glasba / Pičkin dim je čista filozofija

To je sin pokojnega Jusufa Bulića, Aca Bulić, ki je tudi lastnik verige stavnic Lavovi.

Tudi ti si velik ljubitelj stavnic?

To je zame treniranje možganov, zadnjih nekaj let toliko bolj intenzivno. Še vedno vem, kaj so moje prioritete, toda resnično treniram možgane. Imaš ljudi, ki živijo od tega, in ljudi, ki bankrotirajo.Izključim telefon in gledam, kako Angleži umirajo zame in mi prinašajo denar. Spremljam in stavim pa na vse mogoče športe.

Si v karieri Riblje čorbe posnel ploščo, s katero ni bilo težav?

Skoraj ni bilo takšne plošče.

Mogoče Rani mraz in Računajte na nas?

Tam sem bil poldrugi mesec na začasnem delu, nič drugega, pozabimo to. Šlo je za kombinacijo, ki ni delovala in je počila. Podobno kot razlika med mehko in trdo pornografijo.

Kaj še počneš v Srbiji?

Fotografiram neumnosti s fotoaparatom, toda to je edina država, v kateri je državna ureditev anarhija. Predlagal sem, da bi bilo državno geslo: "Nor jebe zmedenega".

Kaj pa je s stranko POP, Partija običnih pijanica?

Zdaj sem odstopil iz moralnih razlogov, ker ne pijem več. V statutu imamo zapisano, da vodilnih položajev ne more zasedati nekdo, ki ne pije. Se mi pa priznava minulo delo, tako da sem ostal član.

Logično, saj si veteran in ustanovitelj POP. Kaj pa je bilo s sorodno stranko SUP, Savez uživalaca piva?

S sorodnimi strankami smo precej sodelovali, to je resna stvar. Na Češkem so pivci piva v parlamentu, povsod sem srečeval podobne pojave. Na primer NK Bure (Sod) iz Pakraca.

Kaj pomeni izkazovanje srbskih simbolov na kapi, uhanu, verižici, usnjenem brezrokavniku?

Zame je to normalno. Leta je bila sramota reči, da si Srb, meni pa je zmeraj ugajal slab sloves. Ko so bombardirali Pale, sem v New Yorku delal gledališko predstavo Temna je noč. Prodajalka prijazno vpraša: "Od kod ste?" Jaz pa odvrnem: "I am a bad guy, Serbian." Prodajalka odreveni, meni pa je za popizdit lepo.

Če vzamemo simbole, vedno si slovel kot človek, ki se rad inteligentno zajebava.

Sociološko se je treba pozanimati, od kod izvirajo korenine zajebancije pri Srbih. Srbi iz največje tragedije naredijo zajebancijo. Morda se spomnite, ko je v Paraćinu nek albanski vojak med dežurstvom v JLA pobil dva ducata drugih med njihovim spanjem. Naslednji dan sta Crvena zvezda in Partizan igrala nogometni derbi in Partizan je izgubil. Zakaj? Vso noč niso spali, ker je bil dežurni Fadil Vokrri. Potem si lahko misliš, kakšen je narod, ki se lahko roga bolečini.

Ali ti potem niso zajebancija tudi predsedniške volitve?

Poglej si naše kandidate. Sicer pa, vrti se reklama s sloganom: "Ni vseeno". Trenutno kroži vic: Đinđić gre zadnji dan na delo in voznik ga vpraša, če bo sedel spredaj ali zadaj. Đinđić pravi, da je vseeno, voznik pa: "Ni vseeno".

Po zvoku albumov iz osemdesetih je bila tvoja linija trša, malce depresivnejša, Bajaga pa je bil malce mehkejši.

Bajaga je že takrat imel svojo identiteto, tako kot danes, pri nas pa je, podobno kot v svetu, kriza avtorjev. Ne toliko glasbe kot avtorjev. Malo jih je, ki jih boš prepoznal po njihovi identiteti. Nekoč je bilo veliko močnih avtorjev in vedelo se je, kdo je Rambo Amadeus, kdo je Nele Karajlić, kdo je Balašević, Bregović, da o Džoniju Štuliću ne govorim.

Ta generacija je dala pečat in kakovostno popularno glasbo pred dvajsetimi leti. Kaj pa današnje tendence in produkcija? Na kontaktnih oddajah TV Pinka so pogosti klici iz Slovenije.

Urednike programa za tujino je treba obesiti za jajca na Terazijah. To pravim, ker sta tako na RTS kot na Pinku urednici ženski. Katastrofa je, kako se na perfiden, goebbelsovski način zastruplja narod in ustvarja mediokriteto. To traja leta. Večkrat ponovljena neumnost postane kulturno relevantna in nato se zalotiš, kako prepevaš najnavadnejše neumnosti.

Zakaj je prišlo do takšne vulgarizacije? Ali Beograd ni premogel meščanske drže proti enačenju z narodnjaki?

Ni nenavadno, ljudje niso mogli drugače preživeti. Ne morem kriviti medijev, toda veliko so pripomogli.

Kaj se sedaj najbolj posluša v Srbiji?

Bolj ali manj rokenrol, a se stanje zelo počasi popravlja. Čas gre naprej in težko se je vračati na staro. Težava je, ker nova glasba odtujuje, ni komunikacije. Morda me je povozil čas...

Mar se niste že na albumu Pišanje uz vetar zafrkavali iz turbo glasbe?

Ni bilo mišljeno kot zajebancija, ampak kot folk. Po livadi rosnoj in Hoću, majko, hoću sta bolj gledališka komada in samo v taki preobleki sta se lahko pojavila.

Ali Riblja čorba še lahko provocira kot nekoč v samoupravnem socialističnem sistemu?

Ljudje so otopeli. Svojevrsten kulturni šok je bil z zadnjo ploščo, na kateri smo dve pesmi posneli na dodaten CD. Samo zato, ker nočem jamranja staršev, da so otroci prisiljeni prisluhniti tudi pesmima Zašto uvek kurcu sviram in Pičkin dim. V osnovi sta pesmi sestavni del albuma Ovde. Pičkin dim je čista filozofija.

Kaj pa simbolika ovitka, na katerem se roka s tremi dvignjenimi prsti potaplja - ali morda dviga iz vode?

Odhaja v krasni kurac, ampak malenkostno kljubuje. Potaplja se z identiteto, s stilom.

Kdaj se bo torej potopila ta ladja?

Še lep čas bo trajalo, dve, tri generacije. Moja dežela je bogata z osiromašenim uranom, pri nas pride rak kot prehlad. Hočejo nas biološko iztrebiti in to ni paranoja, ampak dejstvo. Svetovni vladarji so precej sebični in kratkovidni. Ne vidijo, da uničujejo tudi sebe.

Misliš na Busha?

Bush je enota za merjenje neumnosti! Ko je nekdo neumen, je neumen 1 bush. Ko pa je zelo neumen, je neumen 1 kilobush. Deplasirano je govoriti o figuri, ki ne ve, kje je. Največja neumnost je, da ga jemlješ resno.

Toda milijoni ljudi so resno jemali Miloševića...

Leta je bila sramota povedati, da si Srb. Njegova karta nacionalizma, na katero je zaigral, je bilo to, kar smo čakali sto let. Biti nacionalist in imeti rad svojo deželo in nacijo ni slabo, slabo je biti šovinist. Imam rad Srbijo in ne bi mogel živeti nikjer drugje.

Kako pa si razlagaš, da je imel nek mlad Hrvat lani sredi Dalmacije na vetrobranskem steklu znak paraustaške organizacije, v avtoradiu pa nabijal Čorbo, ko pa ti vendar veljaš za četnika?

Bil sem v neki hrvaški diskoteki v Linzu, ki jo vodita dva Hrvata. En umirjen, drugi pa je prišel s fronte in je malo ostrejši. Gledava se, pričneva se pogovarjati in najdeva skupno točko - da je globalizacija največje svetovno zlo, ki bo uničilo najino stoletno sovraštvo. Po tem sva se fantastično ujela. Mene ne motijo ljudje, ki se deklarirajo kot ustaši ali Hrvati, ampak tisti nesrečniki, ki bi se jebali, pa ga ne bi vtaknili. V najhujši situaciji so ljudje iz mešanih zakonov, ki morajo biti bolj katoliški od papeža. Ko je Ivanišević osvojil Wimbledon, sem rekel, da je v njem zmagala srbska trma, inat.

Svoj narod poznaš v dušo?

Seveda, poglej si naslov moje knjige Srbi brez težav. Kaj takega ne obstaja, zajebavam se iz težav.

Kako resno dojemaš Slovenijo? Kot deželo za nastope ali kaj več?

Nikamor ne hodim pred samimi koncerti, tukaj pa mi je to zelo pomembno. Ne prihajam le zaradi nastopov.

Kako izdajate plošče?

Izdajamo plošče, ko in ker imamo kaj povedati. Nismo odvisni od terminov, kritik, lestvic...

...in cenzure. Bojda je bil eden večjih šokov v karieri, ko ste prestopili na zagrebški Jugoton in so vam cenzurirali kar štiri pesmi.

Nič manj kot štiri pesmi. To je precej. Nikoli ne bi sprejel tega. Avtocenzure pa tako nikoli nisem priznaval.

Je res, da je bila pesem Pogledaj dom svoj, anđele hit desetletja po izboru poslušalstva, predvidena za srbsko himno?

Ne, sem pa imel svoj predlog za himno, ki je bil objavljen v satiričnem časopisu Bre: "Od kod si, kreten / od kod so tvoji / iz Srbije, dežele / ki ne obstaja. / Videti si kot pes / smrdiš po česnu..." Naša dežela se imenuje Frankenstein. Pokažite mi državo, ki ima znotraj svoje pet, šest držav in dva monetarna sistema. Mi smo igračka, vadbeni poligon, resda samo z osiromašenim uranom.

Kaj je bilo z Zoranom Predinom?

Z njim sva bila dobra prijatelja in razšla sva se iz ideoloških razlogov. Samo to.

"Baš je onima sa Alpa stalo do mog pravoslavnog skalpa," si trdil še za časa Jugoslavije. Meniš, da je temu še tako?

To je bilo napisano še v osemdesetih in je šlo za serijo mojih predvidevanj, ki so se žal uresničila. Podobno sem za Kosovo predvideval v svoji knjigi iz leta 2001: "Lahko se kurčimo, tolčemo po prsih in pozivamo na pravo in pravico; tako bo, kot se jim bo dvignilo. Šiptarje rabijo, ker prodajajo drogo. Od Rusov ne pričakujte nič, Putin je član skupine G8 - enkrat policaj, vedno policaj, kdo mu bo verjel. Američanov ne zanima zgodovina in nacija, če sami tega nimajo, njih zanimata izključno moč in denar. Sklepi: Diplomatsko razdeliti Kosovo in rešiti, kar se da. Rešiti ljudi in pozabiti na teritorij. Vse svetinje je treba prenesti, kamen za kamnom." Idioti me niso vzeli resno. Bil sem tam in potoval po cestah, ko so politiki lahko leteli samo s helikopterji.

V Ljubljani bi prvič morali koncertirati leta 1997, pa je bila proti vam sprožena prava hajka. Takrat si rekel, da boš prišel igrat v Slovenijo samo, če te povabita Kučan ali Drnovšek. Sta te leta 2002, ko si koncertiral v Tivoliju, povabila?

Ne, povabil me je srbski narod oziroma Srbska zajednica, ki živi tukaj. Bilo je po dramaturškem zaporedju klimaks, antiklimaks, tour de force in reakcija je bila popolna. Mislim, da nihče, vključno z nami, ni zapustil dvorane nezadovoljen, pa tudi čustveni naboj je bil precej močan.

Takrat je bilo tudi precej obiskovalcev iz Hrvaške, kjer ne nastopaš. Kdaj torej pade Hrvaška?

Ne bo padla. Vemo, da imamo precej navijačev iz rokerskih mest, kot sta Čakovec in Rijeka, ter iz Istre. Zelo rad bi šel, toda ne bom snedel besede, sicer se mi lahko vsakdo takoj poserje v usta.

Marka Breclja bi utegnilo zanimati, kako roker kot ti postane svetovalec ministra za kulturo?

Z ministrom za kulturo se poznava kakšnih 30 let in dobro sodelujeva. V času, ko bi moral postati direktor založbe PGP RTB, so se name vsule prošnje iz vse Srbije. Nato mi je minister dejal, da dela strokovni svet, in povabil me je kot svetovalca za rok glasbo in glasbeno industrijo. Od znotraj lahko spreminjam stvari na bolje, zato sem povabilo sprejel z obema rokama.

Zakaj si nehal piti?

Bil sem sebičen in sem si zaželel še malce živeti.

Kdaj ti je bilo najhuje v življenju?

Bil je čas, ko sem bil depresiven, toda najhuje je bilo, ko je Čorba uspela in sem si od avtorskih pravic kupil majhno stanovanje. Dal sem ves denar. Ko bi moral plačati davek, sem bil brez denarja in so mi blokirali račun. Pričeli smo se tožariti, naenkrat sem bil brez ficka in mesece sva z ženo živela od njene plače. Nerad se spominjam žalostnih in težkih trenutkov, zavestno jih potlačim.

Mrtva priroda je bila najbolje prodajana plošča v Jugi. Kaj si si lahko privoščil od prodaje pol milijona izvodov?

Že pred to ploščo je bilo veliko denarja. Odšel si koncertirat v vojvodinsko vas in zaslužil za štiri dni bivanja v Londonu. Takrat je bila to še pravna država, danes pa porabiš leto dni, da se glede avtorskih pravic stvari za trohico premaknejo.

Koliko računate za en nastop? Je cifra 15 tisoč evrov točna?

Jaz se ne ubadam z denarjem, sem umetnik, moral boš vprašati koga drugega. Denar je samo papir, ni pa slaba stvar.

In kdo je torej kriv za balkansko vojno?

"Vojna je končana / svet je popoln / živi, mrtvi in ranjeni / vsi skupaj pokopani." Kdo je kriv Hrvatom, da so Srbe naseljevali v krajine, da bi jih branili pred Turki? "Vojne pridejo in minejo / vnaprej so znani zmagovalci / našega in njihovega vodjo / so premagali pogrebci."

Po eni varianti si beograjski Bruce Sprinsteen, po drugi pa čačanski Mick Jagger. Komu si bližji?

Stonese spoštujem, ampak Springsteen ima boljše tekste.

Resnično si verjel, da je treba pomagati srbskemu življu v krajinah na Hrvaškem in v Bosni. Obiskal si jih večkrat kot Slobo. Kako ti je bilo pri srcu, ko so padle?

Samo pokojni Vladimir Bakarić in jaz sva častna meščana Knina. Nenehno prosim Hrvate, naj mi vrnejo pisno imenovanje, ki je ostalo tam. Kaj jim bo to. Ko se je začela Nevihta, sem bil v Grčiji prilepljen za radijski sprejemnik in pizdil. Ko pa sem videl, kaj jim je naredil Milošević, ko beguncev ni spustil v Beograd... Že s tem si je Milošević zaslužil ponovno uvedbo smrtne kazni v našem kazenskem sistemu. Iz nas nikoli ne bo nastala Evropa. Še vedno se ubijamo tradicionalno, s topimi predmeti, koli, sekirami, naboj je civilizacijski premik.