dvd / Pianist

Spomnite se filma Življenje je lepo: pobral je Oskarje in mnoge himne, toda z druge, bolj angažirane strani je bil pričakan s skepso, češ da s svojim komičnim pristopom trivializira Holokavst, najhujšo, najbolj strašno, tako rekoč neopisno tragedijo 20. stoletja. Argumentacija je šla takole: Ne moreš se hecati ob genocidu in trpljenju Judov! To je obsceno, nemoralno, perverzno! Auschwitz ni bil prostor komedije! Auschwitz ni bil le igra, kot skuša svojega sina prepričati Roberto Benigni. Glej, samo igramo se! Ne, so rekli - to je skoraj tako, kot da bi zanikali obstoj Holokavsta. Tisti, ki menijo, da je pisanje poezije po Auschwitzu nekaj barbarskega, so tudi Schindlerjev seznam razglasili za nekaj barbarskega. In obscenega. Zakaj? Ne, ne zato, ker bi iz Auschwitza delal komedijo, ampak zato, ker je Auschwitz rekreiral, ker je potemtakem rekreiral Holokavst, prizore iz Auschwitza, grozo Auschwitza. Ker je rekreiral nekaj, česar ni mogoče rekreirati. Nekaj, kar je tako pošastno, da ne gre niti v besede niti v slike, kaj šele v fikcijo. V hipu, ko skušaš Holokavst rekreirati, "na novo ustvariti", ga narediš banalnega, trivialnega, vsakdanjega.

V hipu, ko o Holokavstu posnameš film, ustvariš vtis, da je bil Holokavst le fikcija. Holokavsta ni mogoče izraziti v jeziku fikcije. Vsaka fikcija je falzifikacija Holokavsta. Kar je tako, kot bi ga zanikali. In opravičevali. Claude Lanzmann, znan po deveturnem dokumentarcu Shoah, vedno znova poudarja, da so ti pri tolmačenju Holokavsta nekatere stvari prepovedane - in najbolj prepovedano ti je prav samo tolmačenje, pojasnjevanje, razlaganje Holokavsta. Prepovedano ti je natanko spraševanje, zakaj se je vse skupaj zgodilo. "Zakaj" tu ne obstaja. Take reči, kot je Holokavst, ni mogoče "povzročiti". Ali pa "ustvariti". In seveda - take reči, kot je Holokavst, ni mogoče pojasniti. Primerljiv ni z ničemer. Kdor ga pojasnjuje, ga banalizira in relativizira neizrekljivo grozo. Razkorak med grozo te tragedije in razlagami je prevelik. Še huje, vse razlage Holokavsta v luči samega Holokavsta izgledajo absurdno. Obstaja "zgodovina Holokavsta". Obstaja "teologija Holokavsta". Obstajajo "spomini na Holokavst". Toda ne obstaja "Zakaj". Izmišljanje zgodb o Holokavstu je vedno sporno - tako z moralnega kot z logičnega in filozofskega vidika. Holokavst je bil najbolj skrajno zanikanje civilizacije - in ni fikcije, ki bi lahko tekmovala z njim.

Roman Polanski je Pianista (The Pianist, 2002) posnel po memoarih Wladyslawa Szpilmana, judovskega komponista in pianista, učenca Arturja Schnabla in Franza Schrekerja. In kot vemo, je bil tudi sam Polanski žrtev Holokavsta. Njegovi najboljši filmi - Kitajska četrt, Nož v vodi, Gnus, Slepa ulica, Rosemaryjin otrok in Podnajemnik - so bili polni alegoričnih ogorkov njegovega preživetja, v Pianistu pa med ogorkom in preživetjem ni več razlike. Szpilman (Adrien Brody) namreč izgleda kot Jud, ki mutira v Jezusa Kristusa - da bi živel, mora umreti. Film se začne leta 1939, jasno, v Varšavi, kjer živi 500.000 Judov, ki jih nacistične restrikcije vse bolj ponižujejo. Szpilman, še ves blaziran, napol dandy, skuša svojo družino preživeti s pianističnim zabavanjem judovske elite (ja, judovska skupnost kljub getoizaciji ohrani rigidno razredno strukturo), toda ko postane brutalna logika apartheida v varšavskem getu praktično neločljiva od logike lagerja smrti, naciji vse skupaj deportirajo v lagerje smrti, tako da v samem varšavskem getu ostanejo le tisti, ki so sposobni za delo, med drugim tudi Szpilman, zdaj sam, ločen od družine.

S pomočjo poljskega undergrounda se skrije, toda Varšave ne zapusti. Potuhne se - iz svojih skrivališč lahko le pasivno, nemo, nemočno, negibno, distancirano gleda, kako mesto umira... kako se kopičijo groza, strah, kaos, eksekucije, bolezni, trupla, obup, beda in opustošenje... in kako se izjalovita oba upora v getu. Videti je kot zadnji človek na koncu zgodovine, huh, kot agonični zombi, ki gleda grozljivko. Ne more reagirati, ne more se upreti ali pa angažirati - doktorira iz samoobvladovanja in samozanikanja. Ne sme se vživeti, ampak postane svoja lastna abstrakcija, nevidni človek, mož-ki-ga-ni. Prižene se do točke, ko ne more več reči, da obstaja. Skozi njega se vidi. Preprosto ni tam. Okej, Szpilman je Holokavst preživel zato, ker je imel srečo, ker je imel močno voljo, ker je bil iznajdljiv in ker je imel dobre zveze, a tudi zato, ker je "umrl" in ker je bil artist, sposoben totalne sublimacije. Pianist je Oskarja vrgel Brodyju, scenaristu Ronaldu Harwoodu in samemu Polanskemu (za režijo), ki pa ga ni prevzel osebno - še vedno se namreč skriva.

Mladinino kolekcijo dvdjev bo prihodnji ponedeljek nadaljevala Frida, biografija kultne mehiške slikarke Fride Kahlo (Salma Hayek), zelo osvobojene upornice, komunistke in ekscentrične feministke. Več na www.mladina.si/dvd/