dvd / Frida

Ko se Frida Kahlo prvič sleče, dahne: "Brazgotino imam." Diego Rivera, njen ljubimec in mentor, sicer sloviti mehiški slikar, ji odvrne: "Popolna si!" Drži, Frida je imela toliko brazgotin, da bi lahko začela vojno. Bolje rečeno - imela je toliko brazgotin, da bi lahko postala Hitler, toda na srečo je postala slikarka. Bila je vse tisto, kar je Hitler, neuslišani slikar, preziral - Judinja, ki je hotela spati z Leninom. No, ker je bil Lenin preveč zaseden s prvo petletko, se je zadovoljila s Trockim. In latino komunisti. Latino levičarji. Latino radikali. Brazgotine delajo čudeže. In njeno hendikepirano telo je bilo non-stop polemika s seksističnim, tradicionalnim, patriarhalnim svetom, ki je v ženski videl le okras, le seksualni fetiš, le voljno atrakcijo - hja, Frida je bila izziv patriarhalni seksualni politiki. In patriarhalni estetiki, se razume. Svojih ran - svojih brazgotin - ni hotela depilirati. Ne, njen trik je bil prav v tem, da jih je še bolj poudarila. Da jih je spremenila v svojo politiko. Da jih je spremenila v folk-art.

Frida je bila več kot le vsota svojih brazgotin - in tudi njena filmska biografija (2002), ki jo je po napol kultni knjigi Haydna Herrere (1983) posnela Julie Taymor, ne pušča nobenega dvoma, da je bila več kot vsota svojih platen. Frida Kahlo (1907-54) je bila fenomen, pop senzacija, kulturna ikona - revolucionarka, ki sveta sicer ni spremenila, toda spremenila je način, kako gledamo na brazgotine. Njena platna so bila njene avtobiografije - biografije njenega upora, njenega protesta, njenega feminizma, njenega salonskega komunizma, njene agonične (bi)seksualnosti, njene viharne ekscentričnosti in neodvisnosti. In s pešanjem njenega zdravja - z gangrenami, operacijami, spontanimi splavi, amputacijami, protezami ipd. - so postala le še bolj nadrealistična, toda za razliko od nadrealistov, ki so "slikali" svoje sanje, je slikala svojo realnost, svoje fetuse in kaktuse.

18-letna Frida (Salma Hayek) se leta 1925 na tramvaj vkrca z nasmehom - izkrca se s krikom in bolečino. Huda prometna nesreča ji namreč polomi kosti in hrbtenico (ter deformira vagino), tako da ostane lep čas paralizirana, imobilna. Njeni gibi so tako omejeni, da lahko le slika. In to je vse. Toda nič omejenega ni v tej njeni omejenosti - slikanje jo regenerira. Še več, slikanje jo ponovno ustvari. Ko slika, bolečina izgine. V življenje jo vrne umetnost - slikanje, gibi čopiča, barve. Težko je reči, kdo imitira koga, Frida umetnost ali umetnost Frido, toda nobenega dvoma ni, da ji je jasno, kaj se dogaja, hočem reči - jasno ji je, da postaja svoja lastna kreacija in da poti nazaj ni več. Preveč časa je preživela sama s sabo, da se ne bi razumela. Njena originalnost - njen intenzivni, morbidno razsijani folk namaz (svetla oranžna, globoka modra, opečnato rdeča ipd.) - je tako senzualna in tako seksi, da se ji ne more upreti niti več kot 20 let starejši, tedaj že slavni muralist Diego Rivera (Alfred Molina), artistični King Kong, fanatični ženskar, ki jo po poroki tako sistematično - in obenem tako romantično in tako prijateljsko - vara (tudi z njeno sestro), da izgleda kot kreacija njenih najbolj mazohističnih fantazij, in fanatični komunist, ki hoče magnatu Nelsonu Rockefellerju (Edward Norton) "prodati" orjaško fresko Lenina. Kar mu sicer ne uspe (okej, zaradi svojega pretiranega "angažmaja" izgubi v Ameriki izgubi vsa naročila!), toda v Fridino življenje s tem stopijo ljudje revolta, revolucije in akcije, ljudje, ki jim ni vseeno, ljudje, ki hočejo re-kreirati svet, tudi Trocki (Geoffrey Rush), legendarni ruski revolucionar, ki se pred Stalinom zeteče v Mehiko. Nastani se pri Fridi - njena hiša je varna. Da se pofukata, je neizbežno, tako kot je spričo ženinega ljubosumja neizbežna selitev v nevarno hišo, kjer ga leta 1940 potolče Stalinov asasin. Šit - moral bi se držati Fride. Moral bi ostati na njenem platnu. Če bi ostala skupaj, bi preživela Stalina (Frida je umrla leta 1954, leto za Stalinom). Še več, če bi ostala skupaj, Stalin morda ne bi preživel - Trocki bi ga odstrelil. In Frida bi bila njegova Evita.

Tako je postala Vicki Lester. Juliet Taymor namreč Fridino radikalnost raztopi v fluidnem, kafeterijsko-salonskem naštevanju velikih ljudi, ki jih je poznala (Tina Modotti, Silvestre Revueltas, Edward Weston, David Siqueiros, Andre Breton, Josephine Baker), mest, ki jih je obiskala (Pariz, San Francisco, Detroit, New York), in usodnih reči, ki so se ji zgodile, pri čemer sledi vsem žanrskim zahtevam "ženskih" melodram iz tridesetih in štiridesetih: trpeča ženska, ki išče srečo, ugotovi, da jo mož, njen mentor, vara, kar jo tako motivira, da ga - na njegovem terenu, v njegovi umetnostni panogi - "zasenči". Kot Vicki Lester svojega moža-zvezdnika v klasiki Zvezda je rojena. Jasno, v teh "ženskih" melodramah je žensko, ki se je osvobodila, vedno doletela huda kazen - za svobodo in neodvisnost je zelo trpela. Kot Frida. Zdaj, v času, ko politika ne more biti več umetnost in ko umetnost ne more biti več politika, je lepo videti film o ženski, ki je storila vse, da bi lahko rekla: Jaz sem umetnost! In da bi lahko rekla: Jaz sem politika! Frida je film o ženski, ki je prešla od besed k dejanjem - okej, od besed k slikam. Ista reč. Njene barve so bile vnetljive.

Mladinino kolekcijo dvdjev bo prihodnji ponedeljek nadaljeval Notting Hill, vrhunska romantična komedija, ki ne pušča nobenega dvoma, da se svet deli na tiste, ki so slavni (Julia Roberts), in na one, ki masturbirajo (Hugh Grant). Več na mladina.si/dvd/