grafiti / Pritisk dela ljudi kreativne

Od kod sploh izvira ameriška umetnost grafitov?

Prvi umetnik grafitov iz Philadelphie je bil Cornbread, seveda pa sam ni začel iz nič. Ko se je pričelo risati v Philadelphii, je New York takoj prevzel grafite, in ko se je enkrat začelo, so to počeli vsi, širilo se je kot virus. Od konca sedemdesetih pa do sredine osemdesetih je bil vsak palec podzemnih železnic in mestnih zgradb prekrit z njimi. Iz prvotnega risanja grafitov s sprejem se je razvilo precej tehnik in slogov: grafitiranje, nalepke in plakati vseh oblik in velikosti, znana je kislina, v katero namočite pisalo in pišete po steklu ... Veliko je variacij, grafiti pa so del urbane umetnosti z veliko ljudmi in smermi.

Ali grafitarje policaji preganjajo?

Nekatere že. Če svoja dela obelodanjaš na neumen način, te bodo lovili. Bil je tip s psevdonimom GKAE, vsako noč je risal grafite po nekaj ur in ni pazil, kam jih je risal. Narisal jih je toliko, da ga niso več mogli ignorirati in so ga poiskali. Sam jih ponavadi rišem na pločnike. Eni so mnenja, da so zgradbe lepe same po sebi, in menijo, da grafiti uničujejo, ne pa dodajajo. Upam, da so ljudje mnenja, da je pločnik lepšega videza. Včasih v studiu režem svoje šablone tudi do 20 ur, preden jih odnesem na ulico, in ko jih razprostrem, izgledajo malo bolj kultivirano, kot če bi ob štirih zjutraj zgolj čečkal podpis s sprejem po zidu.

Grafiti so v petdesetih letih podpirali oblast, v osemdesetih so jo rušili, zdaj pa so se razvili v ilegalno vrsto umetnosti.

Predhodniki so utirali pot nam, ki delamo sedaj. Umetnosti s šablonami, politične ovire, odziv na okolje - vidim se kot mešanca tega in tradicionalnega grafitarstva. Kar delam, je morda še bolj ulična umetnost. Nelegalno je le, da nimam pooblastila, da sem tam, po drugi strani pa menim, da gre za dobro umetnost.

Danes si v Los Angelesu. Ali je tam danes tudi center?

Do neke mere. V času zgodnjih grafitarjev je bil to New York, toda od takrat je napredovalo vse. Losangeleško okolje je primerno za grafite. Je obsežno in posejano z nešteto zgradbami, strehami, ulicami, oglasnimi panoji. Lahko se je izgubiti ali skriti.

Kakšno pa je bilo okolje, v katerem si odraščal?

Baltimore v zvezni državi Maryland je staro industrijsko mesto. Veliko jeklarn je sicer zaprtih, toda precej ljudi ima še delavsko etiko. Zame je bilo moje početje povsem naravno, saj v mojem okolju nismo imeli privilegiranih elitističnih umetnostnih galerij. Če sem pri dvajsetih hotel, da je bila moja umetnost videna, sem jo moral postaviti na ulico. Ko sem to počel nekaj časa, sem bil prepričan, da je to tisto, kar želim.

Kdaj si se zapletel z umetnostjo?

Že davno, v Baltimorju sem štiri leta hodil na umetnostno akademijo. Po koncu sem odprl sitotisk, saj nisem bil prepričan, da se želim ukvarjati z umetnostjo privilegiranega tipa, ki so nas jo poučevali. Tam sem srečal ulične umetnike in grafitarje, s katerimi sem se počutil bolje in dojel, s kakšno umetnostjo se želim ukvarjati. Bil sem gotov, da lahko prevedem svoja sporočila vanje.

Koliko reklamna industrija spodbuja grafitarstvo?

Razlika med reklamo in grafitom je, da slednji ni legalen. Reklame so rafinirane, grafiti grobi. Eni sprevračajo pomene reklamnih oglasov in jih ironizirajo. Eni umetniki ročno rišejo velike oglasne panoje, ki so tako dobri, da jim ljudje nasedejo. Logično je, da grafiti zasedejo prostor na reklamnih panojih, saj so ti od grafitov pobrali idejo. Včasih samo podaljšajo uradno reklamno kampanjo, s tem pa lahko povzročiš močne negativne učinke. S kislino za pet dolarjev lahko uničiš milijone vredno reklamno kampanjo, če znaš prave znake postaviti na nerodna mesta. Bil pa je tudi model, ki je ponoči prebarval vsa okna restavracije s kavo Starbucks s črno barvo in na vrata dal napis, da so zaprti.

Kako se pripravljaš na akcije?

Skušam biti viden in si izbiram mesta, ki imajo veliko frekventnost, območja, kjer gre mimo veliko ljudi. Zame mora biti prijetno, želim pa biti prepričan, da ga ljudje vidijo. Ponoči se tja odpeljem z avtomobilom, imam različne šablone in sloje, položim papir in nasprejam sloj. Nato v avtu počakam, da se posuši, in nanesem novega. Tak proces traja kakšnih 20 minut, toda ne zanima me količina.

Sam nalagaš pet ali šest slojev barve na šablone, iz kakšne ideje pa izhajaš?

Največkrat je kot potovanje. Že leta opažam stvari, ki jih vidijo tudi drugi, a jih ne pogledajo zares, na primer požarne stopnice. Naredim fotografije in jih spravim v računalnik ter preizkušam kontraste. Sam reinterpretiram, kar je že tam, ker ne morem narediti nič novega, isto stvar, ki je tam že leta, pa pokažem na drugačen način.

Torej se ne ubadaš le z grafiti?

Imaš več pogledov: uličnega, fotografskega, računalniškega in rokodelstvo šablon. V vsakega lahko vložim toliko časa, kot želim, saj bi me početje samo ene reči dolgočasilo. Včasih po mesece fotografiram, nato režem, ne gre za zaokrožen proces kot pri medijih. Grafiti gredo ponekod iz glave v roko, jaz pa bolje delam, če razmislim o stvareh.

Je razlika med številom slojev na ulici in v galeriji?

Pet ali šest, vedno najmanj štiri. Nekaj dodatnih minut dela ni pomembno. Veliko ljudi grafite jemlje kot čečkanje, ne pa umetnost. Zame je smisel ustvarjanja umetnin na ulici to, da jih lahko vidi vsakdo. S tem, ko jih postaviš v galerijo, jim omejiš publiko.

Kako pa zveš, kakšni so odzivi?

Prek interneta ljudje odkrivajo, da sem kaj naredil. Preseneča me, da nekateri poznajo več mojih del, saj se bije velika bitka za pozornost.

Ali skrivaš, kar počneš?

Moje delo ni zelo skrivnostno, uporabljam svoje ime. Niti ne oglašujem niti ne skrivam. Ko kaj počneš na ulici, je dobro biti anonimen. Če to začneš z idejo, da boš slaven, to bolj napne zadevo.

Kako si prišel do grafitanja copat za Nike?

Cel uspeh s športnimi copati je prišel naključno. Moj prijatelj je naredil športno linijo, sam pa je zadnjih 15 let strasten zbiralec teniških copat, ima jih kakšnih 500 parov. Kot darilo sem naredil serijo starih copat, 12 kosov, in bili so mu všeč, obesil jih je v trgovini v San Diegu. Tam se je začelo. Videli so jih drugi in začela so prihajati naročila. Nato so poklicali iz Nika in vprašali, če bi rad kaj prispeval k njihovi reklamni kampanji. Ironično je, da sem pred reklamo za Nike imel res samo en par copat, z luknjo, in si lahko šele zadnjih osem mesecev privoščim kaj več kot en sam par. Celo Nike mi jih je dal nekaj parov.

Čutiš, da si s tem uspel?

Ko sem imel 30 let, sem spal v skladišču v San Diegu, kjer v oknih ni bilo šip, ampak so bila prevlečena s polivinilom. Uspel sem pozneje, na svoj način. Vsi imamo težave zaradi svojega življenjskega sloga. Toda vse se je začelo z darilom prijatelju. Bilo je naključje, nisem začel delati copat in upati, da me bodo opazili ti proizvajalci.

Kaj počneš za preživljanje?

Imam sitotisk, s katerim sem začel na faksu pri nekem podjetju. To mi ni plačevalo davčnih dajatev, ki bi jih moral dobiti nazaj zaradi nizkih prihodkov. Po letu dni, ko nisem dobil nič, sem vzel njihovo bazo naročnikov in jih v naslednjem letu izločil iz posla. To sem delal dobrih devet let, še v Kaliforniji. Tukaj sem delal tudi ilustracije in zadnja leta živim od lepih umetnosti.

Mislim, da sem našel svojo nišo. Obstajajo ljudje, ki me poznajo. Imam pa željo, da bi delal velike kose. Do sedaj so bile največje velike približno pet krat sedem metrov. Težava je v tem, da jih ne morem dati na ulico, pa tudi privoščiti si jih ne morem, ne jaz ne kdo izmed mojih prijateljev.

Koliko pa investiraš v sliko?

Za največjo me je za vse materiale, les in spreje prišlo kakšnih 500 dolarjev. Tisto delo za Nike je bilo dobra priložnost, sicer pa izjema. Pretežno delam z manjšimi podjetji z ljudmi, s katerimi se razumem in srečujem tudi zasebno.

Je Workhorse tvoj nadimek ali ime skupine?

Veliko stvari je povezanih s tem pojmom. Najprej moj sitotisk Workhorse Printing, nato pa sem v poslu nadaljeval z imenom, ker imam nanj odprte račune in podobno. Na ulici sem prav tako uporabljal Workhorse, v galerijah pa svoje ime. Za nas imam ime Workhorse Collective, gre pa za skupino ljudi, predanih umetnosti na različne načine: eden je ilustrator, drug DJ, imamo risarko stripov, sam uživam v družbi ljudi, ki so prepričljivi v tem, kar počnejo.

Kakšne pa so ameriške kazni za ujete grafitarje?

Odvisno je od države, a prva obsodba ponavadi ni huda, načeloma ti zaračunajo in te naženejo ven iz sodne dvorane. Toda enemu iz našega kolektiva, ki je prešel na legalne umetniške in ilustracijske posle pod starim grafitarskim nadimkom Surge, je pet policajev vpadlo ob osmih zjutraj z naperjenimi pištolami, zaprli so ga za deset dni in ga nato izpustili brez obtožb.

Kakšno je vaše življenje po 11. septembru?

Za grafitarje se je veliko spremenilo. Patriot Act je dal široka pooblastila, lahko prisluškujejo telefonu, dejansko počnejo, kar hočejo in kdaj hočejo. Je kot Veliki brat. Zanj pa imajo tudi pripravljene velike fonde. Losangeleški župan je hotel nekaj tega denarja, v mestu pa imamo težave z uličnimi tolpami. Obrazložil je, da so bande urbani teroristi, grafiti pa njihova identifikacija, torej so grafiti terorizem. Če te obravnavajo pod Patriot Actom, te lahko zjebejo s čimerkoli. Zdajle je zastrašujoč čas, podobno kot v petdesetih, ko so preganjali rdečo pošast.

Ali je sploh kaj dobrega v vsem pritisku?

Ljudje postanejo bolj kreativni. V utopični družbi bi bilo ustvarjalnosti manj, v naši pa ima več posameznikov potrebo, da se sliši njihovo mnenje.

Ali misliš, da ljudje danes podlegajo političnim ali potrošniškim zavajanjem?

Ljudje ne uživajo zares v osnovnih zadevah, še posebej pri nas, v holivudski prestolnici sveta. Vse je v imidžu, nobene vsebine ni. Ljudje se ravnajo po načelu, da si srečen, če tako izgledaš, kar še zdaleč ni res. Večina v L.A.-ju je nesrečnih.

Kaj ti je torej v L.A-ju všeč, da zato živiš v njem?

Denar, ki mi omogoča prestiž, da živim od svojega umetniškega ustvarjanja. Sicer pa menim, da se bom čez kakšno leto odselil. Kamorkoli.