dvd / Himalaja

Odkar so filmi tako divje vzljubili digitalne efekte, je spet vse mogoče. Vsaj tako se zdi. Recimo: zdaj lahko povsem mirno, brez problema in brez žrtev posnameš film, ki se dogaja v Himalaji. Bolje rečeno, Himalajo ustvariš v računalniku - in jo potem butneš na film. Spomnite se le h'woodskega himalajskega spektakla Vertikala smrti (2000) - ja, digitalni efekti so poskrbeli, da je Himalaja - in predvsem legendarni K2, na katerega hočejo zlesti - izgledala kot adrenalinski park. Okej, kot stolpnica Nakatomi iz filma Umri pokončno. Plazovi, stene smrti, prepadi in visenja na prstu so se rolali s hitrostjo joysticka. Himalajo in K2 so nadomeščali digitalni efekti. In če ju niso nadomeščali digitalni efekti, ju je nadomeščal novozelandski Mount Cook. Ne, o tisti Himalaji, na katero tako radi lezejo Slovenci, v tem filmu ni bilo praktično ne duha ne sluha. A brez panike - to je pravilo. In tu ni kaj. Tudi v filmu K2 (1992), v katerem so lezli na to težko osvojljivo himalajsko legendo, o Himalaji ni bilo praktično ne duha ne sluha, toda leta 1992 so bili digitalni efekti še tako nedonošeni, da so Himalajo in K2 v glavnem nadomeščali kanadski vršaci.

Ne da je bilo kaj drugače v gorskih filmih, ki se niso dogajali na Himalaji, ampak kje drugje, recimo v Rocky Mountains - kot Plezalec (1993). Že sam ekstremni plezalec, Sly Stallone, je imel veliko nadomestkov, tako da ne bi smelo nikogar presenetiti, da so slovito ameriško Skalno gorovje v glavnem nadomeščali italijanski Dolomiti. Slyja še vedno preganjajo lokalni okoljevarstveniki, ker za sabo ni pospravil. In seveda - nikogar ne bi smelo presenetiti, da so Ande v filmu Živi (1993) nadomeščali kanadski vršaci, saj veste, vsi običajni osumljenci iz Britanske Columbie. Upajmo le, da so za sabo pospravili. Slovenski alpinisti so se verjetno zgražali nad vsem tem h'woodskim vertikalno-živim blefom, toda tudi sami očitno niso pospravili za sabo - smeti, ki so jih prinesli s sabo (reklamne plakate podjetij, ki so sponzorirala njihov vzpon), so lepo vidne v Herzogovem filmu Krik stene (1991), v katerem mednarodna ekspedicija leze na Cerro Torre, razvpito patagonsko vertikalo. No, Slovencem je bilo v uteho vsaj to, da je Werner Herzog vzpon na Cerro Torre res posnel na Cerro Torreju, da ga potemtakem ni nadomeščal Mount Cook. Ali pa kak dolomitski vršac. A po drugi strani - od človeka, ki je dal v filmu Fitzcarraldo (1982) čez orjaški hrib prepeljati ladjo, česa drugega niti ne bi pričakovali.

Himalaja (Himalaya - l'enfance d'un chef, 1999), etno epopeja, ki jo je posnel sloviti francoski fotograf Eric Valli (National Geographic, Geo, Life, Paris Match), velik poznavalec Himalaje, in ki je Nepalu prinesla prvo oskarjevsko nominacijo (jasno, za tujejezični film), bi morala biti dobra novica za Slovence in slovenske alpiniste. Slovenci lahko vidijo svet, o katerem slovenski alpinisti po vrnitvah iz Himalaje ne poročajo - in tudi sami alpinisti lahko vidijo svet, ki ga običajno zanemarijo, ker pač v neubranljivi in negotovi napetosti čakajo, ali jih bo gora poklicala. Pri tem filmu namreč ni blefa: Valli, ki že od leta 1983 živi v Himalaji, med junaki in jaki tega filma, in ki uživa v tem, kar vidi (še bolj pa v tem, kar kaže), je Himalajo res posnel na Himalaji. Nobenih nadomestkov. Nobenih digitalnih efektov. Nobenih kanibalov. In nobenih Slyjev. Le Himalaja in Himalajčani - naturščiki.

Iz nepalske vasice se proti Tibetu na dolgo, mučno, viharno, eXtremno pot zarola karavana, ki hoče sol zamenjati za hrano. Rolajo se jaki, višine, nomadske šege, modrosti, modri patriarh, ambiciozni mladenič, naivni menih in zvedavi pobič. Vsi so zelo tradicionalni. Ne le da jim za orientacijo še vedno služijo izključno zvezde, ne le da jih mentalno še vedno vodijo stoletni patriarhi in ne le da še vedno poslujejo izključno z naravno menjavo, ampak tudi njihove modrosti zvenijo tako, kot da so tu že od rojstva narave, od Big Banga - kot da jih je rodila narava in kot da poznajo njen tajni jezik. In to, kar je bistveno: čez gore in skozi snežne viharje se ne prebijajo za šport, ampak zato, da bi preživeli. Ker živijo v asocialnem Tretjem svetu, jim žep žal ne dopušča, da bi od baze do baze skakali s helikopterjem. Tako so obsojeni na karavansko pešačenje - in na to, da ostajajo ujetniki zahodne, pokroviteljske estetike. Hja, zahodni alpinisti so smešni, ko hodijo v trebuh Tretjega sveta - v srce revščine in ekstremnega boja za preživetje - "izzivat smrt". Vse o tem bi jim lahko povedal fantič, ki v Himalaji vpraša: "Koliko časa bomo mrtvi?"

Mladinino kolekcijo dvdjev bo prihodnji ponedeljek nadaljevala Zelena milja, ki pokaže, da je ameriški pravosodni sistem tako slep, da bi na električni stol poslal celo Jezusa Kristusa. Več na www.mladina.si/dvd/.