kult / Prežeči tiger, skriti zmaj

Indijsko deklico po imenu Umrao Jaan sredi 19. stoletja ugrabijo in prodajo za kurtizano. Z leti poteši mnoge moške, tudi kneza, fanta iz višje kaste. Med njima je sicer kemija, globoka kot ocean, toda kastne razlike so železna srajca - na stavek "in potem sta živela srečno do konca svojih dni" lahko mirno pozabita. Da pa bi vse to lažje prebolela, med sprehodi po poljih in gozdovih veliko plešeta in pojeta. On: "Ko pride večer, me kliče tvoj glas... luna se zdi boljša kot zemlja... tvoja misel je kot šepet... zbudi me v mračnih urah... vsako najino srečanje se konča s slovesom." Ona sicer poje in pleše le še zanj, toda potem pobegne in po mnogih letih najde svojo družino - in družinske vrednote. Tako se odvrti - in po dveh urah in pol konča - Umrao Jaan (1981), indijski mjuzikl, eden izmed mnogih indijskih filmov, ki jih te dni retrospektivno prikazujejo v Kinoteki ("Od Bollywooda do Raya"), pet pa jih bo prikazal tudi prvi mednarodni filmski festival Kino Otok, ki se bo začel 25. maja (točno, v Izoli). Na festivalu, ki ga je Vlado Škafar, šampion "deprivilegiranega filma", zapakiral kot kombinacijo letnega kina, počitniškega kampiranja, vesele kamere in ekskluzivnih gostov (tudi Indijcev), bo sicer mogoče videti afriške, azijske, latinoameriške in vzhodnoevropske filme, toda ob teh dveh hkratnih filmskih feštah bi vas rad opozoril predvsem na indijske pop filme - potemtakem na filme najbolj deprivilegirane privilegirane filmske industrije na svetu.

O indijski filmski industriji, ki je fenomen zase, obstaja nekaj klišejev, ki jih vsi stalno ponavljajo in ki se jim pri dosedanjem pridobivanju splošne izobrazbe niste mogli izogniti. Tako ste slišali, da je indijska filmska industrija večja od Hollywooda, da letno posnamejo ogromno filmov, da imajo zvezde, ki so večje od življenja, da snemajo pretežno neskončno dolge mjuzikle, ki so preizkus gledalčeve vzdržljivosti (Umrao Jaan ne odstopa), da so si podobni kot jajce jajcu in da mnoge filme financirajo gangsterji. Ni kaj, to so dobre kljuke - naključnega mimoidočega vedno pritegnejo, tako da hoče izvedeti še več o "največji filmski industriji na svetu", še toliko bolj, ker z njo zlepa ne pride v stik. Še zgrda ne. Najbolj se ji približa, ko gleda predfilm za Guruja ali pa film Monsunska svatba, ki ni indijski - niti ni posnet v Indiji. Toda te "kljuke" niso le marketinški miti - ne, vse to je res. Indijska filmska industrija je de facto največja na svetu. Letno posname skoraj 1.000 filmov, približno trikrat več kot Hollywood, od nje živi okrog dva in pol milijona ljudi, sliši pa na ime Bollywood. Izraz Bollywood, ki je v obtoku že vse od leta 1979, ko je neki indijski kritik spojil izraza Bombay in Hollywood (Bo-llywood), pomeni v principu dvoje: v ožjem smislu pomeni hindujske filme, ki jih snemajo v Bombayu (zdaj Mumbaiju), v širšem smislu pa indijsko kinematografijo. Obstajajo tudi druga "filmska mesta" - in Lollywood. V Pakistanu.

Toda izraz Bollywood ne vključuje indijskega art filma, ki ga je sredi petdesetih v svet lansiral Satyajit Ray (trilogija o Apuju), svetovno priznani indijski auteur, učenec Rabindranatha Tagoreja, bengalski remix Čehova, E.M. Forsterja in Jeana Renoirja. Ray, ki se je iz realističnega poeta indijske revščine prelevil v rahlo satiričnega, eliptičnega, miniaturističnega kritika sodobne Indije (kastni sistem, brezposelnost, korupcija, pohlep, podrejenost žensk ipd.), je hitro postal mednarodna senzacija in festivalski darling, toda iz filma v film je bilo vse bolj jasno, da skuša ugajati predvsem Zahodu, zahodnemu pogledu, zahodnemu okusu. Filme je - tako kot mnogi drugi indijski "artisti" (Shyam Benegal, Mrinal Sen, Raj Kapoor, Guru Dutt itd.) - snemal za Zahod, ki ga ni hotel razočarati, zato je Indija v njegovih filmih izgledala tako, kot si jo predstavlja Zahod. Pač Indija z "zahodnimi" problemi in "zahodno" senzibilnostjo - in sitarskim melosom Ravija Shankarja. Jasno, v b'woodskih filmih, ki so bili dolga leta indijska "skrivnost" (Zahod je tripal le na indijski art film), Indija izgleda tako, kot si jo predstavlja Indija, indijska masa, bolje rečeno - tako, kot da o njej fantazira indijska masa. Artificielno, kičasto, eksotično, eskapistično, enodimenzionalno, predmoderno. In seveda, čustva, ki prevevajo ljubimca iz ločenih kast, so vedno tako silna, tako bujna, tako globoka in tako neizrekljiva, da jih je mogoče le zapeti. Kot v operi. Ples pa je itak namesto seksa, ki ga indijska cenzura ne tolerira. Še poljubi so redki... ee, ukradeni. Ne rečem, plesi skušajo biti "sugestivni", toda to je "sugestivnost" slovenskih pevk narodnozabavne glasbe z začetka sedemdesetih. Ne da to b'woodski masali škodi - prej narobe, naredi jo retro seksi, okej, brezčasno seksi.

Bollywood, ki se je rodil davnega leta 1911, je zelo h'woodski, toda b'woodski zvezdniški sistem je bolj h'woodski od h'woodskega - ja, zvezde tam res častijo, obožujejo in nosijo na rokah. Indijci so nori na svoje zvezde. Hrithik Roshan, Dimple Kapadia, Shahrukh Khan, Manisha Koirala, Preity Zinta, Salman Khan in Karisma Kapoor so božanstva, ki zaslužijo po pol milijona dolarjev na film (pogosto jih snemajo po 10 hkrati!), medtem ko je bil Amitabh Bachchan, nekoč tudi član indijskega parlamenta, leta 1999 v online anketi TV postaje BBC razglašen celo za "največjega zvezdnika milenija". Ko je hodil na prve avdicije, ni hotel zanj nihče niti slišati - hej, nimaš glasu, nimaš karizme! Kaj so pa vedeli. Indijske zvezde so tako velike, tako karizmatične in tako glamurozne, da so nanje nori celo Pakistanci. In seveda - gangsterji. Vsi vemo, kako nor na h'woodske zvezde je bil razvpiti gangster Bugsy Siegel, toda to ni bilo nič v primerjavi z Abujem Salemom, enim izmed najbolj zloglasnih šefov indijskega podzemlja, ki je svoje sinove poimenoval po svojih najljubših filmskih junakih, ki se je poročil z b'woodsko zvezdo, Monico Bedi, in ki je "skrivaj" financiral mnoge indijske filme, tudi najdražje (npr. famozni hit Devdas). Očitno je hotel reči: moj dom je v Bollywoodu. Med zvezdami. No, bolj ali manj metaforično. Salem, ki ga bušiji sumijo zlinkanosti z al-Kajdo, ni namreč nikoli živel v Bollywoodu - tako kot večina mafijskih šefov, ki vlečejo b'woodske niti, je deloval na daljavo, iz tujine (nazadnje je bil v arestu, heh, na Portugalskem). In roka indijske mafije je že tradicionalno dolga. Bolje rečeno, Bollywood in podzemlje sta tako prepletena in tako zlinkana, da ima vsak b'woodski producent svojega botra. Pa če hoče ali ne. Vsaj tako gre glas. Izsiljevanje je del b'woodskega popa. A po drugi strani: nekdo mora vso to blazno produkcijo - vse te neskončne količine neskončno dolgih filmov - financirati, ne. Jih boste vi? No, vidite. Tudi indijske banke v glavnem nočejo kreditirati filmskega biznisa, kar je razumljivo - nočejo pač podzemlju razlagati, zakaj so pri njih obresti bistveno nižje. In zakaj poslujejo s pogodbami. Slovitega producenta Bharata Shaha so leta 2001 zaprli, ker da je le pralnica mafijskega denarja. Kaj je pa hotel? Producenti, režiserji in zvezdniki, ki nočejo "sodelovati", končajo pod kroglami, kot recimo pred leti režiser Mukesh Duggal in producent Manmohan Shetty. Režiserja Rakesha Roshana so prerešetali, ker v film, ki ga je financiralo podzemlje, ni spustil svojega sina, Hrithika, ki je trenutno eden izmed največjih indijskih filmskih zvezdnikov. Mnogi zvezdniki imajo zato policijsko zaščito - noč in dan. Skrivajo se, heh, brez rešpekta do podzemlja, ki "vzdržuje" Bollywood.

Paralelni svet

In vendar - Bollywood je družinska zabava. Tako kot Hollywood. Kot rečeno - seksa ni, poljubi so redki. Jasno, nasilje je dovoljeno. Tako kot v Hollywoodu. In tako kot Hollywood tudi Bollywood ljubi formulo, vključno s happy endom. B'woodski mjuzikli, filmske masale, so vedno povsem predvidljivi: veliko se pleše, veliko se poje (okej, v resnici pojejo "playback pevci"). In najlepši vedno najbolj trpijo. Punca, ki ljubi fanta iz druge kaste (in obratno), je epicenter te magične formule, v kateri mrgoli melodramskih obratov, mazohističnih dilem, patetičnih ločevanj, reševanj družinske časti, lepo kostumiranih plesalcev, epskih ritualov, razkošnih palač in retro lascivnosti. Te superžanrske masale je običajno konec šele po treh, štirih urah. Nikoli se ne obnosijo. Ni čudno - okrog 14 milijonov Indijcev gre vsak dan v kino! Na voljo imajo 14.000 kinodvoran, v katerih letno prodajo 5 milijard vstopnic. Bollywood je vedno v trendu. Če hočete, lahko gledate b'woodsko verzijo filma E.T., b'woodsko verzijo filma Reservoir Dogs, b'woodsko verzijo Sabrine, b'woodsko verzijo Zgodbe z zahodne strani, celo b'woodsko verzijo Nezveste. Kjer je trend, tam je Bollywood, zato ne preseneča, da je vse več filmov, v katerih se dekle zaljubi v terorista.

Toda hej - le zakaj bi Bollywood primerjali le s Hollywoodom? Še bolj zanimiva, efektna in poučna je primerjava z evropsko Slovenijo. Recimo: koliko filmov smo posneli Slovenci leta 1922? Niti enega. Koliko so jih posneli Indijci, naši veliki tekmeci? 64. Ali pa: koliko filmov smo posneli leta 1925? Nič. In Indijci, naši izzivalci? 86. Še: koliko filmov smo posneli Slovenci leta 1930? Niti enega. Pa Indijci: 194. Hudo, ne. Prepad med dvema kulturama je na dlani. Toda reč je v resnici še bolj dramatična - leta 1931, ko sta na platna drug za drugim prišla "prva slovenska filma", V kraljestvu zlatoroga in Triglavske strmine, so Indijci posneli 200 filmov. Še bolj dramatično: do trenutka, ko so Slovenci sklenili, da bodo posneli "prvi slovenski film" (in se potem še dolgo v stoletje prepirali, kateri izmed obeh je bil "prvi"), so Indijci posneli že 1.176 filmov! Jasno, Slovenci potem do leta 1948 nismo več posneli nobenega filma - Indijci so jih v tem času, med letoma 1931 in 1948, posneli več kot 3.500. Leta 1948, ko smo Slovenci dobili prvi zvočni film (Na svoji zemlji), so Indijci posneli 263 filmov. Točno, leta 1948 so posneli več filmov kot Slovenci v celi zgodovini. Ko gre za film, se Indijci niso več ozirali nazaj. Leta 1959 so prvič posneli več kot 300 filmov letno. V šestdesetih so tako že veselo naskakovali koto 400 - in jo leta 1971 končno tudi presegli. Toda potem je šlo le še navzgor:

- leta 1976 so prvič posneli več kot 500 filmov,
- leta 1978 so jih prvič posneli več kot 600,
- leta 1979 so jih prvič posneli več kot 700,
- leta 1984 so jih prvič posneli več kot 800,
- leta 1985 pa so jih prvič posneli več kot 900.

In vendar je Bollywood tudi "ideološko" primerljiv s Hollywoodom. Tudi Bollywood je namreč "kulturni imperialist". Ni le notranja indijska stvar, kot se običajno misli, ampak ves čas misli tudi na izvoz. Zelo agresivno, tako rekoč hegemonsko. Pač kot vsaka industrija. Za začetek, b'woodski filmi so že tradicionalno hit v indijski diaspori - in to širom sveta (Britanija, Kanada, Pakistan, Fidži, Dubai itd.). Dalje, v bližnji preteklosti so zelo hvaležne in pomembne trge našli v Sovjetski zvezi, na Kitajskem, v Maleziji, v Afriki, na Bližnjem Vzhodu, hej, celo v Jugoslaviji (ne v Sloveniji, se razume). In končno, nekatere tuje trge in nekatere nacije so tako obsedli, tako zasičili in tako okupirali, da so postali nevarni in moteči - lokalni puristi in moralisti, recimo muslimanski kleriki v Maleziji, so jim očitali, da kvarijo malezijsko mladino in da ogrožajo malezijsko kulturo. Hja, to običajno rečejo za Hollywood. In Bollywood ni daleč stran. Še več: b'woodski filmi so bili v Maleziji tako vplivni in tako popularni, da so kleriki zahtevali, da na malezijski TV prikažejo le enega na teden - prej so b'woodske filme vrteli vsak dan! Ko pride v deželo Bollywood, nima več tekmeca - niti izzivalca. Odstranijo ga lahko le na silo. Ironično - to se je lani zgodilo celo v sami Indiji. Ker je Bollywood hindujski in hinducentričen, je skušalo Filmsko združenje vzhodne Indije kulturno identiteto severovzhodnih indijskih držav, recimo Asama, zaščititi tako, da je prepovedalo prikazovanje b'woodskih filmov. Kar je približno tako, kot da bi v Sloveniji prepovedali prikazovanje h'woodskih filmov.

In da ne bo kakega nesporazuma: Bollywood tudi v Ameriki počasi širi svoje mreže - in svojo karizmo. Na Long Islandu - v slovitem Nassau Coliseumu - vsako leto pred kakimi 12.000 gledalci podelijo Bollywoodske nagrade (Bollywood Awards)... ee, Bollywoodske Oskarje. Da bi bilo vse skupaj čim bolj "h'woodsko", pripeljejo tudi vse največje zvezde - b'woodske, se razume. Vse več je tudi dvoran, ki vrtijo le indijske filme - hej, celo TCM je ne tako daleč nazaj zavrtel 12 b'woodskih blockbusterjev (The Bollywood Bonanza). Vse več je fanov - tudi med neindijci. In vse več je znakov, da Bollywood postaja kult in naslednja velika stvar. Pred dvema letoma so Devdas, sicer tipični b'woodski mjuzikl, vrteli v Cannesu (prvi b'woodski mjuzikl v uradnem programu!), medtem ko je bil b'woodski Lagaan nominiran za tujejezičnega Oskarja. In heh - Aishwaria Rai bo morda Bondovo dekle. Zdi se, da je Bollywood že nekaj časa na tem, da plane... da eksplodira... da postane novi globalni filmski fetiš - kot pred njim iranski, hongkonški ali južnokorejski film. Bollywood je oboje - prežeči tiger in skriti zmaj... paralelni svet na poti v multipleks in periferija, ki grozi z invazijo. Globalizacija dela zanj. V Indiji mu ne more do živega niti Hollywood. Le Titanik je prišel med Top 5.