konca štiridesetih, ko je postal predsednik Filmske alianse za ohranjanje ameriških idealov (Motion Picture Alliance for the Preservation of American Ideals), v kateri je bil tudi Walt Disney in ki je videla le enega sovraga: komunizem. In Duke, ki se je med II. svetovno vojno skril (ta boj za svobodo in to žrtvovanje je strahopetno preskočil) in ki je sveto verjel, da so zahodnemu svetu svobodo priborili mučeniki Alama, je bil prepričan, da bo z Alamom komunizmu zadal smrti udarec. Okej, komunizem je rušil že prej (Jet Pilot, Big Jim McLain, Blood Alley ipd.), toda zdaj je hotel pokazati, da "svoboda ni poceni". Alamo je postal njegova religija - in njegova avtobiografija. Dobro veste, kaj je rekel Flaubert: "Gospa Bovary, to sem jaz!" Duke bi lahko rekel: "Alamo, to sem jaz!" Kot rečeno, film je sam režiral in v njem igral, obenem pa ga je tudi produciral in delno financiral. Plus - v stranske vloge je postavil svoje žene, hčerke, sinove in vnukinje. Alamo je bil zelo oseben ideološki projekt. In ko je Duke rekel "Ta film je Amerika", je bilo jasno, da misli resno. Samo pomislite: da bi Mehičane ja čim bolj ponižal, ga je hotel najprej posneti v Mehiki - hotel je pač, da bi Mehičani za drobiž statirali v filmu o svojem debaklu! No, največji trik Alama pa je bil v tem, da je kanoniziral in napihnil mite o boju za teksaško svobodo, ki so postali železni repertoar neokonservativne ideologije, s katero rožlja tudi Bush.

* Film uči, da se je v Alamu 189 ameriških patriotov - okej, med njimi je bilo tudi nekaj Tejanosov, teksaških Mehičanov - uprlo nekaj tisočglavi vojski brutalnega mehiškega diktatorja Antonia Lopeza de Santa Anne. To je le mit: Američani so se mehiški vladi uprli na mehiškem teritoriju! Teksas je bil tedaj del Mehike, mehiška provinca, kar pomeni, da so si skušali ameriški patrioti - v glavnem najemniki, "skvoterji" in oportunisti - imperialistično prisvojiti del tujega ozemlja, kar se je potem leta 1845 tudi zgodilo, ko je Teksas postal 28. ameriška zvezna država.

* Film uči, da so patrioti s svojim junaškim odporom zadrževali mehiško vojsko, tako da je lahko general Houston organiziral vojsko in potem - 6 tednov kasneje, v bitki pri San Jacintu - porazil mehiško vojsko. Tudi to je le mit. Prvič, general Houston, fan mobilnega, gverilskega, partizanskega načina bojevanja, je ukazal, da je treba Alamo zapustiti in porušiti. Drugič, Houston med bitko za Alamo ni zbiral vojske, prej narobe - tedaj je bil na diplomatski misiji pri Čerokezih! In tretjič, Alamo ni bil pomembna strateška točka, od katere bi bila odvisna usoda Teksasa (in Amerike), ampak je bil povsem brez strateške vrednosti - general Santa Anna bi ga lahko med svojim pohodom ob Mehiškem zalivu povsem mirno zaobšel, toda general je bil jezen, ker so ga leto prej speljali njegovemu svaku, generalu Cosu.

* Film uči, da so se patrioti uprli bistveno številčnejšemu sovražniku in da so bili za svobodo pripravljeni umreti. Spet le mit. Prvič, patrioti so v Alamu ostali zato, ker so mislili, da lahko zmagajo - Alamo je imel namreč 21 topov, največjo artilerijsko baterijo daleč naokrog, zato so bili prepričani, da lahko premagajo tudi desetkrat številčnejšo vojsko. Drugič, general Santa Anna je prišel predčasno, mesec prezgodaj, tako da so bili patrioti še kadrovsko podhranjeni. Tretjič, prepričani so bili, da bo prišla pomoč (ni prišla). In četrtič, računali so, da jih bo Santa Anna le oblegal, ne pa tudi napadel (kar je po trinajstih dneh storil).

* Film uči, da so se teksaški mučeniki borili za svobodo Amerike. Kar je le mit. Boj, ki ga je začel Stephen Austin, ameriški kolonist z mehiškim državljanstvom, je bil namreč le boj za teksaško neodvisnost znotraj Mehike, za samostojno državo, za "Republic of Texas". In da ne bo kakega nesporazuma: to ni bil boj za svobodo, ampak boj za sužnje. Zakaj je v Teksasu sploh prišlo do napetosti med ameriškimi kolonisti in mehiško vlado? Ker so kolonisti s sabo pripeljali sužnje, Mehika pa je sužnjelastništvo na svojem ozemlju prepovedovala. Kar je bilo zoprno - ekonomija kolonistov je temeljila na brezplačni, suženjski delovni sili. In ko so med obleganjem Alama ustanovili "prehodno vlado" in spisali "teksaško ustavo", so dali jasno vedeti, da sužnji nimajo nobenih pravic.

Kot torej vidimo, je mit o Alamu Busha oborožil s štirimi manihejskimi ideološkimi ključi. Prvič, Američani imajo pravico do izvažanja svobode. Drugič, imperializem je patriotizem. Tretjič, umiranje na tujih tleh je žrtvovanje. In četrtič, kolonializem je boj za svobodo. Okej, Alamo je leta 1960 sicer propadel, toda Duke je hitro poudaril, da so za propad krivi komunisti: saj veste, kdor je kritiziral Alamo, je podpiral komunizem! Ali kot radi poudarijo bušiji: kdor kritizira Busha, podpira terorizem!