film / Malena

Malena je triumf Giuseppeja Tornatoreja, italijanskega režiserja, ki je prvič zablestel leta 1988 s filmom Cinema Paradiso. No, leta 1988 z njim v resnici ni zablestel. Vrteli so ga namreč le štiri, pet dni. Potem so ga na hitro umaknili. Tornatore je film premontiral in skrajšal za 26 minut. In tako je marca 1989 v italijanska kina priletela nova verzija. In spet naglo odletela. Resda so ji dali dva dni več, toda ljudi je prišlo še manj kot prvič. Na srečo ga je sprejel Cannes. In se mu globoko priklonil - s posebno nagrado žirije. E, pa so film v italijanska kina spustili še tretjič. Tokrat je mutiral v mali hit. V Franciji pa je dobesedno eksplodiral. Nič manj kot v Ameriki, kjer je postal najbolj gledani tujejezični film vseh časov. Po Zlatem globusu in Oskarju za tujejezični film so ga v italijanska kina poslali še četrtič - da je postal eden izmed največjih italijanskih hitov vseh časov, ni treba poudarjati. Tornatore je bil na lepem genialni šaman, pred katerim sta klečala Disney in Spielberg, Cinema Paradiso, film o času, ko so še vsi ljudje hodili v kino in med projekcijami na glas modrovali, duhovičili, stokali, kričali in umirali, pa se je prelevil v fenomen in kult mamutskih razsežnosti - v film, ki se ga ljubi onstran vsakega razuma... v film, ki mu odpustimo tudi to, česar nima... v film, ki se ga z veseljem učimo na pamet... v film, ob katerem potem dialoge izrečemo, še preden jih na platnu izrečejo igralci. Cinema Paradiso je bil videti kot mati filmov, kot filmski testament, kot cinefilski credo.

Vprašanje je bilo: ali obstaja življenje po takem filmu? Okej, Tornatore je še snemal filme, toda to so bili le postskriptumi. Le fusnote pod Cinema Paradiso. Ne sicer slabe, toda v njih ni bilo nič urgentnega. Malena (2000), nominirana za tujejezičnega Oskarja, je urgentna. Hja, Cinema Paradiso spet odpre vrata. Tudi tokrat se vse skupaj zarola skozi oči 12-letnega dečka, Renata Amorosa (Giuseppe Sulfaro), tudi tokrat se svoje idilične mladosti spominja nekaj deset let kasneje, tudi tokrat poudari, da je svoje življenje zavozil, tudi tokrat je prizorišče malo, pobožno, konzervativno sicilijansko mesto, Castelcuta, tudi tokrat je zgodba postavljena v globoko preteklost, specifično v leto 1940, ko je Duce Italijo odpeljal v II. svetovno vojno, in tudi tokrat muziko rola večni Ennio Morricone. Le kino tokrat zamenja live show... ee, reality show. V kinu ni tokrat skoraj nikogar. Pa ne zaradi II. svetovne vojne, ampak zaradi Malene (Monica Bellucci), bajno lepe, bujne, seksi hčerke gluhega profesorja latinščine, sicer žene Ducejevega soldata, ki izgine v Afriki.

Ta bejba je kino, platno, film, fantazija, vizija, cinema paradiso: ko zakoraka skozi mesto, vsi obnemijo. Moškim tiči butnejo do neba, ženskam se izpahnejo čeljusti, še celo libidu lokalnih pubertetnikov se zmeša. Totalno! Vsi jo požirajo. Vsi jo zalezujejo. Vsi hlipajo. Njeni lasje! Njene noge! Njena rit! Njeni joški! Vsi drkajo. Vsem se cedi - od povsod. Vse se lepi. Renatu se zdi kot boginja, kot seks bomba, kot boginja seksa, kot Madonna, ki jo velja zaščititi. Vse ostale ženske so napaka. Kaj naj še počne v kinu? Pred njim je ženska, ki je stopila s platna. Ženska, ki je stopila platno. Ženska, ki je postala spektakel. Objekt. Postopni plen voyeurizma, fetišizma, seksizma, šovinizma, katoliške akcije, patriarhalnega fašizma in na koncu družbenega sadizma. Malena postane mestna kurba - tako kot je Italija postala nemška kurba. Tudi Renato drka. In to na ves glas. "Oslepel boš," zakriči njegov oče. Ni čudno, Malena je film o vplivu katolicizma na masturbiranje.

Monica Bellucci se skozi Castelcuto sprehaja tako, kot se je v Morilskem poletju skozi francosko mestece sprehajala Isabelle Adjani, Renato pa jo zalezuje tako, kot je v Igri z ognjem 12-letni Allesandro Momo zalezoval Lauro Antonelli, medtem ko sam film izgleda tako, kot bi Fellini režiral Poletje '42. Ali pa Kratki film o ljubezni. Vsekakor, Malena, posneta po zgodbi Luciana Vincenzonija, Leonejevega scenarista (Za dolar več, Dober, grd, hudoben), in polna filmskih referenc (Divja banda, Tatovi koles, Amarcord itd.), je Cinema Paradiso na prostem, toda intrigantna postane, ko Tornatore razkrinka ta slavni čas množic, ta čas kino-množic, ta čas-ko-so-še-vsi-ljudje-hodili-v-kino... ko torej razkrinka odurni, fašistoidni, absolutno vodljivi sadizem drhali in obračuna s spektakelskimi množicami, ki dišijo po Jerryju Springerju.

Mladinino kolekcijo dvdjev bodo čez 14 dni nadaljevale Ure do večnosti, film o romanu, ki spremeni življenje treh žensk, treh obupanih ujetnic patriarhalne klavstrofobije. Več na mladina.si/dvd/.