festivali / Čaga ob reki

Če v Googlu odtipkate ime Vladimir Rukavina, natančni brskalnik najprej izbere knjigo Event Sponsorship, ki sta jo skupaj napisala Bruce Skinner in direktor mariborskega Narodnega doma. Angleško čtivo, napisano sicer bolj za študente omenjene stroke, ima pri različnih prodajalcih na netu različne cene, vendar Vladimirjeva knjiga doseže v povprečju ceno okoli 50 dolarjev. Rukavina je umetnik za sponzorstva, človek, ki vam sponzorja dobi na strokoven način, mojster, ki o sponzorstvu predava v tujini. "Ampak veš, to ne bi tukaj v Mariboru nič pomenilo, če ne bi zdržal do konca, najdalj od vseh, do sonca," mi je ob šestih zjutraj, ko sem iz minoritske cerkve ravno odhajal proti hotelu Orel, pripovedoval šef Festivala Lent. Za nekatere so to že kar pozne ure, za Rukavino pa dokazano ne, saj me je ob pol sedmih še enkrat klical v hotel in mi, napol mrtvemu, znova dokazal, da ve, kaj je žurka: "Miha, pa kaj že spiš? Tu se je čaga šele začela." Kot rečeno, do prvih sončnih žarkov in še naprej.

Maribor se, kot je znano, v poletnih tednih, ko je na vrsti Festival Lent, jako spremeni. Na bregu Drave in v starem delu mesta se začnejo nastopi po raznih (sponzorskih) odrih. Najzanimivejši je kakopak glavni oder, ki je že gostil Vlatka Stefanoskega, Erica Burdona iz Animalsov, Magnifica in Zorana Predina, po izidu tegale sestavka pa se imajo na njem zgoditi vsaj še David Bryne, vokalist kultnih Talking Heads in alter filmski režiser, pa po filmu Djeca sreće spet zanimivo Prljavo kazalište in za konec - v Mariboru brez latino ritmov tako ali tako ne gre - kubanska skupina Sierra Maestra skupaj z ognjemetom. V soboto, desetega julija, na zadnji dan festivala, si veliko obetajo tudi od športnega dela Lenta, ki je pripravil vse popularnejše skoke z dravskega mostu, sicer pa 16 dni, 20 prizorišč, 400 različnih prireditev. Folkart, Jazzlent, Ana Desetnica.

In jasno, na desetine stojnic z razno kramo in predvsem s hrano in pijačo. Letos je recimo v teh krajih hit mega hot dog - long dog, ki po dolžini in ceni normalnega prekaša recimo za trikrat. Vsekakor je čutiti, da se je na Lentu zmanjšalo povpraševanje po čevapčičih in pleskavicah, ki so bili pred časom v modi, in da se pojavljajo tudi druge nacionalne kuhinje. Kebab in giros, gibanice, kitajska kuhinja, horseburgerji in pizze na vse geometrijske načine, okrogle, kvadratne, trikotne ... Eden od prodajalcev pizz si je omislil celo nov tržni prijem, ki naj bi zanimanje za artikle iz njegove peči še povečal. Striptiz pizza - organizatorji so bili polni nerazumevanja, poplesavajoča gola dekleta so odstranili, kuharju pa izrekli ukor pred izključitvijo. Toda naša mala ekipa se za sezonsko kulinariko obrežnega dela Lenta ni zmenila, saj se v Mariboru baje še vedno najbolje nahraniš v mehiškem Takosu. Tisto soboto, ko je na glavnem odru Lenta nastopal Eric Burdon, so ponujali ne preveč spajsi limetino juho s piščancem. Presenečenje - prodajalec kokic z Lenta se ne zmeni za mehiški okus in za vsak primer na vrtu ponudi še kokice. Le korak stran sta nastopila ruska poulična glasbenika v tradicionalni ruski narodni noši in v tradicionalnih ameriških supergah. Nima veze, tudi na pizzah je slovenski sir.

Žival

Gremo pogledat Erica Burdona. Legendo, ki trenutno nastopa z ameriško-nemško spremljevalno skupino. Fantje so bili v Mariboru že dan prej, in ko so na glavnem odru ugledali Vlatka Stefanoskega - makedonskega Hendrixa -, se niso dali odgnati. Takšnih kitaristov, kot je Stefanoski, menda tudi na Zahodu nimajo ravno veliko. Stefanoski pa je hkrati še tako prijazen, da prek Smiljana Krežeta, ki je med drugim eden izmed producentov Lenta, pomembne navijače mariborskega prvoligaša povabi na predkolo pokala UEFA. V nekdaj naši najjužnejši republiki jih čaka Sileks, eno najboljših makedonskih moštev z novim stadionom in lastnikom po ruskem zgledu. Medtem ko se z množico valimo proti glavnemu odru, beseda nanese na petkovo otvoritev, na kateri ni bilo napovedanega Toneta Ropa; menda so mu svetovalci prišepnili, da bi med publiko lahko bili nori janšisti, ki bi ga zaradi odstavitve ministra Rupla izžvižgali. Tako se sliši ... Baje bo prišel kasneje, kak drug dan ali ob koncu. Če bi imel malo manj strahov, bi Rupla odstavil že v času, ko je podjetni zunanji minister v našem imenu napovedal vojno Iraku. Na Lentu pa seveda Ropa tudi zaradi tega ne bi izžvižgali, ponižal jih je s tem, ko je za suplenco poslal ministra za evropske zadeve Milana Cvikla. Človek, ki ga nihče ne pozna, na največjem slovenskem festivalu??? Po drugi strani pa kot nalašč za novo usmeritev festivala, ki je na domačem trgu dosegel že vse, kar se doseči da. Andrej Borko, drugi človek Lenta, pravi, da jih zdaj zanimajo tujci, in čeprav jih domače turistične zveze ne razumejo, jim je že uspelo doseči, da vse več mariborskih organizatorjev raznih seminarjev in srečanj termine prilagaja Lentu. Se pa na tem mestu sprašujemo, ali se tudi zanje jutra začnejo tako pozno kot za stalne obiskovalce Lenta. Tam okoli dveh ...

Smo že skoraj v kazenskem prostoru Erica Burdona. Le še skozi VIP-središče se je treba prebiti. VIP-središče je v zgradbi z imenom Vodni stolp, gre za vinoteko v lasti mesta, ki jo mariborskemu Vinagu nikakor ni uspelo urediti v žur plac. Zdaj jo je v upravljanje vzel Narodni dom, ki kani v teh prostorih urediti vrhunsko vinoteko, kjer bo mogoče tudi kaj malega pozobati. Osnova bodo seveda štajerska vina. The best of the best, vsak vinogradnik bo lahko prodajal samo svoja najboljša dela. Podobno kot Eric, ki je na plavajočem odru zelo malo filozofiral. Samo uspešnice, samo milijoni prodanih. Animalsi in War. Pravzaprav samo Animalsi Don't Let Me Be Misunderstood, The House of The Rising Sun, We Gotta Get Out of This Place ... In še novo z novega albuma, od prijatelja Leonarda Cohena, veliki hit My Secret Life. Pa še dva bisa smo dobili. So bila pa pričakovanja, po pravici povedano, večja. O čem govorim? Ko smo se mimo množice kulturnih dogodkov in dogodivščin (na odru televizije RTS so imeli intervju s pevcem Big Foot Mame) vračali z glavnega odra, je Rukavina nekako mislil, da mu bo uspelo Burdona prepričati, da bi tam nekje sredi alkoholne omotice zaigral še na krajšem jam sessionu skupaj s kakimi latino muzičarji v minoritski cerkvi. Prisotni smo bili prepričani, da se tega res lahko nadejamo, in to iz dveh razlogov: prvič - kitarist Burdonove spremljevalne skupine je bil Bernard Pershey, po rodu iz Bele krajine, prav tako kot glavni piarovec festivala Boris Črnič, rojaka tako rekoč. Pershey se pravilno piše Perše, njegova babica je iz Dragatuša, dedek pa iz Suhorja. In drugič - Eric Burdon je v hipijevskih krogih vedno veljal za poleg Hendrixa najbolj zadeto osebo. Menda je bil edini, ki si je poleg Hendrixa upal pojesti več kot deset tripov in v tistih časih je izjavljal: "Hendrix je vedno pojedel še enega, njega nisi mogel premagati." Je pa zato Animal preživel ... Kakorkoli že, Rukavina je poznal omamljeno preteklost nastopajočega zvezdnika, zato mu je tam okoli dveh zjutraj na mizo na prizorišču v minoritski cerkvi hinavsko prinesel liter najboljšega viskija, ki so ga pri tamkajšnjem šanku premogli. No, pa omizja vseeno ni prepričal - ali je bila vzrok preutrujenost ali lepotičke, ki so se naslanjale na rokerska ramena. Ob odhodu iz minoritske cerkve je Burdonu uspelo še podpisati plakat za našega najljubšega taksista in ironično izjaviti: "Bog, odpusti jim, saj niso vedeli, kaj delajo, ko so svetišče spremenili v bar."

Cerkveni žuri

V baru pa je bilo veselo, čeprav so si pomagali zgolj z jockeyjem, ki je temeljil na zlatih šestdesetih. Nižje doli, v Sodnem stolpu, so se graški profesionalci kljub pozni uri še trudili z jazzom in težav s sodelovanjem publike niso imeli. Predelani jazzovski standardi pa te vseeno vlečejo nazaj v šestdeseta in v cerkev, iz katere je Eric prezgodaj pobegnil. Naslednja sogovornika sta bila Matjaž Kek in Rok Vilčnik. NK Maribor in Patetico. Kek misli, da je njegov najboljši mož še vedno Ali. Ali? Aha. Aleš Čeh. In pa mladi, ki prihajajo: "Najboljši je mladi Jelič." Kaj pa Bečiri in Komljenovič? "Tudi onadva sta v redu. Samo moraš vedeti, da je v Mariboru problem dajati v igro mlade. Tu hočejo rezultat." Nekdo jim je naložil, da smo v Ljubljani vsi hudi oboževalci NK Olimpije. Rok Vilčnik ne govori veliko. Edino, kar zagotovo obljublja, je intervju, v katerem bo vse povedal, in prava velika plošča Patetica za september. Vmes, ko se že rahlo zdani, malce zdelani organizatorji že malce zdelanemu reporterju razlagajo male skrivnosti velike organizacije. Evo, zakaj je Lent največji festival pri nas! Eden od temeljev je to, da zberejo največ denarja: "Mi ne pridemo k sponzorjem in rečemo, zdaj pa nam dajte kaj denarja, kot to počnejo drugi. Če ne vidijo svoje ideje v Festivalu Lent, jih ne sprašujemo naprej," pravi Rukavina. Letos so zbrali neverjetnih milijon šesto tisoč evrov. Želijo pa si, da bi imeli v bodoče čim manj sponzorjev. Najlepše bi bilo, če bi imeli enega samega. Tako kot nekateri festivali po Evropi. In še ena želja, da bi imeli čim več takšnih, s katerimi bi imeli večletne pogodbe. Pravzaprav imajo za zdaj le enega takega - Laško. Direktor Turnšek menda ta festival res ljubi. Sicer pa sta tudi oba največja sponzorja iz štajerskih logov - NKBM in Zavarovalnica Maribor. S tem pa trikov profesorja sponzorstva še ni konec. Presenetljiva so recimo čista mobilna stranišča, ki se ponavadi na takšnih festivalih zasmradijo po nekaj urah, na Lentu naj bi zdržala 16 dni. In še štos, ki ga kljub občasnim obiskom razumem šele zdaj. Vedno, ko kdo nastopa, se dogajajo še dve, tri stvari v neposredni bližini in obiskovalec ima občutek, da je nekaj zamudil, da je nekje zadaj še nekaj, da je Lent še več, kot se zdi, pa čeprav so ob nastopu Erica Burdona v Sodnem stolpu poslušali zgolj Traviato, odigrano na steklenice, ter druge steklenične evergreene in čeprav se je ob isti uri dogajal Ptujski teater z delom Gregorjevo čudežno zdravilo. Mimogrede, tudi obe omenjeni prireditvi sta bili zelo dobro obiskani.