glasba / Pojoči bogataši

Beyonce, Jay-Z, Kelly Rowland, Puff Daddy alias P. Diddy, Christina Milian, Snoop Doggy Dogg, Brandy - niso jih polne samo glasbene televizije, ampak so zdrsnili v vsakdanjik in postali zvezde, ki se enakovredno kosajo s filmskimi igralci, z manekenkami in s športniki. Mešan nabor uveljavljenih hiphoperjev, ki so preživeli obdobje kraljevanja gangsta filozofije, ter očesu in ušesu ugajajočih mlajših pevk sodobnega rhytm and bluesa (r & b) je bil zadetek, ki ni bil naključen kot nekoč rock'n'roll.

Proces izdelave najstniških idolov je od šestdesetih let, ko so serijsko tiskali Paula Anko ali Pata Boona, postal precej kompleksnejši. Pozabite naša TV-tekmovanja, kjer grulijo do zvezd - pesek v oči na majhnem trgu še lahko prinese medijsko slavo, denarja pa bore malo. Gre za napačno celino. ZDA so pač samozadostno gonilo globalne pop industrije in tam je družba potrebovala desetletja, da je posvojila črne zvezdnike. Tina Turner je preprosto uspela prepozno, Sam Cooke ali James Brown sta se rodila prekmalu, preskok v globalno pop orbito pa je prvemu uspel Michaelu Jacksonu v obdobju diska in videospotov.

A smo se za to boril'?

Video ni samo ubil radijskih zvezd, ampak je postal sredstvo za ustvarjanje iluzije, to pa v filozofskem bistvu nasprotuje esenci rapa - ta sam zase pripoveduje zgodbo na bolj ritmično kot melodično podlago. Zato old school iz osemdesetih let ni primerljiv z današnjo generacijo muzikantov, ki se je naučila producirati vedno bolj poslušljive in prodajane podlage, ki olepšajo bazični govor jeznih črnih fantov. Zato uporabljajo vse bolj znane napeve in pop hite. Da gredo lažje v uho.

Če poslušate današnja besedila, je jeznoritost zamenjal sladkobesedni govor. To se vidi tudi v spotih, ki redno kažejo: a. blaginjo, b. uspeh, c. lepo in nakičeno mladost. Ob takih podobah ni nenavadno, da se white trash Eminem jemlje kot avtentična alternativa tistim, ki so dosegli pop vrhove, pri tem pa se pozablja, da je njegov producent Dr. Dre. Prav on in P. Diddy (eks Puff Daddy ali Sean Combs) sta na pohodu, ki žanje uspeh že dobro desetletje, preusmerila gangsta obdobje v hip pop vode. Njuna produkcija ter zvočne podlage, ki sta jih delala zase in za vodilna imena scene, so bile sprejemljive za mainstreamovsko publiko. Prve zvezde malo manj: razdeljeni na Daddyjevo vzhodno obalo in Drejevo zahodno so ustvarili sovraštvo, ki se je premaknilo iz četrti na vseameriško raven. Kot pri rock'n'rollu so prvi prehitro slavni in na ulici ustreljeni (2Pac za LA, Notorious B.I.G za NY) postali kultne zvezde, s katerimi so najprej kovali dobiček: v obdobju računalniškega buma njihove studijske ostanke izdajajo na albumih. Pri tem je poseben fenomen 2Pac, saj je po smrti izšlo trikrat več njegovih uradnih izdaj kot takrat, ko je še opeval šampanjec in konjak.

Bolje jo je odnesel njegov homeboy iz založbe Death Row Snoop Doggy Dogg. Po srednji šoli so ga najprej aretirali zaradi kokaina, nato so ga v treh letih pogosto obravnavali, vrhunec pa je bila obtožba za sodelovanje pri umoru, ki naj bi ga bil zagrešil med snemanjem prvenca leta 1993. Ko so ga tri leta kasneje oprostili vseh obtožb, je že imel za sabo turneje po svetu, namesto gangsta pa se je slogu trenutka reklo g-funk. Vmes je postal ikona z bizarnimi ekstremi: z Larryem Flyntom sta sklenila večmilijonski posel - v Snoopovi vili so snemali porniče Dnevnik zvodnika, zamenjal je precej založb, znan pa je po tem, da skadi trideset gramov trave na dan, sicer pa ga zanima denar. Glasba je v drugem planu, njegove pesmi opevajo samo še veteranske dobrine. Z zasedbo Doggy's Angels spominja na Dalija, ki je podpisoval slike neznanih malarjev. Nič več pištol, kvečjemu renčanje, kdo je največji. V svojem svetu. Amerika ima pač veliko svetov. Dre je že zdavnaj povedal, da hoče svoj otok. Na drugi, newyorški strani, niso nič manjši šminkerji - največji je Jay-Z, ki je kot zadnji na lanskem Black Albumu pokazal malce nekrofilskih nagnjenj z uporabo glasu pokojnega B.I.G-a in njegove žive žene Faith Evans. Tiste bejbe, ki je pela vokal na podlago Police Every Breath You Take v komadu, ki je ustoličil hip hop in Puffa Daddyja - I'll Be Missing You, narejenega v spomin na B.I.G.-a. Preden je Jay-Z postal zvezda, je delal kot blagajnik v verigi restavracij s hitro pripravljeno hrano, danes ima enega največjih glasbenih imperijev (založbo Roc-A-Fella), ki ga je zgradil v osmih letih s premišljeno taktiko in sodelovanjem s široko vseameriško sceno.

Jay-Z je napovedal upokojitev, 50 Cent (pod Drejevo taktirko) pa mu je speljal primat najalbuma za lansko leto. Tudi nekdanja newyorška kralja NaS in Ja Rule nista za staro šaro - prvi je odpel dueta z Alicio Keys in s Kelis, drugi dvakrat z Ashanti. Potem so tu menda mlajši in lepši kot Usher ali Teksašan Nelly (tisti, ki je patentiral obliž na obrazu), ki imajo še manj opravka s hip hopom; s cvilečimi falseti in pretegovanjem pred kamero spominjajo na nekdanje pevke pop soula, kot je Whitney Houston.

Zanje so se borili

Povezovanje glasbenih zvrsti je sicer znano iz glasbene zgodovine, a vseeno ni primarna oblika ustvarjanja. Prav pri hip hopu, kjer avtorji (recimo, da glasbenih) podlag jemljejo vzorce drugim, je tak način primeren za pritegnitev pozornosti občinstva dveh ali več sodelujočih avtorjev. Pri tem je pojavljanje obrazov v videospotih občinstvu zagotovilo, da se lahko nadeja vsaj sorodnega zvoka, kot ga je od kakega izvajalca vajeno. Združevanje je šlo tako daleč, da danes ni več takoj jasno, kaj je hip hop, kaj pa r & b, ampak je treba pošteno prisluhniti.

Whitney je tako ali tako prototip današnjih zvezdic r & b, njena poroka z Bobbyjem Brownom pa je javna zadeva že od prvih udarcev. Poroka lepe deklice s slabim fantom je postala stereotip, ki se mu sicer velja izogibati še od časov Ika in Tine Turner, toda današnje zvezd(n)ice se v videih kar lepo ujemajo z novo generacijo gangsterjev, ki so uglajeni in jim podarjajo nekajkaratne prstane. Tipi pač ne padajo na ortodoksne hiphoperke tipa Lil' Kim ali Khia, ampak želijo lepa dekleta.

Industrija govorice o zasebnih zvezah pevskih parov še spodbuja, da tako lažje promovira uspešno blago, mladci pa se uveljavljajo v širši družbi slavnih in bogatih. Ni nenavadno, da so fantje sčasoma očistili svoj jezik, čeprav jim na dan še privrejo slabe navade, kot Puffu, ki se nikakor ne more ogniti agresivnim reakcijam, a se je - kot kak upokojen gangster - preimenoval v P. Diddyja ter se pričel ubadati z restavracijo in oblačilno linijo, Jay-Z pa se ukvarja s protibushevskim angažmajem in zadnji dve leti še bolj z Beyonce Knowles, absolutno prvim ženskim vokalom trenutka.

Beyonce, letnik '81, je 19. na Forbesovi lestvici stotih najslavnejših, s 23 milijoni dolarjev prihodkov lani. Ikona in prototip mladih pevk (kot pravi Christina Milian, je primerjava z Beyonce zanjo kompliment) ni vzbrstela čez noč: od devetega leta je pela v Destiny's Child, nastopila v tretjem filmu Austina Powersa, hiphoperje pa očarala z gostovanjem v komadu Bonnie & Clyde svojega fanta. Jay-z ji je uslugo vrnil na hitu lanskega poletja Crazy In Love, ko je odpeketal nekaj deset vrstic vložka, v katerih so združili svetova r & b ter hip hopa do pop-olnosti. Pri tem gre presežek iskati v njenem vokalu: močan in tehnično natreniran zveni kot nasprotje Whitney, ki so ji očitali pomanjkanje duše v glasu. S prvo samostojno ploščo Dangerously In Love je ustvarila izdelek, ki ji je odprl vrata TV-šovov Jaya Lena in Opre Winfrey ter prinesel reklame za Pepsi ali L'Oreal, prav prejšnji teden pa je predstavila svojo prvo vonjavo za Tommyja Hilfigerja Prava zvezda.

Konkurenca je bila (Mary J. Blidge, Alicia Keys) ali šele prihaja (Kelis), trg pa ni več omejen zgolj na ZDA. Tisoč dvesto vstopnic za junijski koebenhavnski koncert Alicie Keys je izpuhtelo v šestnajstih minutah, prav ona, Beyonce in orto spoštovana hip hop pankerka Missy Elliot pa imajo za sabo skupno spomladansko turnejo First Ladies. Kelly Rowland, prav tako članica Destiny's Child, je prehitela sestrično Beyonce in solistični prvenec izdala že predlani, v duetu Dilemma z Nellyjem pa je dva meseca kampirala na vrhu ameriške lestvice. Brandy, srnici iz prejšnjega desetletja, je uvodni singl za sveži album naredil Kanye West, eden najbolj vročih producentov scene, iz založbe Roc-A-Fella. Mary J. Blidge se je pompozno vrnila, potem ko ji je Dr. Dre pred tremi leti zmiksal album No More Drama.

Vpliv hip hopa na r & b je bil oživljajoč, saj je žanr potegnil nazaj v cirkulacijo in ga dvignil na komercialno raven, o kateri je lahko pred leti samo sanjaril. Sinergijo žanrov in spolov pa je mogoče lepo opisati na domačem primeru - nedavno sem pri mladem hiphoperju gledal zbirko albumov in ob Ashanti ali Alicii je fant prav poudaril: "To ni hip hop, ampak r'n'b. To posluša moja punca." Ko pa se zvečer odpravijo ven, na plesišču seka r'n'b in punce zibajo. Takrat moška hiphoperska ortodoksnost popusti in tudi punce lažje prenesejo gostujoča besedičenja zahripanih glasov ali moški vokal, ki z ženskim najpogosteje gruli o neskončni sreči v dvoje.

V bistvu se vzorci sploh ne spreminjajo toliko, kot se zdi - Amerika in ves svet plešeta na vroče hite črnih izvajalcev. Drugače kot pri rock'n'rollu pa tokrat mladi obešajo posterje temnopoltih pevk in pevcev v svojem intimnem svetu in zvezde uživajo globalno slavo, bogastvo in integracijo v Ameriki.